Življenjska zgodba

Misijonarsko področje je postalo najin dom

PRIPOVEDUJE DICK WALDRON

Bilo je nedeljsko popoldne septembra 1953. Pred kratkim smo prispeli v Jugozahodno Afriko (danes Namibija). V državi smo bili manj kot teden dni in v glavnem mestu, Windhoeku, naj bi že imeli javni shod. Kaj nas je iz daljne Avstralije pripeljalo v to afriško deželo? Midva z ženo in še tri druge mladenke smo sem prišli kot misijonarji dobre novice o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14)

RODIL sem se na zelo oddaljenem koncu zemlje, v Avstraliji, prelomnega leta 1914. Najstniška leta sem preživljal ravno v času velike gospodarske krize, zato sem moral pomagati, da smo se kot družina lahko preživljali. Dela ni bilo, vendar sem se domislil, kako loviti divje zajce, ki jih je bilo v Avstraliji veliko. Tako sem k družinski prehrani največ prispeval s tem, da sem domov prinašal zajčje meso.

Končno sem si do izbruha druge svetovne vojne leta 1939 našel službo na tramvajih in avtobusih v Melbournu. Na avtobusih je v izmenah delalo kakih 700 mož in v vsaki novi izmeni sem spoznal drugega voznika oziroma sprevodnika. Mnoge sem vprašal »Katere vere ste?« in jih zaprosil, naj mi pojasnijo svoje versko prepričanje. Edini, ki mi je lahko zadovoljivo odgovoril na vprašanja, je bil Jehovova priča. Pojasnil mi je biblijsko sporočilo o rajski zemlji, na kateri bodo bogaboječi ljudje večno živeli. (Psalm 37:29)

Medtem je tudi moja mati prišla v stik z Jehovovimi pričami. Tako me je pogosto, ko  sem se vrnil iz zadnje izmene, skupaj z jedjo čakala tudi revija Tolažba (danes imenovana Prebudite se!). To, kar sem prebral, je lepo zvenelo. Sčasoma sem ugotovil, da je to prava vera, se pričel dejavno družiti z občino in se maja 1940 krstil.

V Melbournu je bil pionirski dom, kjer je živelo kakih 25 polnočasnih strežnikov Jehovovih prič. Preselil sem se k njim. Vsak dan sem jih poslušal, ko so pripovedovali navdušujoča doživetja z oznanjevanja in v srcu mi je vzklila želja, da bi se jim pridružil. Pozneje sem se prijavil za pionirsko službo. Bil sem sprejet in povabili so me, da bi služil v avstralskem podružničnem uradu Jehovovih prič. Tako sem postal del betelske družine.

Zapor in prepoved delovanja

Ena od nalog, ki sem jih opravljal v Betelu, je bilo delo na žagi. Sekali smo les in iz njega pridobivali oglje za gorivo. S tem smo oskrbovali vozila v podružnici, saj se je zaradi vojne na trgu lahko dobilo le malo bencina. Na žagi nas je delalo 12 in vsi smo bili vojaški obvezniki. Toda na temelju Biblije smo zavrnili vojaško službo, zato smo bili kmalu obsojeni na šest mesecev zapora. (Izaija 2:4) Poslali so nas na prisilno delo na posestvo, ki je bilo pod zaporniško upravo. In kakšno delo so nam dali? Na naše presenečenje smo morali sekati les, prav to, kar smo se učili delati v Betelu!

Delali smo tako dobro, da nam je načelnik zapora dal Biblijo in našo biblijsko literaturo, čeprav je bila ta literatura strogo prepovedana. V tem času sem se naučil tudi nekaj koristnega o medčloveških odnosih. Ko sem še delal v Betelu, z nekim bratom preprosto nisem mogel shajati. Najini osebnosti sta bili enostavno preveč različni. No, s kom mislite, da sem bil v jetniški celici? Da, prav s tem bratom. Sedaj sva zares imela čas, da sva se bolje spoznala, in rezultat tega je bilo zaupno in trajno prijateljstvo.

Sčasoma so delo Jehovovih prič v Avstraliji prepovedali. Zaplenili so vsa sredstva, zato so bratje v Betelu imeli zelo malo denarnih sredstev. Nekoč je eden od njih prišel k meni in mi rekel: »Dick, rad bi šel na oznanjevanje v mesto, vendar nimam čevljev, ampak samo delovne škornje.« Z veseljem sem mu pomagal in v mesto je odšel v mojih čevljih.

Pozneje sem slišal, da so ga zaradi oznanjevanja aretirali in zaprli. Preprosto se nisem mogel upreti temu, da mu ne bi poslal sporočilca: »Žal mi je zate. Vesel sem, da nisem bil v svojih čevljih.« Toda kmalu so zaradi nevtralnosti aretirali tudi mene in me že drugič zaprli. Po izpustu sem dobil nalogo skrbeti za kmetijo, ki je bila vir hrane za betelsko družino. Do takrat je sodišče že razsodilo nam v prid in tako so umaknili prepoved delovanja Jehovovih prič.

Poroka z gorečo oznanjevalko

Na farmi sem pričel resno razmišljati o poroki in pritegnila me je mlada pionirka, Coralie Clogan. V njeni družini se je za biblijsko sporočilo prva pričela zanimati babica. Na smrtni postelji je Coraliejini materi Veri dejala: »Vzgajaj svoje otroke, da bodo ljubili Boga in mu služili, in nekega dne se bomo srečali na rajski zemlji.« Pozneje, ko je na Verina vrata potrkal neki pionir s publikacijo Millions Now Living Will Never Die (Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli), so babičine besede pričele dobivati smisel. Knjižica je Vero prepričala, da je to, da bi človeštvo živelo na rajski zemlji, Božji namen. (Razodetje 21:4) Po krstu v zgodnjih 30-ih letih dvajsetega stoletja je svojim trem hčeram (Lucy, Jean in Coralie) pomagala vzljubiti Boga, prav kakor jo je spodbudila mama. Toda Coraliejin oče  je močno nasprotoval verskemu zanimanju svoje družine, kakor je opozoril Jezus, da se bo v družini to lahko zgodilo. (Matevž 10:34–36)

Cloganovi so bili družina glasbenikov, saj je vsak otrok igral na kako glasbilo. Coralie je igrala violino in leta 1939 je pri 15 letih diplomirala iz glasbe. Ob začetku 2. svetovne vojne je pričela resno razmišljati o svoji prihodnosti. Prišel je čas, da se odloči, kaj bo delala v življenju. Po eni strani bi si lahko ustvarila glasbeno kariero, saj je že dobila povabilo, da bi igrala v melbournskem simfoničnem orkestru. Po drugi strani pa je imela možnost, da svoj čas nameni za veliko delo oznanjevanja kraljestvenega sporočila. Leta 1940 so se Coralie in njeni sestri po temeljitem premisleku krstile in se pripravile za pričetek polnočasnega oznanjevalskega dela.

Kmalu po tem, ko se je Coralie odločila za polnočasno strežbo, je k njej pristopil odgovorni brat iz avstralske podružnice, Lloyd Barry, ki je pozneje služil kot član Vodstvenega organa Jehovovih prič. Po govoru, ki ga je imel v Melbournu, je Coralie rekel: »Vračam se v Betel. Zakaj ne bi šla z menoj na vlak in se pridružila betelski družini?« Vabilo je z veseljem sprejela.

Coralie in druge sestre iz betelske družine so imele med prepovedjo v vojnih letih pomembno vlogo pri oskrbovanju bratov v Avstraliji z biblijskimi publikacijami. Pravzaprav so pod vodstvom brata Malcoma Vala opravile večino tiskarskega dela. Natisnili ter zvezali so knjigi The New World in Children, in v več kot dveh letih prepovedi ni izostala niti ena številka Stražnega stolpa.

Da jih ne bi odkrila policija, so morali tiskarno kakih 15-krat preseliti. Tako so nekoč biblijsko literaturo tiskali v kleti zgradbe, kjer so za krinko tiskali še druge reči. Sestra v recepciji je lahko ob vsaki nevarnosti pritisnila na gumb in v kleti je pozvonilo. Tako so lahko sestre skrile publikacije, preden bi kdo začel preiskavo.

Med eno takšnih preiskav so se nekatere sestre zgrozile, ko so videle, da je Stražni stolp ostal na mizi, vsem na očeh. Policist je vstopil, odložil torbo prav na Stražni stolp in začel preiskovati. Ker ni našel ničesar, je vzel torbo in odšel!

Ko so odpravili prepoved in bratom vrnili podružnično lastnino, so mnogi dobili priložnost oditi na področje kot posebni pionirji. Takrat se je Coralie prijavila, da bi odšla v Glen Innes. Po najini poroki 1. januarja 1948 sem se ji še sam pridružil. Do takrat, ko sva odšla s tega področja, je tam že bila cvetoča občina.

Najino naslednje področje je bil Rockhampton, vendar tam nisva mogla najti nastanitve. Zato sva postavila šotor na prostem na kmetiji neke zainteresirane osebe. Ta šotor je bil najin dom naslednjih devet mesecev. Prav lahko bi to bil še dlje, če se ob prihodu deževnega obdobja v tropski nevihti ne bi čisto raztrgal in ga monsunska ploha ne bi odnesla. *

 Preselitev na dodeljeno področje v tujini

Med bivanjem v Rockhamptonu sva prejela povabilo, naj obiščeva 19. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, da se izšolava za misijonarja. To je bil tudi razlog, da sva bila po diplomi leta 1952 poslana v državo, takrat poznano kot Jugozahodna Afrika.

Duhovščina tako imenovanega krščanstva je nemudoma pokazala, kaj meni o našem misijonarskem delu. Šest nedelj zapored so duhovniki s prižnic svarili svoje farane pred nami. Ljudem so prepovedali, da bi nam odpirali vrata in nam dovolili brati iz Biblije, češ da jih bo to zmedlo. Na nekem področju smo oddali precej publikacij, toda za nami je od hiše do hiše hodil duhovnik in jih pobiral. Ko smo se nekega dne pogovarjali v študijski sobi tega duhovnika, smo videli, da ima kar zajetno zalogo naših knjig.

Nedolgo zatem so tudi krajevne oblasti postale pozorne na našo dejavnost. Nedvomno so pod vplivom duhovščine sumile, da smo povezani s komunisti. Zato so nam vzeli prstne odtise, nekatere ljudi, ki smo jih obiskali, pa so zaslišali. Kljub vsemu temu nasprotovanju je bilo na naših shodih vedno več navzočih.

Odkar smo prišli sem, pa je v nas vse bolj plamtela želja, da bi razširili biblijsko sporočilo med domorodce – Ovambe, Herere in Name. Vendar to ni bilo lahko. Jugozahodna Afrika je bila takrat pod pristojnostjo apartheidske vlade v Južnoafriški republiki. Belci brez vladnega dovoljenja nismo smeli pričevati na področjih, kjer so živeli črnci. Občasno smo zaprosili za dovoljenje, vendar so nas oblasti enostavno zavrnile.

Po dveh letih na področju v tujini sva doživela presenečenje. Coralie je zanosila. Oktobra 1955 se nama je rodila hči Charlotte. Čeprav nisva mogla več misijonariti, pa sem našel službo s polovičnim delovnim časom in še nekaj časa pioniral.

Odgovor na najine molitve

Leta 1960 pa sva se srečala še z enim izzivom. Coralie je dobila pismo, v katerem je pisalo, da je njena mati zelo hudo zbolela in da je morda ne bo nikoli več videla, če ne pride domov. Zato sva se namenila zapustiti Jugozahodno Afriko in se vrniti v Avstralijo. Tedaj pa se je zgodilo: prav tisti teden, ko naj bi odšla, sem od krajevnih oblasti prejel dovoljenje za vstop v črnsko četrt, Katuturo. Kaj storiti sedaj? Po sedmih letih prošenj za dovoljenje, naj bi tega sedaj zavrnila? Lahko je bilo razmišljati, da bodo drugi nadaljevali, kjer sva midva končala. Toda  ali ni bil to Jehovov blagoslov, odgovor na najine molitve?

Hitro sem se odločil. Ostal bom, da ne bi z našim odhodom šel v nič ves najin trud, da bi dobili stalno bivališče. Naslednji dan sem odpovedal svojo ladijsko rezervacijo ter poslal Coralie in Charlotte na daljše počitnice v Avstralijo.

Med njuno odsotnostjo sem pričel oznanjevati prebivalcem črnske četrti. Zanimanje je bilo izredno. Ko sta se Coralie in Charlotte vrnili, je že precej ljudi s tega področja obiskovalo shode.

Takrat sem že imel star avtomobil, s katerim sem lahko zainteresirane vozil na shode. Na vsak shod sem peljal štirikrat ali petkrat in vsakokrat sem imel v avtomobilu po sedem, osem ali devet ljudi. Ko je zadnji izstopil, se je Coralie navadno pošalila: »Koliko pa jih še imaš pod sedežem?«

Za učinkovitejše oznanjevanje smo potrebovali literaturo v jeziku, ki so ga govorili domačini. Zato sem imel prednost poskrbeti, da se je traktat Life in a New World prevedel v štiri tamkajšnje jezike: hererščino, namščino, ndongščino in kvanjamščino. Prevajali so ga izobraženi ljudje, s katerimi smo preučevali Biblijo, vendar sem moral delati skupaj z njimi, da je bil vsak stavek res prav preveden. Namščina je jezik z omejenim besednim zakladom. Nekoč sem se denimo trudil pojasniti stavek: »Adam je bil na začetku popoln človek.« Prevajalec se je popraskal po glavi in rekel, da se ne more domisliti namske besede za »popoln«. »Spomnil sem se,« je končno rekel. »Adam je bil na začetku kakor zrela breskev.«

Zadovoljna na dodelitvi, ki je najin dom

Od najinega prvega prihoda v to državo, ki se danes imenuje Namibija, je minilo že 49 let. Za vstop v črnske skupnosti ni več treba imeti dovoljenja. Namibiji vlada nova oblast, ki temelji na nerasistični ustavi. Danes imamo v Windhoeku štiri velike občine, ki se zbirajo v udobnih kraljestvenih dvoranah.

Pogosto sva razmišljala o besedah, ki sva jih slišala na Gileadu: »Naj vam dodeljeno področje v tujini postane dom.« Glede na to, kako je Jehova vodil stvari, sva prepričana, da je bila njegova volja, da ta tuja dežela postane najin dom. Vzljubila sva brate in sestre, pa tudi njihovo zanimivo kulturno različnost. Ko so radostni, se z njimi veseliva, ko so žalostni, pa skupaj z njimi jokava. Nekateri izmed novih, ki sva jih z najinim avtomobilom vozila na shode, sedaj služijo kot stebri občine. Ko sva leta 1953 prispela v to prostrano deželo, je dobro novico oznanjevalo manj kot deset domačih oznanjevalcev. Od tistih malih začetkov je naše število naraslo na več kot 1200. Povsod, kjer sva skupaj z drugimi ‚sadila in zalivala‘, je Jehova skladno s svojo obljubo dajal rast. (1. Korinčanom 3:6)

Kadar se s Coralie ozreva na mnoga leta službe, najprej v Avstraliji in sedaj v Namibiji, čutiva neizmerno zadovoljstvo. Upava in moliva, da nama bo Jehova še naprej vlival moč, da bova sedaj in vso večnost izpolnjevala njegovo voljo.

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 26, 27]

Med selitvijo na dodeljeno področje v Rockhampton (Avstralija)

[Slika na strani 27]

V pristanišču na poti v šolo Gilead

[Slika na strani 28]

Oznanjevanje v Namibiji nama prinaša veliko radosti