Dati več, kot lahko

»LAHKO me imenujete berač; to me ne moti. Beračim za Jezusa.« Te zgovorne besede protestantskega duhovnika poudarjajo nesoglasje, ki se vrti okrog financiranja religije. Zdi se, da organizirana religija lahko preživi le z znatno denarno podporo. Plače je treba izplačati, cerkve je treba graditi in vzdrževati, pridigarske kampanje je treba financirati. Kako zbrati potrebni denar?

Za mnoge cerkve je odgovor desetina. * »Dajanje desetine je Božji način financiranja Njegovega kraljestva na zemlji,« trdi evangelist Norman Robertson. »Prav Njegov gospodarski sistem omogoča oznanjevanje evangelija.« Ne da bi se obotavljal spomniti svoje privržence na njihovo odgovornost dajanja, zanosno pravi: ‚Dajanje desetine ni nekaj, kar narediš zato, ker bi si to lahko privoščil. To je dejanje poslušnosti. Kdor desetine ne daje, očitno krši Božje zapovedi. To je poneverba.‘ (Tithing—God’s Financial Plan)

Najverjetneje se strinjate, da bi dajanje moralo biti del krščanskega čaščenja. Vendar ali se vam zdijo vztrajni pozivi k dajanju denarja moteči, morda celo vsiljivi? Brazilski teolog Inácio Strieder obtožuje cerkve, ker se zatekajo k desetini, da bi »rešile svoje institucionalne težave«, ter take navade označuje za »nezakonite, žaljive in teološke blodnje«. Posledica tega je, kot opaža, da »nezaposleni ljudje, vdove, revni prebivalci in tisti, ki niso sposobni logično razmišljati, sklenejo, da jih je Bog zapustil in da so primorani dati ‚pridigarju‘ toliko, da je njihova družina potem lačna«.

Morda se sprašujete: ‚Ali cerkve, ki nalagajo desetino, pravilno udejanjajo Sveto pismo? Ali pa se morda nekatere religije sklicujejo na strah pred Bogom, da bi tako oskubile čredo? Zares, ali Bog od nas pričakuje, da damo več, kot lahko?‘

[Podčrtna opomba]