Satan – mit ali zlovešča resničnost?

MISLECE že od nekdaj zanima, odkod izvira zlo. V A Dictionary of the Bible, avtorja Jamesa Hastingsa, piše: »Človek je bil vse od nastanka svoje zavesti obdan s silami, ki jih ni mogel nadzorovati in ki so imele nanj kvaren oziroma poguben vpliv.« V tem priročniku tudi piše: »Zgodnje človeštvo je instinktivno iskalo vzroke in je poosebljalo naravne sile ter druge z naravo povezane dogodke.«

Po besedah zgodovinarjev je verovanje v demonske bogove in zle duhove mogoče zaslediti že v najzgodnejši zgodovini Mezopotamije. Starodavni Babilonci so verovali, da podzemlju oziroma »deželi brez vrnitve« vlada nasilni bog Nergal, ki je bil poznan kot »tisti, ki sežiga«. Bali pa so se tudi demonov, katere so skušali pomiriti s čarovnim zaklinjanjem. V egiptovski mitologiji je bil Set bog zla, »ki so ga predstavljali kot nenavadno zver z ozkim ukrivljenim rilcem, ploščatimi kvadratastimi ušesi in neupogljivim razcepljenim repom«. (Larousse Encyclopedia of Mythology)

Čeprav so imeli Grki in Rimljani tako dobre kot zlobne bogove, pa niso imeli boga, pri katerem bi prevladovala le zloba. Njihovi filozofi so učili, da obstajata dva nasprotujoča si principa. Empedokles je verjel, da sta to ljubezen in nesloga. Za Platona je imel svet dve »bistvi«, eno je povzročalo dobro, drugo pa zlo. Georges Minois je v svoji knjigi Le Diable (Hudič) zapisal: »Klasična [grško-rimska] poganska religija ni priznavala Hudiča.«

V Iranu je zaratustrstvo učilo, da je vrhovni bog Ahura Mazda oziroma Ormazd ustvaril Angra Mainjuja ali Ahrimana, ki se je odločil, da bo delal zlo, in je tako postal razdiralni duh oziroma uničevalec.

V judovstvu je bil Satan preprosto predstavljen, in sicer kot Božji nasprotnik, ki je povzročil greh. Vendar se je pogled Judov po mnogih stoletjih okužil s poganskimi zamislimi. Encyclopaedia Judaica pojasnjuje: »Do velike spremembe je prišlo [. . .] v zadnjih stoletjih pr. n. š. V tem obdobju je [judovska] religija [. . .] privzela veliko značilnosti dualizma, po katerem so tako v nebesih kot na zemlji mogočne sile zla in prevare nasprotovale Bogu ter silam dobrega in resnice. Videti je, da je na to vplivala perzijska religija.« The Concise Jewish Encyclopedia navaja: »Pred d[emoni] se je bilo mogoče zaščititi z  izpolnjevanjem zapovedi in z uporabo amuletov.«

Odpadniška krščanska teologija

Tako kot je judovstvo privzelo nebiblijske predstave o Satanu in demonih, so nesvetopisemske zamisli razvili tudi odpadniški kristjani. V The Anchor Bible Dictionary piše: »Ena od skrajnejših starodavnih teoloških zamisli je, da je Bog ljudi odkupil s tem, da je Satanu plačal za njihovo izpustitev.« To zamisel je predstavil Irenej (drugo stoletje n. š.). Nadalje jo je razvil Origen (tretje stoletje n. š.), ki je trdil, da si je »hudič pridobil zakonito pravico do ljudi«, in ki je gledal na »Kristusovo smrt [. . .] kot na odkupnino, plačano hudiču«. (Adolf Harnack, History of Dogma)

Glede na The Catholic Encyclopedio »je bila [zamisel o odkupnini, ki je bila plačana Hudiču] kakih tisoč let izrazit del teološke zgodovine« in je ostala del cerkvenega verovanja. To zamisel o odkupnini, plačani Satanu, so sprejeli še drugi cerkveni očetje, med njimi tudi Avguštin (četrto in peto stoletje n. š.). Nazadnje pa sta katoliška teologa Anzelm in Abelard v 12. stoletju n. š. prišla do sklepa, da Kristusova žrtev ni bila namenjena Satanu, temveč Bogu.

Srednjeveško vraževerje

Čeprav je večina katoliških cerkvenih zborov ostala glede teme o Satanu nenavadno zadržana, je četrti lateranski koncil leta 1215 n. š. predstavil to, kar New Catholic Encyclopedia imenuje »slovesna izpoved vere«. Prvi kanon se glasi: »Bog je hudiča in druge demone ustvaril po naravi dobre, vendar so postali zli zaradi svojega lastnega ravnanja.« Dodaja, da se ti vztrajno trudijo zapeljati človeštvo. Slednja misel je v srednjem veku obsedla veliko ljudi. Satan je stal za vsem, kar je bilo videti nenavadno, kot denimo nepojasnjena bolezen, nenadna smrt ali slaba letina. Leta 1233 n. š. je papež Gregor IX. izdal več bul proti krivovercem, eno od njih tudi proti luciferijanom, za katere so domnevali, da častijo Hudiča.

Zaradi verovanja, da lahko Hudič s svojimi demoni obsede ljudi, se je kmalu pojavila vsesplošna preganjavica – histeričen strah pred čarovništvom. Od 13. do 17. stoletja je strah pred čarovnicami preplavil vso Evropo in z evropskimi kolonisti dosegel Severno Ameriko. Lov na čarovnice sta odobravala celo protestantska reformatorja Martin Luther in John Calvin. V Evropi sta čarovniške procese, ki so temeljili zgolj na govoricah ali zlobnih ovadbah, vodila tako inkvizicija kot posvetna sodišča. Priznanja »krivde« so ponavadi izsilili z mučenjem.

Tiste, pri katerih so ugotovili krivdo, so usmrtili s sežiganjem ali pa, denimo v Angliji in na Škotskem, z obešanjem. The World Book Encyclopedia glede števila žrtev pravi: »V letih od 1484 do 1782 je krščanska cerkev, po mnenju nekaterih zgodovinarjev, zaradi čarovništva usmrtila okoli 300.000 žensk.« Če je za to srednjeveško tragedijo stal Satan, koga je potem uporabil za dosego svojih namenov – žrtve ali njihove fanatične verske preganjalce?

 Vera oziroma nevera danes

Osemnajsto stoletje je bilo priča razcvetu razumskega mišljenja, poznanem kot razsvetljenstvo. Encyclopædia Britannica navaja: »Filozofija in teologija razsvetljenstva sta si podobo Satana prizadevali odstraniti iz krščanske zavesti, češ da je proizvod mitološke domišljije srednjega veka.« Rimskokatoliška cerkev se je na to odzvala, in na prvem vatikanskem koncilu (1869–70) potrdila svoje verovanje v Satana Hudiča, na drugem vatikanskem koncilu (1962–65) pa to še enkrat precej plašno ponovila.

Uradno je, kot pritrjuje New Catholic Encyclopedia, »cerkev zavezana verovanju v angele in demone«. Vendar francoski slovar katolicizma Théo priznava, da »mnogi kristjani danes zla v svetu nočejo pripisovati hudiču«. Katoliški teologi v zadnjih letih hodijo po tanki vrvi, ko negotovo nihajo med uradno katoliško doktrino in sodobnim mišljenjem. »Svobodomiselna krščanska teologija,« pravi Encyclopædia Britannica, »se nagiba k temu, da na biblijsko pripoved o Satanu gleda kot na ‚slikovit način izražanja‘, ki se ga ne sme jemati dobesedno – kot na mitološki poskus, da bi se izrazilo resničnost in razsežnost zla v vesolju.« O protestantih pa ta ista enciklopedija pove: »Današnji svobodomiselni protestantizem se nagiba k mnenju, da ni treba verjeti v hudiča kot osebo.« Toda ali naj bi pravi kristjani gledali na to, kar Biblija govori o Satanu, le kot na »slikovit način izražanja«?

Kaj o tem uči Sveto pismo

Človeška filozofija in teologija še nista predstavili boljše razlage o nastanku zla, kot je ta, ki je zapisana v Bibliji. Če želimo razumeti, odkod izvirata zlo in človeško trpljenje, ter to, zakaj so najhujše mogoče oblike nasilja vsako leto še hujše, je bistveno, da izvemo, kaj o Satanu govori Sveto pismo.

Nekateri se morda sprašujejo: ‚Če je Bog dober in ljubeč Stvarnik, kako je lahko ustvaril hudobno duhovno bitje, kot je Satan?‘ V Bibliji najdemo načelo, da so vsa dela Boga Jehova popolna in da so vsa inteligentna bitja, ki jih je ustvaril, obdarjena s svobodno voljo. (5. Mojzesova 30:19; 32:4; Jozue 24:15; 1. kraljev 18:21) Torej je moralo biti duhovno bitje, ki je postalo Satan, ustvarjeno popolno in se je moralo premišljeno odločiti, da bo skrenilo s poti resnice in pravičnosti. (Janez 8:44; Jakob 1:14, 15)

 Satanovo uporniško ravnanje je v mnogočem podobno ravnanju ‚tirskega kralja‘, ki je bil pesniško opisan kot »popoln v lepoti« in ‚popoln v svojih dejanjih od dne, ko je bil ustvarjen; dokler se ni našla nepravičnost na njem‘. (Ezekiel 28:11–19) Satan ni spodbijal Jehovove vrhovnosti oziroma tega, da je Stvarnik. Kako bi sploh lahko, ko pa je tudi njega ustvaril Bog? Vendar pa je Satan oporekal temu, kako Jehova uveljavlja svojo suverenost. V edenskem vrtu je namigoval, da Bog prvi človeški par prikrajšuje za nekaj, do česar sta upravičena in na čemer temelji njuna blaginja. (1. Mojzesova 3:1–5) Adama in Evo mu je uspelo pripraviti do tega, da sta se uprla Jehovovi pravični suverenosti ter s tem sebi in svojim potomcem nakopala greh in smrt. (1. Mojzesova 3:6–19; Rimljanom 5:12) Biblija tako pokaže, da je Satan temeljni vzrok za človeško trpljenje.

Enkrat pred potopom pa so se Satanu pri njegovem uporu pridružili še drugi angeli. Nadeli so si človeška telesa, da bi lahko ugodili svojemu poželenju po spolnih užitkih s človeškimi hčerami. (1. Mojzesova 6:1–4) Ti odpadniški angeli so se ob potopu vrnili v duhovno področje, toda ne na svoj ‚prvotni položaj‘, ki so ga prej imeli pri Bogu v nebesih. (Juda 6, NW) Ponižani so bili v stanje goste duhovne teme. (1. Petrov 3:19, 20; 2. Petrov 2:4, NW) Postali so demoni in nič več ne služijo pod Jehovovo suverenostjo, temveč živijo kot Satanovi podložniki. Čeprav se demoni očitno ne morejo več utelesiti, pa lahko še vedno močno vplivajo na misli in življenje ljudi ter so nedvomno odgovorni za mnogo nasilja, ki smo mu danes priča. (Matevž 12:43–45; Lukež 8:27–33)

Konec Satanovega vladanja je blizu

Jasno je, da so v današnjem svetu na delu zle sile. Apostol Janez je napisal: »Ves svet leži v oblasti hudobnega.« (1. Janezov 5:19, NW)

Vendar izpolnitev biblijske prerokbe kaže, da Hudič na zemlji stopnjuje gorje zato, ker ve, da ima le »malo časa«, ko še lahko pustoši, preden bo onemogočen. (Razodetje 12:7–12; 20:1–3) Po koncu Satanovega vladanja bo uveden pravičen novi svet, kjer solza, smrti in bolečine »ne bode več«. Takrat se bo Božja volja ‚zgodila kakor v nebesih tako na zemlji‘. (Razodetje 21:1–4; Matevž 6:10)

[Slike na strani 4]

Babilonci so verovali v nasilnega boga Nergala (skrajno levo); Platon (levo) je veroval, da obstajata dve nasprotujoči si »bistvi«

[Vir slike]

Cilinder: Musée du Louvre, Paris; Platon: National Archaeological Museum, Athens, Greece

[Slike na strani 5]

Irenej, Origen in Avguštin so učili, da je bila odkupnina plačana Hudiču

[Vir slike]

Origen: Culver Pictures; Avguštin: From the book Great Men and Famous Women

[Slika na strani 6]

Zaradi strahu pred čarovnicami je bilo usmrčenih na stotisoče žensk

[Vir slike]

Iz knjige Bildersaal deutscher Geschichte