Boj za Biblijo v sodobni grščini

Morda boste presenečeni, ko boste izvedeli, da je bilo v Grčiji, deželi, ki jo včasih imenujejo zibelka svobodne miselnosti, prevajanje Biblije v jezik preprostega ljudstva žarišče dolgega in hudega boja. Toda kdo bi sploh nasprotoval nastanku lahko razumljive Biblije v grškem jeziku? Zakaj bi kdor koli želel to preprečiti?

MORDA bi kdo menil, da so grško govo- reči ljudje v prednosti, saj je bil znaten del Svetega pisma prvotno napisan v njihovem jeziku. Vendar pa se sodobna grščina močno razlikuje od grščine v Septuagintinem prevodu Hebrejskih spisov in od tiste v Krščanskih grških spisih. Pravzaprav je v preteklih šestih stoletjih večina grško govorečih ljudi spoznala, da jim je biblijska grščina ravno tako težko razumljiva kot kak tuj jezik. Starejše izraze so nadomestile nove besede, spremenili pa so se tudi besedišče, slovnica in skladnja.

Zbirka grških rokopisov, ki segajo v čas od 3. do 16. stoletja, priča o prizadevanju, da bi se Septuaginto prevedlo v kasnejšo obliko grščine. V tretjem stoletju je Gregor, škof iz Neocezareje (ok. 213–ok. 270 n. š.), iz Septuaginte v enostavnejšo grščino prevedel knjigo Propovednik. V 11. stoletju je Jud Tobias ben Eliezer, ki je živel v Makedoniji, iz Septuaginte v vsakdanjo grščino prevedel dele Peteroknjižja. Pisal je celo s hebrejskimi črkami, da bi od tega imeli koristi makedonski Judje, ki so govorili le grško, vendar so brali hebrejsko pisavo. Celotno tovrstno Peteroknjižje je bilo leta 1547 izdano v Carigradu.

Nekaj luči sredi teme

Po tem, ko so v 15. stoletju grško govoreča področja bizantinskega cesarstva prišla pod jarem Osmanov, je večina tamkajšnjega ljudstva ostala brez izobrazbe. Pravoslavna cerkev je v Osmanskem cesarstvu sicer imela veliko pravic, vendar je malomarno dopustila, da njena čreda postane ubogo in nepoučeno kmečko ljudstvo. Grški pisatelj Thomas Spelios je pojasnil: »Najpomembnejši cilj pravoslavne cerkve in njenega izobraževalnega sistema je bil zaščititi svoje obhajance pred vdori islamske in rimskokatoliške propagande. Zaradi tega je bilo grško izobraževanje v nekakšnem zastoju.« V tem mračnem okolju so posamezniki, ki so ljubili Biblijo, čutili potrebo po tem, da iz biblijske knjige Psalmov stiskanemu ljudstvu priskrbijo olajšanje in tolažbo. Od leta 1543 do 1835 je v pogovorni grščini nastalo 18 prevodov Psalmov.

Prvi prevod celotnih Krščanskih grških spisov v grščino je leta 1630 izdelal grški menih iz Kallipolisa, Maksim Kallipolites. To je opravil pod vodstvom in varstvom Cirila Lukarisa, carigrajskega patriarha in tako imenovanega reformatorja pravoslavne cerkve.  Toda znotraj cerkve je imel Lukaris nasprotnike, ki niso hoteli sprejeti nobenih reformnih poskusov oziroma privoliti v kakršno koli prevajanje Biblije v pogovorni jezik. * Zadavili so ga kot izdajalca. Vseeno pa je bilo leta 1638 natisnjenih kakih 1500 izvodov Maksimovega prevoda. V odgovor na ta prevod je 34 let kasneje pravoslavna sinoda v Jeruzalemu razglasila, da Svetega pisma »ne bi smel brati kar kdor koli, ampak samo tisti, ki gledajo v globoke duhovne stvari, potem ko imajo za sabo primerne raziskave«. To je pomenilo, da so Sveto pismo smeli brati samo izobraženi duhovniki.

Leta 1703 je grški menih Serafim z otoka Lesbos poskusil v Londonu izdati popravljeno izdajo Maksimovega prevoda. Ko je angleški dvor prelomil svojo obljubo za denarno pomoč, je izdajo natisnil na lastne stroške. Serafim je v ognjevitem predgovoru poudaril, da bi Biblijo moral brati »vsak pobožen kristjan«, cerkvene duhovnike na visokih položajih pa je obtožil, »da želijo svoje slabo vedenje prikriti s tem, da puščajo ljudi v nevednosti«. Kot se je lahko pričakovalo, so ga njegovi pravoslavni nasprotniki v Rusiji dali aretirati in ga izgnali v Sibirijo, kjer je leta 1735 umrl.

Neki grški duhovnik, ki je govoril o hudi duhovni lakoti grško govorečih ljudi v tistem času, je glede kasnejše popravljene izdaje Maksimovega prevoda izjavil: »Grki so skupaj z drugimi to Sveto pismo sprejeli z ljubeznijo in hrepenenjem. In so ga brali. In občutili so, kako se je bolečina znotraj njih pomirila, in njihova vera v Boga [. . .] je vzplamtela.« Vendar so se njihovi duhovni voditelji bali, da bodo nesvetopisemska verovanja in dela duhovščine razkrinkana, če bo ljudstvo razumelo Biblijo. Zato je carigrajski patriarhat leta 1823 in ponovno leta 1836 izdal ukaz, naj se sežge vse izvode takšnih biblijskih prevodov.

Pogumen prevajalec

Kljub temu okolju silovitega nasprotovanja in iskrenega hrepenenja po biblijskem spoznanju se je pojavila pomembna osebnost, ki je igrala ključno vlogo pri prevajanju Biblije v sodobno grščino. Ta pogumni človek je bil Neofitos Vamvas, ugleden jezikoslovec in znan biblicist, ki je na splošno veljal za enega od ‚Učiteljev naroda‘.

Vamvas je jasno uvidel, da je bila za duhovno nepismenost ljudstva kriva pravoslavna cerkev. Trdno je bil prepričan, da je za duhovno prebujenje naroda potrebno Biblijo prevesti v takratno pogovorno grščino. Leta 1831 je s pomočjo drugih učenjakov pričel prevajati Biblijo v knjižno grščino. Njegov celotni prevod je bil izdan leta 1850. Ker ga grška pravoslavna cerkev ni hotela podpreti, je pri objavi in širjenju svojega prevoda sodeloval z Britansko in inozemsko biblično družbo (BIBD). Cerkev ga je označila kot »protestanta« in kmalu zatem so ga imeli za izobčenca.

Vamvasov prevod se je dosledno držal prevoda King James Version in prevzel njegove pomanjkljivosti, saj je bilo takratno biblijsko znanje in poznavanje jezikoslovja omejeno. Navzlic temu je bil dolga leta najbolj  natančen prevod Biblije v sodobni grščini, do katerega so imeli ljudje dostop. Zanimivo je, da štirikrat omenja Božje osebno ime, in sicer v obliki »Ieová«. (1. Mojzesova 22:14; 2. Mojzesova 6:3; 17:15; Sodniki 6:24)

Kako so se ljudje na splošno odzvali na ta in druge lahko razumljive prevode Biblije? Enostavno so jih prevzeli! Nekega kolporterja družbe BIBD, ki je bil v manjši ladji blizu enega grškega otoka, so »čolni, polni otrok, ki so prišli po [Biblije], tako oblegali, da je moral [. . .] kapitanu naročiti, naj odrine na pot,« sicer bi moral vso zalogo razdeliti na enem kraju! Toda nasprotniki niso čakali križem rok.

Pravoslavni duhovniki so svarili ljudi pred takimi prevodi. V Atenah so Biblije denimo zaplenili. Leta 1833 je pravoslavni škof na Kreti sežgal »Nove zaveze«, ki jih je našel v samostanu. En izvod je skril neki duhovnik, svoj izvod pa so skrili tudi ljudje v bližnjih vaseh, dokler ni prelat zapustil otoka.

Nekaj let kasneje je na otoku Krfu sveta sinoda grške pravoslavne cerkve Vamvasov prevod Biblije prepovedala. Biblije se ni smelo prodajati, obstoječe izvode pa so uničili. Na otokih Hios, Siros in Mikonos je sovražnost tamkajšnje duhovščine pripeljala do tega, da so Biblije sežgali. Vendar je bilo nadaljnje zatiranje biblijskega prevajanja še pred vrati.

Kraljica se zanima za Biblijo

V 1870-ih letih je grška kraljica Olga uvidela, da Grki na splošno Biblijo še vedno malo poznajo. Menila je, da bi poznavanje Svetega pisma narod potolažilo in osvežilo, zato si je prizadevala, da bi se Biblijo prevedlo v enostavnejši jezik od tistega v Vamvasovem prevodu.

Neuradno je kraljico k temu pogumnemu dejanju spodbudil atenski nadškof in poglavar svete sinode, Prokopios. Vendar ko je sveto sinodo zaprosila za uradno odobritev, so jo zavrnili. Kljub temu je vztrajala in vložila novo prošnjo, a je bila leta 1899 še enkrat zavrnjena. To neodobravanje je prezrla in se odločila na lastne stroške izdati omejeno število Biblij. To je izvedla leta 1900.

Trdoživi nasprotniki

Leta 1901 je ugledni atenski časopis The Acropolis objavil Matevžev evangelij, ki ga je v pogovorno grščino prevedel Aleksander Pallis, prevajalec, ki je delal v Liverpoolu v  Angliji. Očitni motiv Pallisa in njegovih sodelavcev je bil ‚izobraziti Grke‘ in »pomagati narodu priti« iz zatona.

Pravoslavni študentje teologije in njihovi profesorji so prevod poimenovali »posmehovanje narodovim najdragocenejšim relikvijam«, oskrumba Svetih spisov. Carigrajski patriarh Joakim III. je izdal listino, v kateri je ta prevod obsodil. Spor je dobil politične razsežnosti in vojskujoče se politične stranke so ga nepošteno izkoristile.

Vpliven del atenskega tiska je začel napadati Pallisov prevod in zagovornike tega prevoda označil kot »ateiste«, »izdajalce« in »agente tujih oblasti«, ki nameravajo omajati grško družbo. Skrajno konservativne skupine grške pravoslavne cerkve so nahujskale študente, da so od 5. do 8. novembra 1901 povzročali izgrede v Atenah. Napadli so uredniške prostore časopisa The Acropolis, krenili nad dvor, zavzeli atensko univerzo in zahtevali odstop vlade. Na vrhuncu izgredov je bilo v spopadih z vojsko ubitih osem ljudi. Naslednjega dne je kralj zahteval odstop nadškofa Prokopiosa in dva dni kasneje je odstopil celotni kabinet.

Čez en mesec so študentje znova demonstrirali in javno sežgali izvod Pallisovega prevoda. Izdali so resolucijo proti širjenju tega prevoda in zahtevali stroge kazni za vsak takšen poskus v prihodnosti. To je služilo kot opravičilo za prepoved uporabe katere koli Biblije v sodobni grščini. Zares mračni časi!

‚Jehovova beseda ostane za večno‘

Prepoved uporabe Biblije v sodobni grščini so preklicali leta 1924. Od takrat naprej je grška pravoslavna cerkev popolnoma neuspešna pri svojem prizadevanju, da bi ljudi odvrnila od Biblije. Medtem pa so Jehovove priče na čelu biblijskega izobraževanja v Grčiji kakor tudi v mnogih drugih deželah. Od leta 1905 so z Vamvasovim prevodom pomagali že tisočim grško govorečim ljudem spoznati biblijsko resnico.

Z leti si je mnogo učenjakov in profesorjev pohvalno prizadevalo prevesti Biblijo v sodobno grščino. Danes je v celoti ali delno na voljo približno 30 prevodov Biblije, ki so razumljivi povprečnemu Grku. Pravi dragulj med njimi je grški prevod New World Translation of the Holy Scriptures, ki je bil izdan leta 1997 v korist 16 milijonom ljudem po vsem svetu, ki govorijo grški jezik. Ta prevod, ki so ga izdali Jehovove priče, predstavlja Božjo Besedo na lahko berljiv in razumljiv način ter se dosledno drži izvirnega besedila.

Ta boj za Biblijo v sodobni grščini slika pomembno dejstvo. Jasno kaže, da kljub sovražnim človeškim prizadevanjem »Jehovova beseda [. . .] ostane za večno«. (1. Petrov 1:25, NW)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 27]

Leta 1630 je Ciril Lukaris vodil prvo prevajanje celotnih Krščanskih grških spisov v grščino

[Vir slike]

Bib. Publ. Univ. de Genève

[Slika na strani 28]

Nekateri prevodi v pogovorni grščini: Psalmi, ki so jih natisnili (1) Ilarion leta 1828, (2) Vamvas leta 1832, (3) Julianus leta 1643. Stara zaveza, ki jo je natisnil (4) Vamvas leta 1840.

Kraljica Olga

[Vir slike]

Biblije: National Library of Greece; kraljica Olga: Culver Pictures

[Navedba vira slike na strani ]

Papirus: Reproduced by kind permission of The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin

[Navedba vira slike na strani 29]

Papirus: Reproduced by kind permission of The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin