Dajanje, ki razveseljuje

GENIVAL, ki živi v barakarskem naselju na severovzhodu Brazilije, je svojo ženo in otroke podpiral z bornim zaslužkom kot varnostnik v bolnišnici. Kljub stiski je vestno dajal desetino. »Včasih je moja družina stradala,« se spominja, medtem ko se gladi po trebuhu, »toda Bogu sem želel dati najboljše, ne glede na žrtev, ki bi bila potrebna.«

Po tem, ko je Genival izgubil službo, je še naprej dajal desetino. Njegov duhovnik ga je spodbudil, naj Boga preizkusi, tako da veliko prispeva. Zagotovil mu je, da ga bo Bog prav gotovo blagoslovil. Tako se je Genival odločil, da bo prodal svoj dom in dobljeni denar podaril cerkvi.

Genival ni edini, ki je tako iskren v dajanju. Mnogo zelo revnih ljudi ubogljivo daje desetino, saj jih v cerkvi učijo, da je dajanje desetine biblijska zahteva. Ali je to res?

Dajanje desetine in Postava

Zapoved dajanja desetine je bila del Postave, ki jo je Bog Jehova pred več kot 3500 leti dal dvanajstim rodovom starega Izraela. Ta Postava je odrejala, da se desetina poljskih pridelkov in sadja ter desetina prirastka v čredi da Levijevemu rodu v podporo njegovemu služenju v shodnem šotoru. (3. Mojzesova 27:30, 32; 4. Mojzesova 18:21, 24)

Jehova je Izraelcem zagotovil, da jim Postava ‚ne bo pretežka‘. (5. Mojzesova 30:11, SSP) Vse dokler bodo zvesto izpolnjevali njegove zapovedi, k čemur je spadalo tudi dajanje desetine, jim je obljubil obilne žetve. Da ne bi kdo živel v pomanjkanju, se je redno spravljala tudi dodatna letna desetina, ki so jo običajno zaužili takrat, ko se je narod zbral za verske praznike. Tako so se lahko »tujec, sirota in vdova« nasitili. (5. Mojzesova 14:28, 29; 28:1, 2, 11–14)

Postava sicer ni določala kazni, če se desetine ne bi dalo, vendar je vsak Izraelec čutil močno moralno obvezo, da tako podpre pravo čaščenje. Pravzaprav je Jehova Izraelce, ki so v Malahijevih dneh zanemarjali dajanje desetine, obtožil ‚goljufanja pri desetini in darovih‘. (Malahija 3:8, SSP) Ali bi ista obtožba lahko merila tudi na kristjane, ki ne dajejo desetine?

Premislimo. Zakoni neke države ponavadi niso veljavni zunaj njenih meja. Na primer, zakon, ki voznike v Britaniji obvezuje, da vozijo po levi strani ceste, ne velja za voznike v Franciji. Podobno je bil zakon, ki je zahteval dajanje desetine, del posebne zaveze med Bogom in izraelskim narodom. (2. Mojzesova 19:3–8; Psalm 147:19, 20) Ta zakon je obvezoval samo Izraelce.

Čeprav je res, da se Bog nikoli ne spreminja, pa se njegove zahteve včasih spremenijo. (Malahija 3:6) Biblija jasno navaja, da je Jezusova žrtvena smrt leta 33 n. š. ‚izbrisala‘ oziroma ‚odpravila‘ Postavo in z njo tudi ‚naročilo, naj se pobira desetina‘. (Kološanom 2:13, 14; Efežanom 2:13–15; Hebrejcem 7:5, 18, SSP)

Krščansko dajanje

Vendar so prispevki za podpiranje pravega čaščenja bili še zmeraj potrebni. Jezus je svojim učencem naročil, naj ‚bodo priče do  skrajnih mej sveta‘. (Dejanja 1:8, SSP) Z večanjem števila vernikov se je večala tudi potreba po krščanskih učiteljih in nadzornikih, ki bi obiskovali in krepili občine. Občasno se je moralo poskrbeti za vdove, sirote in druge ljudi v potrebi. Kako so kristjani v prvem stoletju pokrili nastale stroške?

Okoli leta 55 n. š. se je nejudovske kristjane v Evropi in Mali Aziji zaprosilo, naj pomagajo osiromašeni občini v Judeji. Apostol Pavel v svojih pismih korintski občini opisuje, kako je bil ta ‚sklad za svete‘ organiziran. (1. Korinčanom 16:1) Morda vas bo presenetilo, kaj Pavlove besede razkrivajo o krščanskem dajanju.

Apostol Pavel sokristjanov ni laskavo prepričeval, naj dajejo. Pravzaprav so ga makedonski kristjani, ki so bili »v stiski« in ‚skrajnem uboštvu‘, »vneto prosili za uslugo, da bi smeli sodelovati pri služenju svetim«. (2. Korinčanom 8:1–4, SSP)

Resda je Pavel premožnejše Korinčane spodbudil, naj posnemajo svoje radodarne brate in sestre v Makedoniji. Vendar, kot piše v nekem priročniku, ‚ni hotel dajati navodil, ampak je raje prosil, predlagal, spodbujal oziroma pozival. Če bi Korinčane silil, ti ne bi dajali spontano in iskreno.‘ Pavel je vedel, da ‚Bog ljubi veselega dajalca‘, ne pa takega, ki daje »z žalostjo ali po sili«. (2. Korinčanom 9:7)

Korinčane naj bi k spontanemu dajanju navedla močna vera in spoznanje, združena s pristno ljubeznijo do sokristjanov. (2. Korinčanom 8:7, 8)

»Kakor je v srcu namenil«

Pavel ni določil kake količine ali odstotka, temveč je le predlagal, naj »prvi dan vsakega tedna vsak [. . .] da na stran neko vsoto denarja, skladno s svojimi dohodki«. (1. Korinčanom 16:2, New International Version, poudarili mi.) Če bi Korinčani načrtovali in redno dajali neki znesek na stran, se ob Pavlovem prihodu ne bi čutili prisiljene, da dajo nejevoljno ali iz čustvenega vzgiba. Za vsakega kristjana je bila odločitev, koliko bo dal, osebna zadeva, in sicer »kakor je v srcu namenil«. (2. Korinčanom 9:5, 7)

Da bi Korinčani bogato želi, so morali bogato sejati. Nikoli se jim ni svetovalo, naj dajejo več, kot lahko. ‚Ne mislim namreč, da naj bi vi imeli stisko,‘ jim je zagotovil Pavel. Prispevki so bili ‚prijetni [še zlasti sprejemljivi, NW] po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima‘. (2. Korinčanom 8:12, 13; 9:6) V poznejšem pismu je apostol svaril: »Ako pa kdo ne skrbi za [. . .] domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8) Pavel ni spodbujal dajanja, ki bi kršilo to načelo.

 Pomenljivo je, da je Pavel nadzoroval ‚sklad za svete‘, ki so bili v potrebi. V Svetem pismu ne beremo, da bi Pavel ali drugi apostoli organizirali zbiranje denarja oziroma prejemali desetino zato, da bi financirali svojo službo. (Dejanja 3:6) Pavel je bil zmeraj hvaležen za darila, ki so mu jih poslale občine, vendar se je skrbno ogibal tega, da bi svojim bratom naprtil »drago breme«. (1. Tesaloničanom 2:9, NW; Filipljanom 4:15–18)

Prostovoljno dajanje danes

V prvem stoletju so Kristusovi sledilci očitno dajali prostovoljne prispevke, in ne desetine. Vendar se morda sprašujete, ali se na ta način še zmeraj učinkovito financira oznanjevanje dobre novice in poskrbi za kristjane, ki so v potrebi.

Razmislite o naslednjem. Leta 1879 so uredniki te revije odkrito izjavili, da ne bodo »nikoli rotili, niti prosili ljudi za podporo«. Ali je ta odločitev ovirala prizadevanja Jehovovih prič pri širjenju biblijske resnice?

Priče trenutno razdeljujejo Biblije, krščanske knjige in druge publikacije v 235 deželah. Biblijskoizobraževalna revija Stražni stolp je sprva izhajala v enem jeziku in je bilo na mesec natisnjenih 6000 izvodov. Sčasoma je začela izhajati dvakrat mesečno in je dosegla naklado več kot 24,000.000 izvodov v 146 jezikih. Priče so za to, da bi organizirali svoje svetovno biblijskoizobraževalno delo, v 110 deželah zgradili ali kupili podružnične urade. Povrh tega gradijo na tisoče krajevnih prostorov za shajanje kakor tudi velike zborske dvorane, ki ponujajo sedišča tistim, ki bi se radi še več naučili o Bibliji.

Čeprav je Jehovovim pričam najpomembnejše to, da poskrbijo za duhovne potrebe ljudi, pa ne zanemarjajo gmotnih potreb sovernikov. Ko njihovi bratje in sestre utrpijo  škodo zaradi vojn, potresov, suš in neurij, hitro priskrbijo zaloge zdravil, hrano, oblačila in druge potrebščine. Vse to se financira z darovi posameznih kristjanov ter občin.

Prostovoljno prispevanje ni samo učinkovito, temveč tudi razbremenjuje tiste z omejenimi sredstvi, kot je na primer prej omenjeni Genival. Na srečo je Genivala, še preden je uspel prodati svoj dom, obiskala Maria, polnočasna služabnica Jehovovih prič. »Ta pogovor je mojo družino rešil mnogih nepotrebnih nadlog,« se spominja.

Genival je spoznal, da Gospodovo delo ni odvisno od desetine. Pravzaprav dajanje desetine ni več svetopisemska zahteva. Spoznal je, da so kristjani blagoslovljeni, kadar dajejo velikodušno, vendar da niso obvezni dati več, kot imajo.

Prostovoljno dajanje je Genivalu prineslo resnično veselje. Takole pojasnjuje: »Deset odstotkov lahko dam ali pa tudi ne, vendar sem zaradi svojih prispevkov vesel, in prepričan sem, da je vesel tudi Jehova.«

[Okvir/slike na strani 6]

Ali so zgodnji cerkveni očetje učili dajanje desetine?

»Premožnejši med nami pomagajo tem, ki so v potrebi. [. . .] Tisti, ki so preskrbljeni in voljni, dajejo, kolikor se vsakemu od njih zdi ustrezno.« (Prva apologija, Justin Mučenec, ok. 150 n. š.)

»Resda so Judje Njemu namenjali desetino svojih dobrin, toda tisti, ki so prejeli svobodo, dajejo za Gospodove namene na stran vse svoje imetje, [. . .] kot je to pokazala tista revna vdova, ki je v Božjo zakladnico vrgla vsa svoja življenjska sredstva.« (Proti herezijam, Irenej, ok. 180 n. š.)

»Čeprav imamo skrinjico za denar, to ni kupnina, kot da bi vero bilo treba plačati. Enkrat mesečno vsak, ki hoče, prispeva kaj malega; toda le, če to želi in zmore: ni nobene prisile; vse je prostovoljno.« (Apologija, Tertulijan, ok. 197 n. š.)

»Ko se je cerkev razširila in so nastale različne ustanove, je bilo treba uvesti zakone, ki bi zagotovili primerno in stalno podporo duhovščine. Plačevanje desetine so privzeli iz Stare zaveze [. . .]. Videti je, da prvo določno zakonodajo o tem vsebuje pismo škofov, zbranih v Toursu leta 567, in [kanoni] koncila v Maconu leta 585.« (The Catholic Encyclopedia)

[Vir slike]

Kovanec, levo zgoraj: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na straneh 4, 5]

Prostovoljno dajanje razveseljuje

[Slike na strani 7]

S prostovoljnimi prispevki se financira delo oznanjevanja, pomoč v kriznih razmerah in gradnja prostorov za shajanje