Ne opuščajmo svojega zbora

»Ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada,« piše v Svetem pismu, »marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.« (Hebrejcem 10:25) Očitno je, da bi se pravi častilci morali sestajati v nekem prostoru za čaščenje, da bi ‚se spodbujali k ljubezni in dobrim delom‘. (Hebrejcem 10:24)

KO JE apostol Pavel v prvem stoletju našega štetja napisal prej omenjene besede, so Judje kot prostor za čaščenje uporabljali impresiven jeruzalemski tempelj. Imeli pa so tudi sinagoge. Jezus je ‚učil v shodnici [sinagogi, NW] in templju, kjer so se vsi Judje shajali‘. (Janez 18:20)

Kakšne prostore za shajanje je imel Pavel v mislih, ko je kristjane opomnil, naj se sestajajo, da bi se med seboj spodbujali? Ali se verske zgradbe tako imenovanega krščanstva kakor koli zgledujejo po tempeljski ureditvi v Jeruzalemu? Kdaj so deklarirani kristjani vpeljali mogočne verske zgradbe?

‚Hiša Božjemu imenu‘

Prvi napotki glede prostora za čaščenje Boga so napisani v Bibliji v Drugi Mojzesovi knjigi. Bog Jehova je svojemu izbranemu ljudstvu, Izraelcem, naročil, naj zgradijo »prebivališče« oziroma  »shodni šotor«. V njem so morali imeti skrinjo zaveze in različne posvečene posode. »Slava GOSPODOVA je napolnila prebivališče,« potem ko je bilo leta 1512 pr. n. š. dokončano. Ta prenosni šotor je bil več kot štiri stoletja glavna značilnost Božje ureditve, po kateri so se ljudje lahko približali Bogu. (2. Mojzesova, poglavja 25–27; 40:33–38, SSP) Biblija ta šotor imenuje tudi ‚GOSPODOV tempelj‘ in ‚GOSPODOVA hiša‘. (1. Samuelova 1:9, 24)

Kasneje je David, ko je bil kralj v Jeruzalemu, izrazil močno željo, da bi Jehovu v slavo zgradil trajno hišo. Toda ker je bil David vojščak, mu je Jehova dejal: »Ti ne boš zidal hiše imenu mojemu.« Namesto tega je za gradnjo templja izbral njegovega sina Salomona. (1. letopisov 22:6–10) Salomon je tempelj slovesno posvetil leta 1026 pr. n. š., po sedem let in pol trajajoči gradnji. Jehova je to stavbo priznal, saj je dejal: »Posvetil sem to hišo, ki si jo zgradil, da tam postavim ime svoje za večno, in moje oči in srce moje bodo tam vekomaj.« (1. kraljev 9:3) Dokler bi bili Izraelci zvesti, bi bil Jehova tej hiši naklonjen. Če pa bi se odvrnili od tega, kar je prav, Jehova temu prostoru ne bi bil več naklonjen in ‚hiša bi postala razvalina‘. (1. kraljev 9:4–9, SSP; 2. letopisov 7:16, 19, 20)

Izraelci so se sčasoma zares odvrnili od pravega čaščenja. (2. kraljev 21:1–5) »Zato je [Jehova] pripeljal nadnje kralja Kaldejcev [. . .]. In sežgali so z ognjem hišo Božjo in porušili zidovje jeruzalemsko in požgali vse palače v njem in uničili vse dragocene posode v njih. In kar jih je preostalo po meču, so odvedli ujete v Babilon, in bili so hlapci njemu in sinovom njegovim.« Biblija pove, da se je to zgodilo leta 607 pr. n. š. (2. letopisov 36:15–21; Jeremija 52:12–14)

Kot je napovedal prerok Izaija, je Bog obudil perzijskega kralja Cira, da je Jude osvobodil izpod babilonske oblasti. (Izaija 45:1) Po 70-letnem izgnanstvu so se leta 537 pr. n. š. vrnili v Jeruzalem, da bi obnovili tempelj. (Ezra 1:1–6; 2:1, 2; Jeremija 29:10) Čeprav je bila gradnja večkrat ustavljena, so tempelj leta 515 pr. n. š. nazadnje le dokončali, tako da se je čisto čaščenje Boga obnovilo. Ta tempelj sicer ni bil tako veličasten kot Salomonov, je pa obstajal skoraj 600 let. Vendar je bil razdejan tudi ta, ker so Izraelci zanemarjali čaščenje Jehova. Ko se je na zemlji pojavil Jezus Kristus, je kralj Herod tempelj postopoma obnavljal. Kaj je ta tempelj še čakalo?

‚Ne ostane kamen na kamnu‘

Jezus je svojim učencem glede jeruzalemskega templja dejal: »Tu ne ostane kamen na kamenu, ki se ne bi zrušil.« (Matevž 24:1, 2) V skladu s temi besedami so ta kraj, ki je stoletja veljal za središče Božjega čaščenja, leta 70 n. š. uničile rimske čete, ki so prišle zadušit judovski upor. * Templja niso nikoli več obnovili. V sedmem stoletju so muslimani zgradili svetišče, ki je  poznano kot Svetišče na skali, in vse do današnjih dni stoji na kraju, kjer je bil nekoč judovski prostor za čaščenje.

Kako pa naj bi Boga častili Jezusovi sledilci? Ali naj bi zgodnji kristjani, ki so bili judovskega porekla, Boga še naprej častili v templju, ki je bil tik pred uničenjem? Kje pa naj bi Boga častili nejudovski kristjani? Ali naj bi tempelj nadomestile verske stavbe tako imenovanega krščanstva? Vpogled v to zadevo dobimo iz Jezusovega pogovora s Samarijanko.

Samarijani so Boga več stoletij častili v velikem templju na samarijski gori Garizim. »Očetje naši so na tej gori molili,« je Samarijanka dejala Jezusu, »vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti.« Jezus ji je odvrnil: »Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori, ne v Jeruzalemu.« Za čaščenje Jehova snovni tempelj ne bo več potreben, saj je Jezus pojasnil: »Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici.« (Janez 4:20, 21, 24) Apostol Pavel je kasneje povedal Atenčanom: »Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena.« (Dejanja 17:24)

Očitno je, da verske zgradbe tako imenovanega krščanstva nimajo nikakršne povezave s tempeljsko ureditvijo v predkrščanski dobi. In kristjani v prvem stoletju niso imeli nobenega razloga, da bi gradili takšne zgradbe. Vendar je po smrti apostolov prišlo do napovedanega odstopanja od pravih naukov – do odpadništva. (Dejanja 20:29, 30) Deklarirani kristjani so se že dolga leta pred tem, ko se je rimski cesar Konstantin leta 313 n. š. domnevno pokristjanil, začeli odvračati od Jezusovih naukov.

Konstantin je doprinesel svoj del k temu, da se je »krščanstvo« zlilo s pogansko rimsko religijo. V The Encyclopædia Britannica piše: »Sam Konstantin je naročil, naj se v Rimu zgradi tri velikanske krščanske bazilike: baziliko Sv. Petra, baziliko Sv. Pavla zunaj obzidja in baziliko Sv. Janeza v Lateranu. Konstantin [. . .] je izdelal tloris v obliki križa, ki je postal merilo za srednjeveške cerkve v zahodni Evropi.« Obnovljena bazilika Sv. Petra v Rimu še danes velja za središče Rimskokatoliške cerkve.

»Cerkev je prevzela nekatere verske običaje in navade, ki so bile običajne za predkrščanski [poganski] Rim,« pravi zgodovinar Will Durant. K temu je spadala tudi »arhitektura bazilike«. Gradnja cerkev in katedral, pri čemer se je zelo poudarjalo arhitekturo, je bila od 10. do 15. stoletja v polnem razmahu. Ravno takrat je bilo zgrajenih mnogo zgradb tako imenovanega krščanstva, ki sedaj veljajo za umetniške spomenike.

Ali ljudi čaščenje v cerkvi vedno duhovno osveži in spodbudi? »Cerkev mi pomeni vse tisto, kar je v religiji dolgočasno in utrudljivo,« pravi Francisco iz Brazilije. »Maša je bila nesmiseln, ponavljajoč se obred, ki ni z ničemer zadovoljil mojih resničnih potreb. Čutil sem pravo olajšanje,  ko se je končala.« Vendar pa je pravim vernikom naročeno, naj se zbirajo. Po kateri pripravi za sestajanje bi se morali ravnati?

»Cerkev, ki se shaja v njiju hiši«

Vzorec, kako naj bi se kristjani zbirali, dobimo s preiskovanjem tega, kako so se shajali verniki v prvem stoletju. Sveto pismo pokaže, da so se ponavadi shajali v zasebnih domovih. Apostol Pavel je denimo pisal: »Pozdravite Prisko in Akvila, sodelavca moja v Kristusu Jezusu, pozdravite tudi cerkev, ki se shaja v njiju hiši.« (Rimljanom 16:3, 5; Kološanom 4:15; Filemonu 2) Grška beseda ekklesía, ki se tukaj prevaja s »cerkev«, se ne nanaša na zgradbo, temveč na skupino ljudi, ki se zbere zaradi skupnega cilja. (Dejanja 8:1; 13:1) Pravi kristjani za svoje čaščenje ne potrebujejo bogato okrašenih verskih stavb.

Kako so ti shodi v zgodnjih krščanskih občinah potekali? Učenec Jakob je za krščanske shode uporabil obliko grške besede synagogé. (Jakob 2:2) Ta grška beseda pomeni »zbiranje« in je sopomenka besede ekklesía. Toda čez čas je izraz »sinagoga« pričel pomeniti prostor ali stavbo, kjer so se zbirali. Prvi judovski kristjani so dobro vedeli, čemu so bile namenjene sinagoge. *

Čeprav so se Judje ob svojih letnih praznikih shajali v jeruzalemskem templju, so bile sinagoge stavbe v posameznih krajih, kjer so se učili o Jehovu in Postavi. Videti je, da so bili obredi v sinagogah sestavljeni iz molitve, branja Svetih spisov in njihovega razlaganja ter spodbujanja. Ko je Pavel s svojim spremljevalcem odšel v antiohijsko sinagogo, »pošljejo načelniki shodnice [sinagoge, NW] k njima s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!« (Dejanja 13:15) Ko so se prvi judovski kristjani shajali v zasebnih domovih, so se nedvomno ravnali po podobnem vzorcu in imeli  shode, na katerih so se poučevali iz Svetega pisma in se duhovno krepili.

Občine, ki krepijo

Kakor zgodnji kristjani se tudi Jehovove priče danes zbirajo v preprostih prostorih za čaščenje, da se poučujejo iz Biblije in uživajo v zdravi družbi. Dolga leta so se sestajali samo po zasebnih domovih in ponekod je tako še danes. Toda sedaj se je število občin povečalo na preko 90.000, in glavni prostori, v katerih se te občine shajajo, se imenujejo kraljestvene dvorane. Te stavbe niso niti razkošne niti niso podobne cerkvam. So praktične in preproste, zaradi česar se lahko na tedenskih shodih zberejo občine, v katerih je od 100 do 200 ljudi, da bi poslušali Božjo Besedo in se učili iz nje.

Večina občin Jehovovih prič se zbere trikrat tedensko. En shod je javni govor, ki govori o kakšni zanimivi in aktualni temi. Govoru sledi preučevanje gradiva iz revije Stražni stolp o določeni biblijski temi ali prerokbi. Drug shod je šola, ki je namenjena temu, da se navzoči izšolajo, kako predstaviti biblijsko sporočilo. Šoli sledi shod, ki je še posebej namenjen temu, da priskrbi praktične predloge za krščansko strežbo. Enkrat tedensko se Priče zberejo tudi na preučevanje Biblije po skupinicah v zasebnih domovih. Vsi ti shodi so odprti za javnost in na njih ni nobenih nabirk.

Prej omenjeni Francisco je spoznal, da mu shodi v kraljestveni dvorani zelo koristijo. Takole pravi: »Prvi prostor za shode, ki sem ga obiskal, je bila udobna zgradba v središču mesta in iz dvorane sem odšel z dobrim občutkom. Prisotni so bili prijazni in med njimi sem lahko začutil ljubezen. Komaj sem čakal, da se znova vrnem. Pravzaprav od takrat nisem izpustil nobenega shoda. Ti krščanski shodi so živahni in zadovoljujejo moje duhovne potrebe. V kraljestveno dvorano grem celo takrat, ko sem zaradi česa potrt, saj sem prepričan, da se bom domov vrnil spodbujen.«

Na krščanskih shodih Jehovovih prič ste lahko tudi vi deležni biblijskega izobraževanja, krepilne družbe in priložnosti za hvaljenje Boga. Iskreno vas vabimo, da obiščete kraljestveno dvorano, ki je najbližja vašemu domu. Ne bo vam žal.

[Podčrtne opombe]

[Slike na strani 4, 5]

Shodni šotor in kasnejši templji so bili sijajna središča Jehovovega čaščenja

[Slika na strani 6]

Bazilika Sv. Petra v Rimu

[Slika na strani 7]

Zgodnji kristjani so se shajali v zasebnih domovih

 [Slike na strani 8, 9]

Jehovove priče imajo krščanske shode v zasebnih domovih in kraljestvenih dvoranah