Vprašanja bralcev

Ali moramo zaobljube, ki jih damo Bogu, vedno izpolniti?

Po Svetem pismu je zaobljuba slovesna prisega, ki jo človek da Bogu, da bo opravil neko delo, kaj daroval, začel opravljati določeno službo oziroma sprejel kak položaj ali pa se vzdrževal določenih reči, ki same po sebi sicer niso nezakonite. Biblija vsebuje pripovedi o pogojnih zaobljubah, pri katerih je človek obljubil, da bo nekaj naredil, če bo Bog prvi kaj ukrenil. Ana, mati preroka Samuela, je denimo ‚storila obljubo in rekla: O GOSPOD nad vojskami, ako ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim GOSPODU za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.‘ (1. Samuelova 1:11) Biblija zaobljube opisuje tudi kot prostovoljne. Kako obvezujoče pa so svetopisemske zaobljube?

»Kadar storiš obljubo Bogu,« pravi staroizraelski kralj Salomon, »je ne odlašaj izpolniti.« Nato doda: »Kar obljubiš, izpolni! Bolje, da ne obljubiš, nego da obljubiš, a ne izpolniš.« (Propovednik 5:4, 5) V Postavi, ki je bila po Mojzesu dana Izraelcem, piše: »Ko storiš obljubo GOSPODU, svojemu Bogu, je ne odlašaj izpolniti, zakaj GOSPOD, tvoj Bog, te bo za to terjal, in bode ti v greh.« (5. Mojzesova 23:21) Očitno je, da je zaobljuba Bogu nekaj resnega. Človek bi jo moral dati iz tehtnih razlogov in ne bi smel dvomiti o svoji sposobnosti, da bo izpolnil, kar koli je že obljubil. Sicer je boljše, da zaobljube ne naredi. Toda ali je treba izpolniti vse dane zaobljube?

Kaj, če zaobljuba od človeka terja, da stori nekaj, za kar se kasneje ugotovi, da ni v skladu z Božjo voljo? Denimo, da gre za zaobljubo, ki bi nekako povezovala nemoralo s čistim čaščenjem. (5. Mojzesova 23:18) Jasno je, da takšna zaobljuba ni obvezujoča. Še več, pod mojzesovsko postavo je lahko zaobljubo, ki jo je dala ženska, razveljavil njen oče ali mož. (4. Mojzesova 30:3–15)

Razmislite tudi o primeru, ko se posameznik Bogu zaobljubi, da bo ostal samski, vendar se sedaj znajde v dilemi. Znajde se v položaju, ko meni, da zaradi držanja zaobljube ne manjka veliko, da bi prekršil Božja merila glede morale. Ali bi si še zmeraj moral prizadevati, da izpolni svojo zaobljubo? Ali ne bi bilo zanj boljše, da se zaščiti pred tem, da bi zagrešil nemoralo, tako da zaobljube ne izpolni ter se namesto tega podvrže Božji milosti in Boga prosi za odpuščanje? O tem se lahko odloči le on sam. Nihče drug se ne more odločiti namesto njega.

Kaj, če posameznik da zaobljubo in kasneje ugotovi, da se je prenaglil? Ali bi si še vedno moral prizadevati, da jo izpolni? Jeftu ni bilo lahko izpolniti zaobljube, ki jo je dal Bogu, vendar jo je vseeno vestno izpolnil. (Sodniki 11:30–40) Če posameznik zaobljube ne bi izpolnil, bi to lahko pripeljalo do tega, da bi se Bog ‚razjezil‘ in uničil tisto, kar je posameznik že dosegel. (Propovednik 5:6) Če bi izpolnjevanje zaobljube  jemali prelahko, bi se lahko oddaljili od Božje milosti.

Jezus Kristus je dejal: »Vaš ‚da‘ naj bo ‚da‘, vaš ‚ne‘ naj bo ‚ne‘; kar je več kot to, je od hudega.« (Matevž 5:37, Ekumenska izdaja) Kristjan mora paziti ne le na to, da izpolni zaobljube, dane Bogu, ampak tudi da se izkaže zanesljivega pri vseh svojih besedah, pa naj jih izreče Bogu ali ljudem. Kaj, če se znajde v dilemi, ko je z nekom naredil sporazum, ki je bil sprva videti v redu, vendar se je po skrbnem preiskovanju izkazal za nespametnega? Tega ne bi smel jemati zlahka. Vendar se lahko po odkritem pogovoru drugi odloči, da ga bo razrešil obveze. (Psalm 15:4; Pregovori 6:2, 3)

Kaj bi morala biti naša glavna skrb, kar se tiče zaobljub in vseh drugih zadev? Zmeraj si prizadevajmo ohranjati dober odnos z Bogom Jehovom.

[Slike na straneh 30, 31]

Ana se ni obotavljala izpolniti svoje zaobljube

[Slike na straneh 31, 31]

Jefta je svojo zaobljubo izpolnil, čeprav je bilo to težko