Življenjska zgodba

Ostala sva na dodeljenem področju

PRIPOVEDUJE HERMANN BRUDER

Imel sem samo dve možnosti: ali pet let služiti v tujski legiji ali pa internacija v maroški zapor. Naj pojasnim, kako sem prišel v ta težavni položaj.

RODIL sem se leta 1911 v Oppenauu v Nemčiji, samo tri leta pred izbruhom prve svetovne vojne. Mojima staršema, Josephu in Fridi Bruder, se je rodilo 17 sinov in hčera. Bil sem njun 13. otrok.

Med mojimi najzgodnejšimi spomini je ta, da sem opazoval, kako je po glavni cesti v domačem kraju korakala vojaška godba. Živahna koračnica glasbenikov me je pritegnila, da sem jim sledil na postajo in prispel še pravočasno, da sem videl očeta in druge može v vojaški uniformi vstopiti v vlak. Ko je vlak krenil, so nekatere ženske na peronu zajokale. Kmalu zatem je naš duhovnik imel v cerkvi dolgo pridigo in prebral imena štirih mož, ki so pri obrambi domovine padli. »Sedaj so v nebesih,« je pojasnil. Neka ženska, ki je stala poleg mene, je omedlela.

Oče se je med služenjem na ruski fronti nalezel tifusa. Domov je prispel hudo izčrpan in skoraj takoj so ga sprejeli v krajevno bolnišnico. »Pojdi v kapelico poleg pokopališča in izreci 50 očenašev in 50 zdravamarij,« mi je priporočal duhovnik. »Potem bo tvoj oče ozdravel.« Njegov nasvet sem ubogal, vseeno pa je oče naslednji dan umrl. Vojna je bila zelo boleča, četudi sem bil še otrok.

 Kako sem našel resnico

V Nemčiji je bilo med obema vojnama težko najti delo. Vendar mi je leta 1928, ko sem končal šolo, uspelo, da sem se zaposlil kot vrtnar v Baslu v Švici.

Bil sem predan katoličan, kakor je bil nekoč oče. Močno sem si želel postati kapucinski menih v Indiji. Ko je o tem načrtu slišal moj brat Richard, ki je bil takrat že Jehovova priča, je pripotoval v Švico posebej za to, da bi me poskusil odvrniti od tega. Opozoril me je na to, kako nevarno je zaupati ljudem, še posebej duhovnikom, in me spodbudil, naj berem Biblijo in zaupam samo njej. Kljub dvomom sem si priskrbel Novo zavezo in jo začel brati. Počasi mi je postalo jasno, da se mnoga moja prepričanja ne skladajo z biblijskimi nauki.

Neko nedeljo leta 1933, ko sem bil na obisku pri Richardu v Nemčiji, me je seznanil z zakonskim parom Jehovovih prič. Ko sta izvedela, da berem Biblijo, sta mi dala izvod knjižice z naslovom Die Krise. * Bila je skoraj polnoč, ko sem knjižico odložil. Prepričan sem bil, da sem našel resnico!

Jehovove priče v Baslu so mi priskrbeli tudi dva izvoda Schriftstudien* ter revije in druge publikacije. Osupel nad prebranim sem odšel h krajevnemu duhovniku in ga zaprosil, naj izbriše moje ime iz cerkvenega registra. Duhovnik se je zelo razjezil in me posvaril, da sem v nevarnosti, da bom izgubil vero. Toda bolj se ni mogel motiti. Prvič v življenju je v meni pričela rasti prava vera.

Tisti konec tedna so bratje in sestre v Baslu načrtovali oznanjevalski izlet čez mejo v Francijo. Eden od bratov mi je prijazno pojasnil, da me niso povabili, ker sem se z občino pričel družiti šele pred kratkim. To me ni odvrnilo in sem mu rekel, da si močno želim začeti oznanjevati. Pogovoril se je še z drugim starešinom in mi dodelil področje v Švici. Zgodaj v nedeljo sem se s kolesom odpravil v Kersatz, vas blizu Basla, z oznanjevalsko torbo, v kateri sem imel 4 knjige, 28 revij in 20 brošur. Ko sem prispel, je bila večina vaščanov v cerkvi. Kljub temu je bila moja oznanjevalska torba že ob 11. uri prazna.

Ko sem bratom povedal, da se želim krstiti, so se z menoj resno pogovorili in mi postavili nekaj preiskujočih vprašanj v zvezi z resnico. Prevzeli sta me njihova gorečnost in zvestovdanost Jehovu in njegovi organizaciji. Ker je bila zima, me je brat krstil v kopalni kadi na domu nekega starešina. Spominjam se, da sem bil nepopisno radosten in čutil veliko notranjo moč. To je bilo leta 1934.

Delo na kraljestveni farmi

Leta 1936 sem slišal, da so Jehovove priče kupili posest v Švici. Ponudil sem se, da bi delal kot vrtnar. Na moje veselje so me povabili, da lahko delam na kraljestveni farmi v Steffisburgu, približno 30 kilometrov od Berna. Kadar je le bilo mogoče, sem pomagal tudi drugim, ki so delali na farmi. V Betelu sem se naučil, kako pomembno je biti pripravljen sodelovati z drugimi.

 Vrhunec mojega nekajletnega bivanja v Betelu je bil, ko je našo farmo leta 1936 obiskal brat Rutherford. Ko je videl, kako veliki so naši paradižniki in kako obilen je pridelek, se je nasmehnil in izrazil svoje zadovoljstvo. Kako drag brat je to bil!

Ko sem na farmi služil šele malo več kot tri leta, so pri zajtrku prebrali pismo s sedeža Jehovovih prič v Združenih državah. V pismu je bilo poudarjeno, kako nujno je delo oznanjevanja, in povabljeni so bili vsi, ki bi kot pionirji želeli služiti v tujini. Prijavil sem se brez omahovanja. Maja 1939 je prispela moja dodelitev – Brazilija!

Takrat sem obiskoval shode v občini v Thunu, ki je bila blizu kraljestvene farme. Ob nedeljah smo odšli v skupini oznanjevat v Alpe, kar je bilo dve uri vožnje s kolesom iz Thuna. V skupini je bila tudi Margaritha Steiner. Nenadoma sem pomislil: Ali ni Jezus poslal učence po dva in dva? Ko sem Margarithi mimogrede omenil, da so me dodelili v Brazilijo, je dejala, da si želi služiti, kjer je večja potreba. Poročila sva se 31. julija 1939.

Nepričakovan postanek

Konec avgusta 1939 smo odpluli iz Le Havra v Franciji proti Santosu v Braziliji. Vsa ležišča za dve osebi so bila zasedena, zato sva morala potovati v ločenih kabinah. Med potjo smo slišali poročilo, da sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nemčiji. Skupina 30 nemških potnikov se je na to odzvala tako, da so zapeli nemško himno. To je kapitana tako razjezilo, da je skrenil s poti in pristal v Safiju v Maroku. Potniki z nemškimi potnimi dokumenti so se morali v petih minutah izkrcati. Med njimi sva tako bila tudi midva.

En dan so naju zadržali na policijski postaji, nato pa so naju potisnili v nabito poln star majavi avtobus in odpeljali v zapor v Marakešu, ki je bil kakih 140 kilometrov stran. Naslednji dnevi so bili mučni. V celicah smo bili natlačeni in v temi. Skupno stranišče, ki je bila luknja v tleh, je bilo nenehno zamašeno. Vsak je dobil umazano vrečo, da je na njej spal, ponoči pa so nam meča grizle podgane. Obroke smo dobivali v zarjavelih pločevinkah dvakrat na dan.

Vojaški oficir je pojasnil, da me bodo izpustili, če bom pet let služil v tujski legiji. Ker sem to zavrnil, sem si prislužil 24 ur bivanja v tem, kar lahko opišem le kot črno luknjo. Večino časa sem molil.

Po osmih dneh so mi zaporniške oblasti dovolile, da sem spet videl Margaritho. Bila je strašno suha in je nenadzorovano jokala. Po svojih najboljših močeh sem jo skušal spodbuditi. Bila sva zaslišana, nato pa so naju z vlakom premestili v Casablanco in tam Margaritho izpustili. Mene so poslali v zaporniško taborišče v Port Lyautey (sedaj Kenitra), kakih 180 kilometrov stran. Švicarski konzul je Margarithi svetoval, naj se vrne v Švico, vendar je zvestovdano odvrnila, da ne bo odšla brez mene. V tistih dveh mesecih, ko sem bil v Port Lyauteyju, je vsak dan potovala iz Casablance, da me je obiskala in mi prinesla hrano.

Leto pred tem so Jehovove priče za to, da bi javnost opozorili, da nimajo Priče nobene zveze z nacističnim režimom, izdali knjigo z naslovom Kreuzzug gegen das Christentum (Križarska vojna proti krščanstvu). Medtem ko sem bil v zaporniškem taborišču, so iz podružnične pisarne Jehovovih prič v Bernu pisali francoskim oblastem in v poskusu, da bi dokazali, da nismo nacisti, priložili izvod te knjige. Margaritha je prav tako opravila čudovito delo, obiskovala je vladne uradnike in jih skušala prepričati o najini nedolžnosti. Končno so nama ob koncu leta 1939 dovolili zapustiti Maroko.

 Šele po ponovnem vkrcanju na ladjo proti Braziliji sva izvedela, da nemške podmornice napadajo ladje, ki so na redni liniji po Atlantiku, in da smo glavna tarča. Naša ladja Jamaique je bila trgovska, toda na premcu in krmi je kljub temu imela nameščeno strelno orožje. Podnevi je kapitan vozil v cikcaku in nenehno izstreljeval krogle. Ponoči pa smo imeli vse popolnoma zatemnjeno, da nas Nemci ne bi odkrili. Kako sva se oddahnila, ko smo na koncu, 6. februarja 1940, več kot pet mesecev po odhodu iz Evrope, pristali v Santosu v Braziliji!

Ponovno v zapor

Najina prva oznanjevalska dodelitev je bila Montenegro, mesto v južnobrazilski državi Rio Grande do Sul. Očitno so bile cerkvene oblasti obveščene o najinem prihodu. Po samo dveh urah oznanjevanja naju je policija aretirala in nama zasegla zbirko gramofonskih plošč z biblijskimi pridigami, vso literaturo in celo oznanjevalski torbi iz kamelje kože, ki sva ju kupila v Maroku. Na policijski postaji sta naju že čakala duhovnik in nemško govoreči ministrant. Poslušala sta, ko je načelnik policije po gramofonu, ki nama ga je prav tako zasegel, zavrtel eno od plošč z govori brata Rutherforda. Brat Rutherford nikakor ni ovinkaril! Ko je prišel del, v katerem je bil omenjen Vatikan, je duhovnik pordel in odvihral ven.

Na zahtevo škofa v Santa Mariji naju je policija premestila v glavno mesto, Pôrto Alegre. Margaritho so kmalu izpustili in zatekla se je po pomoč na švicarski konzulat. Konzul ji je predlagal, naj se vrne v Švico. Ponovno me ni hotela zapustiti. Margaritha je bila vedno zelo zvesta sopotnica. Trideset dni pozneje so me zaslišali in izpustili. Policija naju je postavila pred izbiro: ali v desetih dneh zapustiti državo ali pa »sprejeti posledice«. Na predlog sedeža Jehovovih prič v Brooklynu sva odšla v Rio de Janeiro.

»Prosim, preberite, kaj piše na tej kartici«

Naj je bil najin začetek na brazilskem področju še tako nesrečen, pa sva midva bila  radostna! Konec koncev sva bila živa, najini torbi sta bili spet polni literature in pred seboj sva imela za oznanjevanje ves Rio de Janeiro. Toda kako bi lahko to delala, ko pa sva znala tako malo portugalsko? S pričevalsko kartico. »Por favor, leia este cartão« (»Prosim, preberite, kaj piše na tej kartici«) so bile prve portugalske besede, ki sva se jih naučila uporabljati na oznanjevanju. In kako uspešno je bilo delo s kartico! V enem samem mesecu sva razdelila več kot 1000 knjig. Mnogi, ki so takrat sprejeli biblijsko literaturo, so pozneje tudi sprejeli resnico. Iskreno povedano, so naše publikacije pričevale veliko učinkoviteje, kakor bi to lahko sploh storila midva. Tako sem se zavedel, kako pomembno je, da zainteresirani dobijo v roke našo literaturo.

Takrat je bil Rio de Janeiro prestolnica Brazilije in najino sporočilo so še posebej dobro sprejeli v vladnih ustanovah. Imel sem prednost osebno pričevati finančnemu in obrambnemu ministru. Ob teh priložnostih sem jasno videl delovanje Jehovovega duha.

Nekoč, ko sem oznanjeval na trgu v središču Ria, sem vstopil v sodno palačo. Nekako sem se znašel v sobi, obkrožen z ljudmi v črnih oblekah, sredi nečesa, kar je bilo videti kot pogrebni obred. Stopil sem k možu, ki je bil oblečen drugače, in mu izročil pričevalsko kartico. A to sploh ni bil pogreb. V bistvu sem zmotil sodno obravnavo in govoril s sodnikom. Z nasmehom je pomignil stražarjem, naj obmirujejo. Prijazno je sprejel izvod knjige Children * (Otroci) in dal prispevek. Na poti ven mi je en stražar pokazal jasen napis na vratih: Proibida a entrada de pessoas estranhas (Za nepooblaščene vstop prepovedan).

Naslednje plodno področje je bilo pristanišče. Ob neki priložnosti sem srečal mornarja in ta je sprejel publikacije, zatem pa se vrnil na morje. Naslednjič sva ga srečala na zboru. Vsi iz njegove družine so sprejeli resnico in tudi on je dobro napredoval. To naju je zelo osrečilo.

Vendar vse ni šlo tako gladko. Najina šestmesečna viza je potekla in grozil nama je izgon. O tem sva pisala na sedež Prič in prejela ljubeče pismo brata Rutherforda, ki naju je spodbujal, naj vztrajava, in predlagal, kako naj ravnava naprej. Želela sva ostati v Braziliji in ob pomoči odvetnika sva leta 1945 le dobila stalno vizo.

Dolgoročna dodelitev

Pred tem pa so se nama rodili sin Jonathan (1941), Ruth (1943) in Esther (1945). Da bi poskrbel za potrebe naše vse večje družine, sem moral sprejeti svetno delo. Margaritha je nadaljevala polnočasno oznanjevalsko dejavnost do rojstva tretjega otroka.

Od samega začetka smo kot družina skupaj oznanjevali po mestnih trgih, železniških postajah, ulicah in poslovnih področjih. Ob sobotah zvečer smo razdeljevali Stražni stolp in Prebudite se!, kar je bilo še posebej veselo doživetje.

 Doma so otroci imeli vsakodnevne naloge. Jonathan je bil odgovoren za čiščenje peči in kuhinje. Dekleti sta čistili hladilnik, pometali dvorišče in loščili čevlje. To jim je pomagalo, da so se naučili biti organizirani in da so postali iznajdljivi. Danes so marljivi delavci, ki dobro skrbijo za svoj dom in imetje, in to naju z Margaritho zelo veseli.

Od otrok pa sva tudi pričakovala, da se na shodih lepo vedejo. Pred pričetkom programa so popili kozarec vode in odšli na stranišče. Med shodom je Jonathan sedel na moji levi, Ruth na desni, zatem Margaritha, na njeni desni pa Esther. Tako so bolj osredotočeno poslušali in že od rane mladosti uživali duhovno hrano.

Jehova je najina prizadevanja blagoslovil. Vsi otroci še naprej zvesto služijo Jehovu in z veseljem sodelujejo v oznanjevanju. Jonathan trenutno služi kot starešina v občini Novo Méier v Rio de Janeiru.

Do leta 1970 so se vsi najini otroci poročili in odšli zdoma, zato sva se z Margaritho odločila, da se preseliva tja, kjer je potreba večja. Najprej sva se ustavila v Poços de Caldasu v državi Minas Gerais, kjer je bila takrat majhna skupina 19 kraljestvenih oznanjevalcev. Ko sem prvič videl njihov prostor za shajanje, sem se zgrozil – to je bila kletna soba brez oken, ki je nujno potrebovala obnovo! Takoj smo pričeli iskati prostor za primernejšo kraljestveno dvorano in kmalu našli privlačno zgradbo na čudoviti lokaciji. Kakšna razlika! Štiri leta in pol pozneje je število oznanjevalcev naraslo na 155. Leta 1989 sva se preselila v Araruamo v Rio de Janeiro in tam služila devet let. V tem času sva spremljala nastanek dveh novih občin.

Nagrajena za vztrajanje na dodeljenem področju

Leta 1998 sva se zaradi zdravstvenih težav in ker sva želela biti blizu najinih otrok, preselila v São Gonçalo v Rio de Janeiro. Še vedno služim tu kot občinski starešina. Z ženo po najboljših močeh redno sodelujeva v oznanjevanju. Margaritha rada oznanjuje ljudem pri bližnji veleblagovnici in v občini so nama prijazno dodelili nekaj področja blizu doma, zaradi česar laže oznanjujeva, kolikor nama to dopušča zdravje.

Z Margaritho služiva kot posvečena Jehovova služabnika že več kot 60 let. Osebno sva doživela, da ‚naju ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne more ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu‘. (Rimljanom 8:38, 39) In kakšno veselje je opazovati, kako se zbirajo ‚druge ovce‘, ki imajo čudovito upanje na večno življenje na popolni zemlji, kjer bodo obkroženi z Božjim prelepim stvarstvom! (Janez 10:16) Ko sva leta 1940 prispela v Rio de Janeiro, je bila tu samo ena občina z 28 oznanjevalci. Danes je kakih 250 občin in več kot 20.000 kraljestvenih oznanjevalcev.

Bile so priložnosti, ko bi se lahko vrnila k najinim družinam v Evropi. Toda Jehova naju je dodelil sem, v Brazilijo. Kako vesela sva, da sva ostala!

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 21]

Na kraljestveni farmi v Steffisburgu (Švica) v poznih 1930-ih letih (jaz sem na skrajni levi)

[Slika na strani 23]

Malo pred poroko, leta 1939

[Slika na strani 23]

Casablanca v 1940-ih letih

[Slika na strani 23]

Naša družina na oznanjevanju

[Slika na strani 24]

Redno sodelovanje v strežbi danes