Vprašanja bralcev

• Ali je lucifer naziv, s katerim Biblija označuje Satana?

Naziv lucifer se v Svetem pismu pojavi le enkrat in še to samo v nekaterih prevodih Biblije. V Izaijevi knjigi 14:12 na primer beremo: »Kako si padel z neba, o lucifer, jutranje zarje sin!«

Hebrejska beseda, ki je prevedena z »lucifer«, pomeni »sijoči«. V Septuaginti je zapisana grška beseda, ki pomeni »prinašalec zarje«. Zato nekateri prevodi izvirno hebrejsko besedo prevajajo z »jutranja zvezda« ali »danica«. Toda v Hieronimovi latinski Vulgati najdemo izraz »lucifer« (nosilec luči) in to pojasnjuje, zakaj se ta pojavlja v raznih prevodih Biblije.

Kdo je potem lucifer? Izaija je Izraelcem preroško zapovedal, naj izraz »sijoči« ali »lucifer« izgovarjajo kot »zabavljico [pregovorni izrek, NW] o kralju babilonskem«. Tako je ta del izreka v prvi vrsti usmerjen proti babilonski dinastiji, ki se je začela z Nebukadnezarjem. Iz izjave »pahnjen boš v pekel [šeol, NW]« je nadalje razvidno, da je opis »sijoči« dan človeku, in ne duhovnemu bitju. Šeol je splošni grob človeštva, in ne kraj, kjer bi prebival Satan Hudič. Še več, tisti, ki vidijo, kako lucifer pristane v takšnih okoliščinah, sprašujejo: »Je li ta tisti mož, ki je majal zemljo?« Očitno »lucifer« označuje človeka, ne pa duhovno bitje. (Izaija 14:4, 15, 16, poudarili mi.)

Zakaj pa ima babilonska dinastija tako znameniti naziv? Zavedati se moramo, da je bil babilonski kralj posmehljivo imenovan sijoči in to šele po svojem padcu. (Izaija 14:3) Babilonski kralji so se zaradi sebičnega ponosa poviševali nad druge okoli sebe. Ošabnost dinastije je bila tako velika, da je slikovito opisana kot bahanje: »V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. [. . .] Enak bodem Najvišjemu.« (Izaija 14:13, 14)

»Zvezde Boga« so kralji Davidove kraljevske linije. (4. Mojzesova 24:17) Te »zvezde« so že vse od Davida vladale s Siona. Potem ko je Salomon zgradil tempelj v Jeruzalemu, pa so mesto pričeli imenovati Sion. Pod postavino zavezo so morali vsi izraelski moški trikrat letno potovati na Sion. Tako je ta postal ‚gora zborovanja‘. Nebukadnezar je, ko se je odločil podjarmiti judovske kralje in jih odstraniti s te gore, oznanil svojo namero, da se bo postavil nad te »zvezde«. Namesto, da bi zaslugo za zmago nad judovskimi kralji pripisal Jehovu, se je v svoji ošabnosti postavil na Jehovovo mesto. Babilonska dinastija je bila tako šele po svojem padcu posmehljivo označena kot »sijoči«.

Ponos babilonskih vladarjev je zares odseval stališče, ki ga ima »bog tega sveta« – Satan Hudič. (2. Korinčanom 4:4) Tudi on hlepi po oblasti in se želi postaviti nad Boga Jehova. Toda lucifer ni svetopisemski naziv za Satana.

 • Zakaj je v Prvi knjigi letopisov 2:13–15 David omenjen kot sedmi Jesejev sin, ko pa Prva Samuelova knjiga 16:10, 11 pravi, da je bil osmi?

Potem ko se je Savel, kralj starega Izraela, odvrnil od pravega čaščenja, je Bog Jehova poslal preroka Samuela, da za kralja pomazili enega od Jesejevih sinov. Navdihnjeni zapis tega zgodovinskega dogodka, ki ga je zapisal sam Samuel v 11. stoletju pr. n. š., predstavlja Davida kot osmega Jesejevega sina. (1. Samuelova 16:10–13) Vendar poročilo, ki ga je napisal duhovnik Ezra kakih 600 let kasneje, pravi: »A Jesej je rodil Eliaba, prvenca svojega, in Abinadaba, drugega, in Simea, tretjega, Netanela, četrtega, Radaja, petega, Ozema, šestega, Davida, sedmega.« (1. letopisov 2:13–15) Kaj se je zgodilo z enim od Davidovih bratov in zakaj ga Ezra ne omenja?

Sveto pismo navaja, da je Jesej »imel osem sinov«. (1. Samuelova 17:12) Eden izmed njih očitno ni živel dovolj dolgo, da bi se poročil in imel otroke. Brez potomcev ni imel nobene pravice do rodovne dediščine, niti ni prav nič vplival na rodovniški zapis Jesejeve rodovne linije.

Sedaj pa pomislimo na Ezrove dni. Pretehtajmo okoliščine, v katerih je sestavil knjigo letopisov. Kakih 77 let poprej se je pregnanstvo v Babilonu končalo in Judje so se znova naselili v svoji deželi. Perzijski kralj je pooblastil Ezra, naj imenuje sodnike in učitelje Božje postave in naj polepša Jehovovo hišo. Potreben je bil točen rodovniški popis, ki bi potrdil rodovno dediščino in zagotovil, da so kot duhovniki služili le tisti, ki so imeli to pravico. Ezra je tako pripravil popolno poročilo o zgodovini naroda, kamor je spadal tudi natančen in zanesljiv zapis o Judovi in Davidovi rodovni liniji. Ime Jesejevega sina, ki je umrl brez otrok, je bilo tako povsem nepomembno. Zato ga Ezra niti ne omenja.