Kristjani potrebujemo drug drugega
Kristjani potrebujemo drug drugega
‚Udje smo, ki pripadajo drug drugemu.‘ (EFEŽANOM 4:25, NW)
1. Kaj v neki enciklopediji piše glede človeškega telesa?
ČLOVEŠKO telo je čudež stvarstva! V The World Book Encyclopedii piše: »Ljudje včasih človeškemu telesu rečejo stroj – najčudovitejši, kar jih je bilo kdaj izdelanih. Seveda pa človeško telo ni stroj. Toda v marsičem ga lahko z njim primerjamo. Kakor stroj je tudi telo sestavljeno iz mnogo delov. Vsak njegov del, podobno kot posamezen del stroja, opravlja posebno funkcijo. Toda vsi deli delujejo skladno in zato telo oziroma stroj deluje brez težav.«
2. V čem sta si človeško telo in krščanska občina podobna?
2 Da, človeško telo sestavlja mnogo delov oziroma udov in vsak skrbi za določeno potrebo. Vsaka žila, mišica ali kak drug telesni del služi določenemu namenu. Podobno lahko vsak član krščanske občine prispeva svoj del k duhovnemu zdravju in lepi podobi občine. (1. Korinčanom 12:14–26) Res je, da noben član občine ne bi smel misliti, da je kaj več od drugih, prav tako pa tudi noben ne bi smel misliti, da je nepomemben. (Rimljanom 12:3)
3. Kako stavek iz Lista Efežanom 4:25 odkriva, da kristjani potrebujejo drug drugega?
3 Podobno kot so udje človeškega telesa medsebojno odvisni, tudi kristjani potrebujejo drug drugega. Apostol Pavel je z duhom maziljenim sovernikom dejal: »Iznebivši se laži, govorite resnico vsak z bližnjim svojim, ker smo udje med seboj[, ki pripadajo drug drugemu, NW].« (Efežanom 4:25) Člani duhovnega Izraela, ‚Kristusovega telesa‘, »pripadajo drug drugemu«, zato drug z drugim govorijo resnico in tesno sodelujejo. Da, vsakdo med njimi pripada vsem drugim članom. (Efežanom 4:11–13) Skupaj z njimi veselo in složno sodelujejo resnicoljubni kristjani z zemeljskim upanjem.
4. Kako bi lahko pomagali novim?
4 Vsako leto se krsti na tisoče teh, ki upajo, da bodo živeli v zemeljskem raju. Drugi člani občine jim z veseljem pomagajo, da se ‚povzpnejo k popolnosti [zrelosti, NW]‘. (Hebrejcem 6:1–3, SSP) Morda jim bodo odgovorili na kakšno svetopisemsko vprašanje ali pa jih praktično podprli v strežbi. Novim lahko pomagamo tako, da smo lep zgled glede rednega obiskovanja krščanskih shodov. Ko so v stiski, jih lahko tudi spodbudimo ali pa morda potolažimo. (1. Tesaloničanom 5:14, 15) Morali bi iskati načine, kako pomagati drugim, da bi ‚živeli v resnici‘. (3. Janezov 4) Naj smo mlajši ali starejši, naj smo pravkar začeli živeti v resnici ali pa tako živimo že leta, lahko prispevamo k duhovni blaginji sovernikov – oni nas zares potrebujejo.
Ponudili so potrebno pomoč
5. Kako sta Akvila in Priscila pomagala Pavlu?
5 Med temi, ki z veseljem pomagajo sovernikom, so krščanski zakonski pari. Za primer si vzemimo Akvila in njegovo ženo Priscilo (Prisko), ki sta pomagala Pavlu. Sprejela sta ga v svoj dom, skupaj z njim izdelovala šotore in mu pomagala ustanoviti občino v Korintu. (Dejanja 18:1–4) Ni sicer znano, kako, vendar za Pavla sta celo tvegala življenje. Živela sta v Rimu, ko je Pavel tamkajšnjim kristjanom dejal: »Pozdravite Prisko in Akvila, sodelavca moja v Kristusu Jezusu, ki sta za življenje moje svoj vrat podvrgla, ki sem jima ne samo jaz hvaležen, temuč tudi vse cerkve poganov.« (Rimljanom 16:3, 4) Podobno kot Akvila in Priscila tudi nekateri današnji kristjani ustanavljajo občine in različno pomagajo sovernikom, včasih celo tako, da tvegajo lastno življenje, da drugi Božji služabniki ne bi bili izpostavljeni surovemu ravnanju preganjalcev ali smrti.
6. Kakšne pomoči je bil deležen Apolo?
6 Akvila in Priscila sta pomagala tudi kristjanu Apolu, ki je bil dober govornik in je efeške prebivalce učil o Jezusu Kristusu. Apolo je do takrat poznal samo Janezov krst v simbol kesanja za grehe zoper postavino zavezo. Akvila in Priscila sta opazila, da mu je treba nekoliko pomagati, zato sta mu ‚še natančneje razložila Božjo pot‘. Verjetno sta mu pojasnila, da h krščanskemu krstu spada potopitev pod vodo in prejetje svetega duha. Apolo se je dobro poučil. Kasneje v Ahaji »je po milosti veliko pripomogel tistim, ki so bili sprejeli vero. Kajti krepko je zavračeval Jude pred ljudstvom dokazujoč iz pisem, da Jezus je Kristus.« (Dejanja 18:24–28) Sočastilci nam lahko s svojimi komentarji večkrat pomagajo, da bolje razumemo Božjo Besedo. Tudi v tem pogledu potrebujemo drug drugega.
Priskrbeli so gmotno pomoč
7. Kako so se Filipljani odzvali, ko so sokristjani potrebovali gmotno pomoč?
7 Člani krščanske občine v Filipih so imeli Pavla zelo radi in so mu med njegovim bivanjem v Tesaloniki poslali gmotne reči, ki jih je potreboval. (Filipljanom 4:15, 16) Ko so bratje v Jeruzalemu potrebovali gmotno pomoč, so bili Filipljani pripravljeni prispevati celo več od tega, kar je bilo v okviru njihovih zmožnosti. Pavel je bil svojim bratom in sestram v Filipih za njihov odlični duh tako zelo hvaležen, da jih je dal za zgled drugim vernikom. (2. Korinčanom 8:1–6)
8. Kakšnega duha je odseval Epafrodit?
8 Ko je bil Pavel v jetniških sponah, mu Filipljani niso poslali le gmotnih daril, temveč tudi svojega poslanca, Epafrodita. »Zaradi dela Kristusovega se je bil [Epafrodit] približal smrti, vnemar pustivši življenje,« je dejal Pavel, »da bi nadomestil, s čimer mi vi niste mogli poslužiti.« (Filipljanom 2:25–30; 4:18) Ne vemo sicer, ali je bil Epafrodit starešina ali strežni služabnik, gotovo pa je bil požrtvovalen kristjan, pripravljen pomagati, in Pavel ga je resnično potreboval. Ali je tudi v vaši občini kdo, ki je podoben Epafroditu?
Bili so v »krepilno pomoč«
9. Kakšen zgled nam je Aristarh?
9 Vsaka občina zelo ceni ljubeče brate in sestre, ki so podobni Akvilu, Priscili in Epafroditu. Nekateri naši sočastilci pa so morda bolj podobni Aristarhu, tudi kristjanu iz prvega stoletja. Skupaj z drugimi je bil v »krepilno pomoč« (NW), morda vir tolažbe oziroma pomoči v praktičnih stvareh. (Kološanom 4:10, 11) Aristarh se je s tem, da je pomagal Pavlu, izkazal kot resnični prijatelj v stiski. Bil je človek, o kakršnem beremo v Pregovorih 17:17, SSP: »Prijatelj ljubi v vsakršnih časih in brat se izkaže v stiski.« Mar naj si ne bi vsi prizadevali, da bi bili sokristjanom v »krepilno pomoč«? Še posebej bi morali pomagati tistim, ki jih pestijo težave.
10. Kakšen zgled je dal Peter krščanskim starešinam?
10 Duhovnim bratom in sestram morajo biti v krepilno pomoč še zlasti krščanski starešine. Kristus je apostolu Petru dejal: »Utŕdi svoje brate.« (Lukež 22:32, SSP) Peter je bil tega zmožen zaradi močnih, skali podobnih lastnosti, ki jih je kazal, posebno po Jezusovem vstajenju. Starešine, vsekakor se potrudite podobno ravnati, in to rade volje ter nežno, saj vas vaši soverniki potrebujejo. (Dejanja 20:28–30; 1. Petrov 5:2, 3)
11. Kako nam lahko koristi, če premislimo o Timotejevem stališču?
11 Pavlov popotni tovariš Timotej je bil starešina, ki se je zelo zanimal za sokristjane. Čeprav je sam imel določene zdravstvene težave, je vseeno odseval trdno vero in ‚služil s Pavlom za širjenje evangelija‘. Zato je apostol lahko Filipljanom dejal: »Nikogar namreč nimam enakega mišljenja, ki bo pošteno skrbel za vaše zadeve.« (Filipljanom 2:20, 22; 1. Timoteju 5:23; 2. Timoteju 1:5) Če odsevamo duha, kakršnega je imel Timotej, smo lahko drugim Jehovovim častilcem v blagoslov. Res je, da se moramo spoprijemati z lastnimi človeškimi slabostmi in različnimi preizkušnjami, a kljub temu lahko tudi mi odsevamo in bi tudi morali odsevati močno vero ter ljubeče zanimanje za naše duhovne brate in sestre. Nikoli ne pozabimo, da nas potrebujejo.
Ženi, ki sta skrbeli za druge
12. Kaj se lahko naučimo iz Tabitinega zgleda?
12 Ena od bogovdanih žensk, ki so skrbele za druge, je bila Tabita oziroma Srna. Ko je umrla, so učenci poslali po Petra in ga odvedli v zgornjo sobo. Tam so ga ‚vse vdove obstopile, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila ž njimi‘. Peter je Tabito obudil in ta je bila nedvomno še naprej ‚polna dobrih del in miloščin‘. Tudi v današnji krščanski občini so ženske, podobne Tabiti, ki morda šivajo oblačila tistim, ki so v potrebi, ali pa jim kako drugače ljubeče pomagajo. Seveda pa so njihova dobra dela predvsem povezana s podpiranjem dela v prid Kraljestva in sodelovanjem v delu pridobivanja učencev. (Dejanja 9:36–42; Matevž 6:33; 28:19, 20)
13. Kako je Lidija pokazala, da ji je mar za sokristjane?
13 Tudi bogaboječa Lidija je skrbela za druge. Po rodu je bila Tiatirka, sicer pa je živela v Filipih, ko je okoli 50. leta n. š. tam oznanjal Pavel. Verjetno je bila judovska spreobrnjenka, v Filipih pa je bilo morda le nekaj Judov in nobene sinagoge. Ona in druge predane ženske so se k čaščenju zbrale ob reki, in takrat jim je apostol oznanil dobro novico. Poročilo pravi: »Gospod [je] [Lidiji] odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril. Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.« (Dejanja 16:12–15) Lidija je želela drugim delati dobro, zato je Pavla in njegove prijatelje pregovorila, da so ostali pri njej. Tudi danes smo nadvse hvaležni, ko prijazni in ljubeči kristjani izkazujejo podobno gostoljubnost! (Rimljanom 12:13; 1. Petrov 4:9)
Mladi, tudi vas potrebujemo
14. Kako je Jezus Kristus ravnal z otroki?
14 Krščansko občino je ustanovil prijazen in prisrčen Božji Sin, Jezus Kristus. Ljudje so se v njegovi družbi počutili sproščene, saj je bil ljubeč in sočuten. Ko so mu ob neki priložnosti ljudje pričeli prinašati svoje otroke, so jih njegovi učenci skušali odsloviti. Toda Jezus jim je dejal: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje. Resnično vam pravim: Kdor ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Marko 10:13–15) Da bi prejeli kraljestvene blagoslove, moramo biti ponižni in učljivi kakor mali otroci. Jezus je malčkom pokazal, da jih ima rad, tako da jih je jemal v naročje in blagoslavljal. (Marko 10:16) Mladi, kako pa je z vami danes? Bodite prepričani, da vas imamo v občini radi in vas potrebujemo.
15. Kateri dogodek iz Jezusovega življenja je zapisan v Lukeževem evangeliju 2:40–52 in kakšen zgled je Jezus dal mladim?
15 Jezus je že zelo mlad pokazal, da ima rad Boga in Pisma. Ko mu je bilo 12 let, je s staršema, Jožefom in Marijo, potoval iz domačega Nazareta v Jeruzalem na praznovanje pashe. Na poti domov sta Jezusova starša ugotovila, da ga ni v skupini, s katero so potovali. Končno sta ga našla v eni od tempeljskih dvoran, kako sedi in posluša judovske učitelje ter jim postavlja vprašanja. Jezus je bil presenečen, da Jožef in Marija nista vedela, kje ga iskati, in ju je vprašal: »Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega [v hiši mojega Očeta, NW]?« Skupaj s staršema se je vrnil domov, ostal jima je pokoren in dalje napredoval v modrosti in rasti. (Lukež 2:40–52) Kakšen lep zgled je Jezus dal našim mladim! Gotovo bi tudi oni morali ubogati svoje starše in se z veseljem učiti o duhovnih rečeh. (5. Mojzesova 5:16; Efežanom 6:1–3)
16. a) Kaj je nekaj otrok vzklikalo, ko je Jezus pričeval v templju? b) Kakšno prednost imajo današnji mladi kristjani?
16 Kot mlad človek morda pričuješ o Jehovu v šoli in s starši po hišah. (Izaija 43:10–12; Dejanja 20:20, 21) Ko je Jezus malo pred smrtjo v templju pričeval in ozdravljal ljudi, je nekaj otrok vzklikalo: »Hosana sinu Davidovemu!« Višje duhovnike in pismarje je to ujezilo, zato so ugovarjali: »Slišiš li, kaj ti pravijo?« »Seveda,« jim je odgovoril Jezus. »Ali niste nikoli brali: ‚Iz ust nedoraslih in dojencev si pripravil sebi hvalo?‘« (Matevž 21:15–17) Podobno kot ti otroci imate mladi v občini veliko prednost, da lahko slavite Boga in njegovega Sina. Želimo in potrebujemo vas ob sebi, da skupaj oznanjujemo Kraljestvo.
Ko pride do nesreče
17., 18. a) Zakaj je Pavel organiziral zbiranje prispevkov za kristjane v Judeji? b) Kako je prostovoljno prispevanje za judovske vernike vplivalo na judovske in nejudovske kristjane?
17 Ne glede na naše okoliščine nas ljubezen spodbuja, da pomagamo sokristjanom v stiski. (Janez 13:34, 35; Jakob 2:14–17) Pavla je ljubezen do bratov in sester v Judeji navedla, da je med občinami v Ahaji, Galaciji, Makedoniji in na azijskem območju zanje organiziral zbiranje prispevkov. Učenci v Jeruzalemu so zaradi preganjanja, nemirov v državi in lakote morda doživljali to, kar je Pavel imenoval ‚trpljenje‘, ‚stiska‘ in ‚rop [njihovega] imetja‘. (Hebrejcem 10:32–34; Dejanja 11:27–12:1) Zato je sam nadzoroval sklad za revne kristjane v Judeji. (1. Korinčanom 16:1–3; 2. Korinčanom 8:1–4, 13–15; 9:1, 2, 7)
18 Prostovoljni darovi za svete v Judeji so pričali o bratski vezi med judovskimi in nejudovskimi Jehovovimi častilci. Poleg tega so nejudovski kristjani s prispevki lahko judovskim sočastilcem izrazili tudi hvaležnost za duhovno bogastvo, ki so ga dobili od njih. Šlo je torej za medsebojno dajanje, ki je bilo tako gmotne kot duhovne narave. (Rimljanom 15:26, 27) Podobno tudi danes prostovoljno darujemo za sovernike v potrebi in pri tem nas prav tako vzgibava ljubezen. (Marko 12:28–31) Tudi v tem pogledu potrebujemo drug drugega, da pride do izenačenja, tako da tistemu, ‚kdor ima malo, ne manjka‘. (2. Korinčanom 8:15)
19., 20. Navedite zgled, kako Jehovovo ljudstvo priskrbi pomoč, kadar pride do nesreč.
19 Zavedamo se, da kristjani potrebujemo drug drugega, zato svojim bratom in sestram v veri hitro priskočimo na pomoč. Premislite na primer, kaj se je zgodilo, ko so na začetku leta 2001 opustoševalni potresi in plazovi prizadeli Salvador. V nekem poročilu je pisalo: »Za pomoč so poskrbeli bratje iz vsega Salvadorja. Pomagat so nam prišle skupine bratov iz Gvatemale, Združenih držav in Kanade. [. . .] Hitro so postavili 500 hiš in tri lepe kraljestvene dvorane. Ti požrtvovalni bratje so z marljivostjo in sodelovanjem dali odlično pričevanje.«
20 Iz Južnoafriške republike so poročali: »Hude poplave, ki so uničile široka področja v Mozambiku, so prizadele tudi mnogo naših krščanskih bratov. Za večino njihovih potreb je poskrbela mozambiška podružnica. Nas pa so bratje iz podružnice zaprosili, naj pošljemo dobro ohranjena rabljena oblačila za brate in sestre, ki to potrebujejo. Zbrali smo dovolj oblačil, da smo lahko napolnili 12-metrski zabojnik in ga poslali bratovščini v Mozambik.« Da, tudi v tem potrebujemo drug drugega.
21. Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?
21 V začetku smo dejali, da so vsi deli človeškega telesa pomembni. To gotovo velja tudi za krščansko občino. Vsi njeni člani potrebujejo drug drugega. Prav tako pa morajo služiti v enotnosti. V naslednjem članku bomo pregledali nekaj dejavnikov, zaradi katerih je to mogoče.
Kako bi odgovorili?
• V čem sta si človeško telo in krščanska občina podobna?
• Kako so se zgodnji kristjani odzvali, ko so soverniki potrebovali pomoč?
• Kateri svetopisemski zgledi kažejo, da kristjani potrebujemo drug drugega in si med sabo pomagamo?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 10]
Akvila in Priscila sta skrbela za druge
[Slike na strani 12]
Ko prizadene nesreča, si Jehovovo ljudstvo pomaga med seboj in drugim ljudem