Ali naj bi bili kristjani ljubosumni?

LJUBOSUMJE – ali je to lastnost, ki naj bi jo kristjani gojili? Kristjani smo spodbujeni, naj ‚si prizadevamo za ljubezen‘, in rečeno nam je, da »ljubezen ni ljubosumna«. (1. Korinčanom 13:4, NW; 14:1) Po drugi strani pa tudi beremo, da je Jehova »ljubosumen Bog«, in zapovedano nam je, naj ‚bomo posnemalci Boga‘. (2. Mojzesova 34:14, SSP; Efežanom 5:1) Zakaj to navidezno nasprotje?

Ker hebrejska in grška beseda, ki sta v Bibliji prevedeni z »ljubosumje«, obsegata veliko pomenov. Lahko imata pozitiven ali negativen pomen, odvisno pač od tega, kako sta uporabljeni. Hebrejska beseda, prevedena z »ljubosumje«, lahko denimo pomeni »vztrajati v izključni vdanosti; ne trpeti nikakršnega tekmovanja; gorečnost; vnema; ljubosumje [pravično ali grešno]; zavist«. Ustrezna grška beseda ima podoben pomen. Ti besedi se lahko nanašata na izkrivljeno, popačeno čustvo do morebitnega tekmeca oziroma do koga, ki dozdevno uživa kakšno prednost. (Pregovori 14:30) Lahko pa se nanašata na pozitiven izraz lastnosti, ki nam jo je dal Bog, na željo, da bi ljubljeno osebo obvarovali pred slabim. (2. Korinčanom 11:2, SSP)

Nenadkriljiv zgled

Jehova je nenadkriljiv zgled v izražanju primernega ljubosumja. Njegovi vzgibi so popolni in čisti, saj ga spodbuja želja, da bi svoje ljudstvo obvaroval pred duhovno in moralno pokvarjenostjo. O svojem staroveškem ljudstvu, ki ga je primerjal s Sionom, je rekel: »Vnet sem za Sion z veliko gorečnostjo [ljubosumnostjo, NW] in z velikim srdom gorim zanj.« (Zaharija 8:2) Prav kakor je ljubeč oče vedno pripravljen obvarovati svoje otroke pred slabim, je tudi Jehova pripravljen zaščititi svoje služabnike pred telesno in duhovno nevarnostjo.

Jehova je za to, da bi obvaroval svoje ljudstvo, priskrbel svojo Besedo, Biblijo. V njej je mnogo spodbud za to, da bi modro ravnali, in veliko zgledov ljudi, ki so tako delali. V Izaiju 48:17 beremo: »Jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, ki te učim, kar ti je v korist, ki te spremljam po potu, po katerem ti je hoditi.« Kako tolažilno je vedeti, da ga njegovo ljubosumje spodbuja, da skrbi za nas in bedi nad nami! Če ne bi bil ljubosumen na ta dobri način, bi mi zaradi svoje neizkušenosti utrpeli vsakovrstno škodo. Jehovovi izrazi ljubosumja nikakor niso sebični.

Kakšna je potemtakem razlika med bogovšečnim ljubosumjem in neprimernim ljubosumjem? Da bi to ugotovili, razmislimo o zgledih Mirjam in Pinehasa. Bodimo pozorni na to, kaj ju je vzgibavalo.

Mirjam in Pinehas

Mirjam je bila starejša sestra Mojzesa in Arona, ki sta popeljala Izraelce med izhodom iz Egipta. Ko so bili Izraelci v pustinji, je Mirjam postala ljubosumna na svojega brata Mojzesa. V biblijskem zapisu beremo: »Mirjama in  Aron sta govorila zoper Mojzesa zaradi kušitske žene, ki si jo je vzel [. . .]. In govorila sta: Ali je res GOSPOD govoril samo z Mojzesom? Ne govori li tudi z nami?« Očitno je pri tem dejanju proti Mojzesu vodila Mirjam, saj je Jehova za nespoštljivo vedenje z enotedensko gobavostjo kaznoval Mirjam, in ne Arona. (4. Mojzesova 12:1–15)

Kaj je Mirjam navedlo, da je tako ravnala proti Mojzesu? Ali je bila to skrb za pravo čaščenje in želja, da bi druge Izraelce obvarovala pred slabim? Očitno ne. Zdi se, da je Mirjam dovolila, da ji je v srcu vzniknila napačna želja po večjem ugledu in oblasti. Bila je prerokinja v Izraelu, zato jo je ljudstvo zelo spoštovalo, še posebej ženske. Po čudežni rešitvi Izraelcev pri Rdečem morju je Izraelke vodila v glasbi in petju. Toda sedaj jo je morda pretirano zaskrbelo, da bo izgubila nekaj svojega ugleda, češ da bo ta pripadel mogoči tekmici, Mojzesovi ženi. Sebično ljubosumje jo je napeljalo k temu, da je nasprotovala Mojzesu, nekomu, ki je bil postavljen od Jehova. (2. Mojzesova 15:1, 20, 21)

Pinehas pa je po drugi strani imel drugačen vzgib za svoje ravnanje. Ko so bili Izraelci malo pred vstopom v Obljubljeno deželo utaborjeni na Moabskih planjavah, so Moabke in Madianke zapeljale mnogo izraelskih moških v nemoralo in malikovanje. Za to, da bi se taborišče očistilo in odvrnilo Jehovovo plamtečo jezo, je bilo izraelskim sodnikom zapovedano, naj pomorijo vse moške, ki so se tako odvrnili. Simeonski knez Simri je zaradi nemoralnih namenov »vpričo vse občine Izraelovih sinov« predrzno privedel v taborišče Madianko Kozbi. Pinehas je odločno ukrepal. Občutki ljubosumja oziroma gorečnosti za Jehovovo čaščenje in želja, da bi taborišče ostalo moralno čisto, so ga spodbudili, da je nečistnika v njunem šotoru usmrtil. Za svojo ‚ljubosumno jezo‘ (The New English Bible), namreč da »ni trpel nobenega tekmeca« (NW) proti Jehovu, je bil pohvaljen. Njegov takojšnji ukrep je ustavil kaznovalno šibo, ki je že terjala 24.000 življenj, in Jehova ga je nagradil z zavezo, po kateri je duhovništvo za vselej ostalo v njegovem rodu. (4. Mojzesova 25:4–13)

V čem sta se razlikovala ta dva izraza ljubosumja? Mirjam je proti bratu ukrepala iz sebičnega ljubosumja, Pinehas pa je izvršil pravico, ki je temeljila na bogovšečnem ljubosumju. Kakor Pinehas bi se včasih morali čutiti spodbujene, da odločno spregovorimo ali kaj ukrenemo v obrambo Jehovovega imena, njegovega čaščenja in njegovega ljudstva.

Zgrešeno ljubosumje

Ali bi se lahko zgodilo, da bi imeli občutke ljubosumja, ki bi bili napačno usmerjeni oziroma zgrešeni? Da, je mogoče. To se je na splošno dogajalo Judom v prvem stoletju. Ljubosumno so pazili na od Boga dano Postavo in na svoje običaje. V trudu, da bi Postavo zaščitili, so si izmislili nešteto podrobnih predpisov in omejitev, ki so za ljudstvo postali težko breme. (Matevž 23:4) Ker niso  mogli oziroma niso želeli priznati, da je Bog sedaj mojzesovsko postavo nadomestil s tem, kar je ta predpodabljala, jih je ljubosumje zmotno navedlo k temu, da so stresali nenadzorovano jezo nad sledilci Jezusa Kristusa. Apostol Pavel, ki je bil tudi sam nekoč v zgrešenem smislu ljubosumno zvestovdan Postavi, je opozoril na to, da so bili ljudje, ki so branili Postavo, ‚goreči [ljubosumni] za Boga, ali ne po pravem spoznanju‘. (Rimljanom 10:2; Galatom 1:14)

Celo mnogim Judom, ki so postali kristjani, se je bilo težko otresti te pretirane gorečnosti za Postavo. Pavel je po svojem tretjem misijonarskem potovanju poročal vodstvenemu organu o spreobrnitvi narodov. Takrat je bilo na tisoče krščanskih Judov ‚vnetih za postavo‘. (Dejanja 21:20) To je bilo več let za tem, ko je vodstveni organ odločil, da se nejudovskim kristjanom ni treba obrezovati. Zaradi spornih vprašanj, povezanih z ravnanjem po Postavi, je v občini prihajalo do sporov. (Dejanja 15:1, 2, 28, 29; Galatom 4:9, 10; 5:7–12) Nekateri judovski kristjani niso popolnoma razumeli, kako Jehova sedaj ravna s svojim ljudstvom, in so zato vztrajali pri svojem gledišču ter kritizirali druge. (Kološanom 2:17; Hebrejcem 10:1)

Zato se moramo paziti zanke, da ne bi ljubosumno skušali zagovarjati osebnih, nam pomembnih zamisli ali dejanj, ki nimajo trdnega temelja na Božji Besedi. Dobro je, da sprejemamo novo luč, ki sveti na Božjo Besedo po posredniku, ki ga Jehova uporablja danes.

Bodimo ljubosumni za Jehova

Bogovšečno ljubosumje pa ima svoje mesto v pravem čaščenju. Če smo kdaj pretirano zaskrbljeni za naš osebni sloves ali pravice, nas bogovšečno ljubosumje navede, da smo osredinjeni na Jehova. Spodbujeni smo, da iščemo različne možnosti, da oznanjamo resnico o njem ter branimo njegove poti in njegovo ljudstvo.

Akiko, polnočasno strežnico Jehovovih prič, je neka stanovalka, ki je imela napačno predstavo o Božjem zakonu glede krvi, grobo zavrnila. Akiko je taktno branila Božjo Besedo in celo omenila zdravstvene zaplete in težave, povezane s krvnimi transfuzijami. Zaradi srčne želje, da bi govorila o Jehovu, je pogovor preusmerila na to, kar je razvidela kot temeljni vzrok ugovorov te ženske: njeno pomanjkanje vere v obstoj Stvarnika. Akiko je s stanovalko razpravljala, kako stvarstvo podpira vero v Stvarnika. S pogumnim branjenjem ni dosegla le tega, da se je ženska otresla neutemeljenih predsodkov, temveč je z njo tudi pričela preučevati Biblijo na domu. Sedaj ta nekdaj vznemirjena stanovalka hvali Jehova.

Primerno ljubosumje oziroma gorečnost za pravo čaščenje nas navaja, da smo pozorni in izkoristimo priložnosti za pogovor in obrambo naše vere na delovnem mestu, v šoli, trgovini in ko potujemo. Midori je na primer odločena  govoriti o svoji veri sodelavcem. Neka sodelavka, ki je bila v svojih 40 letih, ji je rekla, da ne želi imeti nobenega opravka z Jehovovimi pričami. Ko sta se pozneje ponovno pogovarjali, je potožila, da njena hči postaja vse bolj problematična. Midori ji je pokazala knjigo Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih * in ji ponudila, da bi se z njeno hčerjo dogovorila za preučevanje te knjige. Pričeli sta preučevati, toda mati se ni pridružila razgovorom. Midori se je odločila, da sodelavki pokaže videokaseto Jehovove priče – organizacija za tem imenom.* To je razblinilo mnogo njenih napačnih pogledov. Ganjena nad tem, kar je videla, je rekla: »Želim biti kakor Jehovove priče.« Svoji hčeri se je pridružila pri preučevanju Biblije.

Primerno ljubosumje ima svoje mesto tudi v krščanski občini. Pospešuje prisrčnega duha ljubezni in zanimanja ter nas spodbuja, da se upiramo razdiralnim vplivom, ki bi škodovali našim duhovnim bratom in sestram, kot sta škodljivo opravljanje in odpadniško mišljenje. Bogovšečno ljubosumje nas navaja, da podpiramo odločitve starešin, ki se jim včasih zdi potrebno pokarati prestopnike. (1. Korinčanom 5:11–13; 1. Timoteju 5:20) Pavel je o svojih občutkih ljubosumja do sovernikov v korintski občini pisal: »Do vas namreč čutim Božjo ljubosumnost, ker sem vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj.« (2. Korinčanom 11:2, SSP) Enako tudi nas ljubosumje spodbuja, da po svojih najboljših močeh ščitimo doktrinalno, duhovno in moralno čistost vseh v občini.

Ljubosumje iz pravih vzgibov – bogovšečno ljubosumje – resnično dobro vpliva na druge. Prinaša Jehovovo odobravanje in bi moralo biti ena od lastnosti, ki je opazna pri današnjih kristjanih. (Janez 2:17)

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 29]

Pinehasa je k ukrepanju spodbudilo bogovšečno ljubosumje

[Slike na strani 30]

Pazimo se zanke zgrešenega ljubosumja

[Slike na strani 31]

Bogovšečno ljubosumje nas spodbuja, da drugim govorimo o svoji veri in ljubeče skrbimo za bratovščino