Življenjska zgodba

V prednost mi je bilo sodelovati pri povojni širitvi

PRIPOVEDUJE FILIP S. HOFFMANN

Druga svetovna vojna se je pravkar končala, in sicer maja 1945. Decembra tega leta sta Dansko obiskala Nathan H. Knorr, ki je nadzoroval svetovno oznanjevalsko dejavnost Jehovovih prič, in njegov 25-letni tajnik Milton G. Henschel. Za ta težko pričakovani obisk je bila najeta velika dvorana. Nam mladim je bil še posebej zanimiv govor brata Henschla, saj je bil naših let in si je za temo izbral: »Spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje.« (Propovednik 12:1)

MED tem obiskom smo izvedeli, da se za napredek svetovnega oznanjevalskega dela dogajajo razburljive reči in da lahko pri njih sodelujemo tudi mi. (Matevž 24:14) V Združenih državah so denimo odprli novo šolo, da bi se mlajši moški in ženske izšolali za misijonarsko delo. Brat Knorr je poudaril, da bomo dobili, če bomo povabljeni, »le enosmerno vozovnico« in da ne bomo vedeli, kje bomo končali. Kljub temu se nas je nekaj prijavilo.

Preden opišem, kaj vse sem doživel po drugi svetovni vojni, naj se vrnem k svojemu rojstvu leta 1919. Pred drugo svetovno vojno in med njo se je zvrstilo kar nekaj dogodkov, ki so močno vplivali na moje življenje.

Črna ovca nas seznani z biblijsko resnico

Moja mati je, ko je nosila mene – svojega prvega otroka – molila, da bi postal misijonar, če bom fantek. Njen brat je bil Preučevalec Biblije, kot so se Jehovove priče takrat  imenovali, vendar so ga imeli drugi družinski člani za črno ovco. Živeli smo blizu Københavna in kadar so imeli Preučevalci Biblije tam letna zborovanja, je mati strica Thomasa, ki je živel nekoliko proč, vedno povabila, da se nastani pri nas. Mamo je njegovo osupljivo poznavanje Biblije in logično dopovedovanje prepričalo, da je leta 1930 tudi sama postala Preučevalka Biblije.

Mati je Biblijo ljubila. Upoštevala je zapoved iz Pete Mojzesove knjige 6:7 in naju s sestro poučevala, ko je ‚sedela v svojem domu, hodila po poti, ko je legla in ko je vstala‘. Sčasoma sem začel sodelovati v oznanjevanju po hišah. Zelo rad sem se pogovarjal o temah, kot sta recimo nesmrtnost duše in peklenski ogenj, ki so jih učili v cerkvah. Iz Biblije sem znal učinkovito pokazati, da so takšni nauki napačni. (Psalm 146:3, 4; Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4)

Naša družina postane enotna

Po zborovanju v Københavnu leta 1937 so v danskem podružničnem uradu Jehovovih prič potrebovali začasno pomoč v skladišču literature. Pravkar sem končal trgovsko šolo in sem bil brez obveznosti, zato sem se ponudil, da jim bom pomagal. Ko smo delo v skladišču opravili, so me zaprosili, da bi pomagal v podružničem uradu. Čeprav še nisem bil krščen, sem kmalu zatem odšel od doma in se preselil v podružnico v Københavnu. To, da sem se dnevno družil z zrelimi kristjani, mi je pomagalo duhovno napredovati. Naslednje leto, in sicer 1. januarja 1938, sem s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu.

Septembra 1939 se je pričela druga svetovna vojna. Nemške čete so nato 9. aprila 1940 zavzele Dansko. Ker je bila Dancem dopuščena precejšnja osebna svoboda, smo lahko še naprej oznanjevali.

Takrat pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Oče je postal dejaven, zvestovdan Priča in s tem dopolnil našo družinsko srečo. Ko sem bil še s štirimi drugimi Danci povabljen v osmi razred šole Gilead, me je torej podprla vsa družina. Petmesečni tečaj, ki se je pričel septembra 1946, je potekal v lepih šolskih poslopjih v neposredni bližini South Lansinga v državi New York.

 Šolanje, ki sem ga prejel v Gileadu in kasneje

V Gileadu je bilo mogoče sklepati odlična prijateljstva. Nekega večera sva se s Haroldom Kingom iz Anglije sprehajala po šolskem zemljišču in se pogovarjala o tem, kam bova morda dodeljena po končanem šolanju. »Ne verjamem, da sem bele Doverjeve pečine videl zadnjikrat,« je rekel Harold. Prav je imel, vendar je minilo 17 let, preden jih je znova videl, in od tega je štiri leta in pol preživel v samici v nekem kitajskem zaporu! *

Po podelitvi diplom sem bil poslan v Teksas (ZDA), da bi služil kot potujoči nadzornik, namreč obiskoval občine Jehovovih prič in jim duhovno pomagal. Sprejeli so me z odprtimi rokami. Bratom v Teksasu se je zdelo zanimivo, da je bil pri njih mlad Evropejec, ki je ravno končal šolo Gilead. Vendar so me po samo sedmih mesecih služenja v Teksasu poklicali na svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Tam mi je brat Knorr dodelil pisarniško delo in naročil, naj se poučim, kako delo poteka v vsakem oddelku. Ko sem se nato vrnil na Dansko, sem moral to pridobljeno znanje uporabiti in poskrbeti, da se je vse delo opravljalo enako kot v Brooklynu. Namen tega je bil poenotiti postopke v podružnicah po vsem svetu in s tem povečati učinkovitost. Brat Knorr me je kasneje premestil v Nemčijo.

Uvedba novih postopkov v podružnicah

Ko sem julija 1949 prispel v Wiesbaden v Nemčiji, je bilo mnogo mest še vedno porušenih. Oznanjevalsko delo so vodili možje, ki so bili preganjani vse od Hitlerjevega vzpona na oblast leta 1933. Nekateri od njih so v zaporih in koncentracijskih taboriščih preživeli osem do deset let ali celo več! S temi Jehovovimi služabniki sem sodeloval tri leta in pol. Njihov izredni zgled me spomni na komentar nemške zgodovinarke Gabriele Yonan, ki je napisala: »Če ne bi bilo zgleda te skupine neomajnih kristjanov pod nacionalsocialističnim diktatorstvom, bi se morali – po Auschwitzu in holokavstu – resno vprašati, ali se je po Jezusovih krščanskih naukih sploh mogoče ravnati.«

Moja naloga v podružnici je bila enaka kakor na Danskem: vpeljati nov, enoten pristop k organizacijskim zadevam. Takoj ko so nemški bratje spoznali, da te prilagoditve nikakor niso bile kritika njihovega dela – temveč da je prišel čas za tesnejše sodelovanje med različnimi podružnicami in svetovnim sedežem – so bili navdušeni in jih je začel prežemati duh sodelovanja.

Leta 1952 sem iz pisarne brata Knorra prejel pismo, v katerem mi je bilo naročeno, naj se preselim v švicarsko podružnico v Bernu. Dobil sem nalogo, da od prvega januarja 1953 služim kot nadzornik tamkajšnje podružnice.

Nove radosti v Švici

Nedolgo po prihodu v Švico sem na zborovanju spoznal Esther in kmalu sva se zaročila.  Brat Knorr mi je avgusta 1954 naročil, naj pridem v Brooklyn, kjer so me seznanili z naravo novega, vznemirljivega dela. Ker se je po svetu število podružničnih uradov in tistih, ki v njih delajo, zelo povečalo, je bila uvedena nova priprava. Svet se je razdelilo na cone in v vsaki je služil conski nadzornik. Povedali so mi, da bom služil v dveh conah: v Evropi in Sredozemlju.

Kmalu po tem kratkem obisku v Brooklynu sem se vrnil v Švico in se začel pripravljati za consko delo. Z Esther sva se poročila in začela je skupaj z mano služiti v švicarskem podružničnem uradu. Na svojem prvem potovanju sem obiskal misijonarske domove in podružnice v Italiji, Grčiji, na Cipru, v deželah Bližnjega vzhoda in vzdolž obale severne Afrike, v Španiji in Portugalski – vsega skupaj 13 držav. Po postanku v Bernu se je moje potovanje nadaljevalo še v vseh drugih evropskih državah, ki so ležale zahodno od železne zavese. V najinem prvem letu zakona sem bil zaradi služenja našim krščanskim bratom zdoma šest mesecev.

Spremembe okoliščin

Leta 1957 je Esther izvedela, da je noseča, in ker podružnica ni pravi kraj za pare z otroki, sva se odločila, da se preseliva na Dansko, kjer naju je moj oče sprejel na svoj dom. Medtem ko sem jaz pomagal pri delu v novozgrajenem podružničnem uradu, je Esther skrbela za najino hčerko Rakel in očeta. Služil sem kot učitelj v Kraljestveni strežbeni šoli za občinske nadzornike in bil poleg tega še naprej conski nadzornik.

Zaradi tega dela sem veliko časa preživel na potovanjih, kar je na žalost pomenilo, da nisem bil kaj dosti z najino hčerko. To je pustilo določene posledice. Nekoč sem bil za nekaj časa v Parizu, kjer smo ustanovili majhno tiskarno. Esther in Rakel sta me prišli obiskat z vlakom in prispeli v Gare du Nord. Ponju sem šel skupaj z Léopoldom Jontèsom iz podružnice. Rakel je stala na stopnici železniškega vagona, pogledala Léopolda, potem mene in nato še enkrat Léopolda ter nazadnje skočila v objem Léopoldu!

Do druge dramatične spremembe je prišlo, ko sem v starosti 45 let prenehal polnočasno strežbo, da bi zaslužil za preživetje družine. Z izkušnjami, ki sem jih imel kot strežnik Jehovovih prič, sem se lahko zaposlil kot vodja izvoza.  Potem ko sem kakih devet let delal za isto podjetje in je Rakel končala šolo, smo se odločili odzvati na spodbudo, naj se preselimo tja, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih.

Ko sem poizvedoval, kakšne možnosti bi imeli na Norveškem, sem na zavodu za zaposlovanje vprašal, ali bi bilo mogoče dobiti službo. Odgovor ni bil prav nič spodbuden. Za 55-letnega moškega je bilo zelo malo upanja. Kljub temu sem se povezal s podružničnim uradom v Oslu in najel hišo blizu mesta Drøbak ter se zanesel na to, da se bo kakšna priložnost za službo že sama ponudila. Ena se je, in tako je napočil čas zelo prijetne kraljestvene službe na Norveškem.

Najlepše je bilo takrat, ko se nas je večina iz občine odpravila na sever, da bi obdelovali nedodeljeno področje. V nekem kampu smo najeli koče in vsak dan obiskovali kmetije, ki so bile raztresene po čudovitih gorah. Čisti užitek je bilo tamkajšnjim prijaznim ljudem govoriti o Božjem kraljestvu. Oddali smo veliko literature, vendar pa so morali ponovni obiski počakati do naslednjega leta. Toda ljudje nas niso pozabili! Esther in Rakel se še vedno spominjata časa, ko smo se vrnili k njim in so nas objemali kot družinske člane, ki jih že dolgo niso videli. Po treh letih bivanja na Norveškem smo se vrnili na Dansko.

Radosti družinskega življenja

Rakel se je kmalu zaročila z gorečim polnočasnim pionirjem Nielsom Højerjem. Po poroki sta nadaljevala s pioniranjem, dokler niso na svet prišli otroci. Niels se je izkazal kot dober mož in sijajen oče, saj se je za svojo družino resnično zanimal. Nekoč je svojega sina zgodaj zjutraj na kolesu odpeljal do obale gledat sončni vzhod. Neki sosed je dečka vprašal, kaj sta tam delala. Odgovoril mu je: »Molila sva k Jehovu.«

Z Esther sva nekaj let kasneje prisostvovala krstu najinih najstarejših vnukov, Benjamina in Nadje. Dogodek je opazoval tudi Niels, ki je nepričakovano stopil naravnost predme. Pogledal me je in dejal: »Pravi moški ne jokajo.« Vendar sva že naslednji trenutek oba jokala in se oklepala drug drugega. Kakšna radost je imeti zeta, s katerim se lahko smejiš in jočeš!

Nadaljnje prilagajanje okoliščinam

Z Esther sva bila znova blagoslovljena, ko so naju zaprosili, naj se vrneva v danski podružnični urad. Vendar so takrat že potekale priprave za gradnjo precej večjih podružničnih prostorov v Holbæku. Imel sem prednost, da sem sodeloval pri nadziranju gradbenih del, ki so jih opravljali neplačani prostovoljci. Navzlic hudi zimi smo projekt do konca leta 1982 večidel končali in vsi smo bili veseli, ker smo se lahko preselili v večje, izboljšane prostore!

Kmalu sem dobil pisarniško delo, ki mi je bilo v veliko zadovoljstvo, medtem ko je Esther delala kot telefonistka. Vendar je morala Esther čez čas na operacijo, da so ji zamenjali kolk, eno leto in pol kasneje pa so ji operirali žolčnik. Čeprav so bili v podružnici do naju ljubeznivi in pozorni, sva se odločila, da bi bilo za vse boljše, da podružnico zapustiva. Preselila sva se v občino, v kateri je najina hči s svojo družino.

Esther danes ni dobrega zdravja. Vendar lahko iskreno povem, da mi je bila v vseh teh letih najine skupne službe, ko so se nama okoliščine tolikokrat spremenile, čudovita pomočnica in tovarišica. Kljub vse slabšemu zdravju še vedno skromno prispevava k oznanjevalskemu delu. Kadar premišljujem o svojem življenju, si s hvaležnostjo prikličem v spomin psalmistove besede: »O Bog, učil si me od moje mladosti.« (Psalm 71:17, SSP)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 24]

Razkladanje pošiljke literature v nemški podružnici med gradnjo leta 1949

[Slika na strani 25]

Moji sodelavci so bili tudi Priče, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč

[Slike na strani 26]

Z Esther danes in na najin poročni dan v Betelu v Bernu, oktobra 1955