Življenjska zgodba

Sporočilo, ki mi je spremenilo življenje

PRIPOVEDUJE IRENE HOCHSTENBACH

Zgodilo se je v torek zvečer leta 1972. Stara sem bila 16 let in s starši sem odšla na verski shod v Eindhoven, mesto v provinci Brabant na Nizozemskem. Tam sem se počutila negotovo in si želela, da bi bila kje drugje. Nato pa sta mi dve mladenki izročili listek s sporočilom: »Draga Irene, radi bi ti pomagali.« Niti najmanj si nisem predstavljala, kako zelo mi bo to sporočilo spremenilo življenje. Toda preden vam povem, kaj se je zgodilo zatem, vam želim povedati nekaj o mojih prvih letih življenja.

RODILA sem se na otoku Belitung v Indoneziji. Še vedno se spominjam nekaterih zvokov s tega tropskega otoka – šelestenja palm v vetru, rahlega žuborenja bližnje reke, smeha otrok, ki so se igrali okoli naše hiše, pa tudi glasbe, ki je polnila naš dom. Moja družina se je leta 1960, ko mi je bilo štiri leta, iz Indonezije preselila na Nizozemsko. To dolgo pot smo opravili z ladjo in še posebej se spominjam zvoka moje najljubše igrače, ki sem jo imela s sabo – majhnega klovna z bobni. Ko mi je bilo sedem let, sem zaradi bolezni izgubila sluh in od takrat ne morem več slišati nobenega zvoka okoli sebe. Ostali so mi le spomini.

Odraščanje v tišini

Starši so zame ljubeče skrbeli, zato se sprva nisem povsem zavedala posledic gluhote. Kot otrok sem celo na svoj velikanski slušni aparat gledala kot na neke vrste zabavo, pa čeprav mi ni kaj dosti pomagal. Otroci  v soseski so se z mano pogovarjali tako, da so na pločnik s kredo pisali cele stavke, jaz pa sem jim odgovarjala, čeprav svojega glasu nisem mogla slišati.

Z odraščanjem pa sem se pričela zavedati, da sem drugačna od ljudi, ki me obkrožajo. Prav tako sem opazila, da so se nekateri zaradi moje gluhote iz mene norčevali, medtem ko me drugi niso več želeli v svoji družbi. Počutila sem se zapuščeno in osamljeno. Pričela sem se zavedati, kaj pomeni biti gluh, in starejša ko sem postajala, bolj sem se bala tistih, ki slišijo.

Da bi lahko hodila v posebno šolo za gluhe, so se starši s celo družino preselili iz vasi v provinci Limburg v Eindhoven. Tam si je oče poiskal delo, moj brat in sestri pa so pričeli obiskovati drugo šolo. Hvaležna sem jim za vse prilagoditve, ki so jih naredili meni v dobro. V šoli sem se naučila prilagajati jakost glasu in besede izgovarjati razločneje. Čeprav učitelji niso učili v znakovnem jeziku, pa sem se tega naučila od sošolcev.

Živela sem v svojem svetu

Starši so si med mojim odraščanjem močno prizadevali, da bi z mano komunicirali, vseeno pa veliko reči nisem razumela. Nisem na primer razumela, da starši z Jehovovimi pričami preučujejo Biblijo. Spominjam pa se, da smo z družino nekoč odšli v neki prostor, kjer je veliko ljudi sedelo na stolih. Vsi so gledali naprej, včasih zaploskali in tu in tam vstali, vendar nisem vedela, zakaj so vse to počeli. Veliko kasneje sem izvedela, da sem bila na zborovanju Jehovovih prič. Starše sem navadno tudi spremljala v majhno dvorano v Eindhovnu. Tam sem se kar dobro počutila, saj so bili vsi prijazni in moja družina je bila videti srečna, vendar pa nisem vedela, zakaj smo vedno znova šli tja. Sedaj vem, da je ta mala dvorana bila kraljestvena dvorana Jehovovih prič.

Takrat na shodih žal ni bilo nikogar, ki bi mi program prevajal. Sedaj vem, da so mi navzoči želeli pomagati, toda niso vedeli, kako naj to zaradi moje gluhote storijo. Na teh shodih sem se počutila osamljeno. Razmišljala sem: ‚Želim si, da bi bila v šoli, in ne tukaj.‘ Toda ravno takrat, ko so me obhajale takšne misli, sta mi dve mladenki dali košček papirja, na katerega sta nekaj napisali. Bilo je sporočilo, ki sem ga omenila na začetku. Nisem si niti predstavljala, da bo to sporočilo začetek dragocenega prijateljstva, ki mi bo pomagalo izstopiti iz mojega sveta osamljenosti.

Spletanje dragocenega prijateljstva

Colette in Hermine, ki sta mi dali sporočilo, sta bili v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Kasneje sem izvedela, da sta v občino Jehovovih prič, ki sem jo obiskovala, prišli zato, da bi služili kot redni pionirki oziroma polnočasni strežnici. Čeprav nista znali znakovnega jezika, sem lahko, ko sta mi govorili, brala z njunih ustnic, in tako smo se kar dobro sporazumevale.

Starša sta bila vesela, ko sta ju Colette in Hermine vprašali, ali bi lahko z mano preučevali Biblijo. Vendar sta ti mladenki naredili veliko več od tega. Močno sta si prizadevali, da sta mi prevajali shode v kraljestveni dvorani in me vpletli v družbo drugih v občini. Z mano sta vadili biblijske predstavitve, ki sem jih potem uporabljala na oznanjevanju, in mi tudi pomagali pripravljati učne  naloge za Teokratično strežbeno šolo. Samo pomislite! Sedaj sem celo imela pogum, da sem govorila pred skupino ljudi, ki so lahko slišali!

Colette in Hermine sta mi tudi dali občutek, da jima lahko zaupam. Bili sta potrpežljivi in me poslušali. Čeprav smo se pogosto smejale zaradi mojih napak, pa se iz mene nista nikoli norčevali, niti jima ni bilo neprijetno, kadar sem bila v njuni družbi. Poskušali sta razumeti moje občutke in z mano ravnati kot s sebi enako. Ti prijazni dekleti sta mi dali čudovito darilo – svojo ljubezen in prijateljstvo.

Najpomembnejše pa je, da sta me naučili, da moram našega Boga Jehova spoznati kot prijatelja, ki mu lahko zaupam. Pojasnili sta mi, da me je Jehova videl, ko sem sedela v kraljestveni dvorani, in da razume, kaj zame pomeni to, da sem gluha. Kako hvaležna sem, da smo zaradi ljubezni, ki jo vse tri čutimo do Jehova, postale prijateljice! To, kako Jehova skrbi zame, me je zelo ganilo, zato sem iz ljubezni do njega julija 1975 svojo posvetitev simbolizirala s krstom v vodi.

Spremljati prav posebnega prijatelja

V naslednjih letih sem spoznala vedno več krščanskih bratov in sester. Z enim od bratov sva postala prav posebna prijatelja in leta 1980 sva se poročila. Kmalu zatem sem pričela služiti kot pionirka, leta 1994 pa sva z možem Harryjem dobila dodelitev, da kot posebna pionirja služiva na področju, kjer govorijo nizozemski znakovni jezik. Naslednje leto sem se spoprijela z izziva polno nalogo. Spremljati sem pričela moža, ki lahko sliši, medtem ko obiskuje različne občine kot nadomestni okrajni nadzornik.

S tem se takole spoprimem. Ko občino obiščeva prvič, nemudoma pristopim h kar največ bratom in sestram ter se jim predstavim. Povem jim, da sem gluha, in jih prosim, naj me gledajo, medtem ko mi počasi govorijo. Prav tako si na občinskih shodih prizadevam takoj odgovoriti. Brate in sestre tudi vprašam, ali bi kdo ta teden na shodih in v terenski službi želel biti moj prevajalec.

Ta pristop je tako uspešen, da bratje in sestre včasih pozabijo, da ne slišim, kar vodi do smešnih prigod. Tako mi na primer povedo, da mi v pozdrav pohupajo, kadar se z avtomobilom peljejo po mestu in me tam  vidijo. Seveda se jaz ne odzovem. Kdaj pa kdaj tudi sama pozabim na svoje omejitve – kot na primer takrat, ko skušam možu na uho zašepetati kaj zaupnega. Ko vidim, kako nenadoma zardi, vem da sem »zašepetala« preveč naglas.

Na nepričakovane načine mi pomagajo tudi otroci. V neki občini, ki sva jo obiskala prvič, je devetletni deček opazil, da nekateri nekoliko omahujejo spregovoriti z mano, zato se je odločil, da bo glede tega nekaj ukrenil. Prišel je k meni, me prijel za roko in odpeljal na sredo kraljestvene dvorane, nato pa na ves glas zavpil: »Naj vam predstavim Irene. Ona je gluha!« Navzoči so prišli k meni in se predstavili.

Odkar moža spremljam v okrajnem delu, se moj krog prijateljev vztrajno veča. Kako zelo se danes moje življenje razlikuje od tistih let, ko sem se počutila zapuščeno in osamljeno! Vse od večera, ko sta mi Colette in Hermine dali tisto kratko sporočilo, doživljam moč prijateljstva in sem spoznala ljudi, ki so mi postali nekaj zelo posebnega. Predvsem pa sem spoznala Jehova, najdragocenejšega Prijatelja. (Rimljanom 8:38, 39) Kako zelo je tisto kratko sporočilo spremenilo moje življenje!

[Slika na strani 24]

Spominjam se zvoka moje najljubše igrače

[Slike na strani 25]

V strežbi in z možem Harryjem