Tolažba za tiste, ki trpijo

VPRAŠANJE, zakaj Bog dopušča trpljenje, že stoletja bega mnogo filozofov in teologov. Nekateri trdijo, da mora biti konec koncev za trpljenje odgovoren Bog, ker je pač vsemogočen. Pisec apokrifnega dela iz drugega stoletja z naslovom The Clementine Homilies je trdil, da Bog vlada svetu z obema rokama. S svojo »levo roko« (Hudičem) povzroča trpljenje in žalost, z »desno roko« (Jezusom) pa rešuje in blagoslavlja.

Drugi, ki ne morejo sprejeti zamisli, da bi Bog sploh lahko dopuščal trpljenje, pa četudi ga ne povzroča, obstoj trpljenja raje zanikajo. »Zlo je samo iluzija in nima nobenega pravega temelja,« je napisala Mary Baker Eddy. »Če bi doumeli, da greh, bolezen in smrt ne obstajajo, bi ti izginili.« (Science and Health With Key to the Scriptures)

Mnogi so zaradi tragičnih dogodkov v preteklosti, še posebej od prve svetovne vojne pa do danes, sklenili, da Bog trpljenja preprosto ne more preprečiti. »Po mojem mnenju se zaradi holokavsta vsemogočnost več ne uporablja kot lastnost, ki je značilna za Boga,« je napisal judovski učenjak David Wolf Silverman. »Če je Boga mogoče kako razumeti,« je dodal, »potem mora biti njegova dobrota združljiva z obstojem zla, to pa je res le, če ni vsemogočen.«

Vendar pa so trditve, da Bog tako ali drugače prispeva k trpljenju, da ga ne more preprečiti oziroma da je trpljenje le plod naše domišljije, slaba tolažba za tiste, ki trpijo. Še pomembnejše pa je, da je takšno mnenje povsem v nasprotju s pravičnim, močnim in skrbnim Bogom, ki je razkrit na straneh Biblije. (Job 34:10, 12; Jeremija 32:17; 1. Janezov 4:8) Kaj pa Biblija govori o tem, zakaj Bog dopušča trpljenje?

Kako se je trpljenje pričelo?

Bog ljudi ni ustvaril zato, da bi trpeli. Ravno nasprotno, prvi človeški par, Adama in Evo, je obdaril s popolnim umom in telesom, v domovanje jima je pripravil prelep vrt in jima dodelil smiselno, zadovoljujoče delo. (1. Mojzesova 1:27, 28, 31; 2:8) Vendar je bila njuna nadaljnja sreča odvisna od tega, ali bosta priznavala, da je Bog njun vladar in da ima on pravico odločati o tem, kaj je dobro in kaj hudo. To pravico, ki jo je Bog obdržal zase, je predstavljalo drevo, imenovano ‚drevo spoznanja dobrega in hudega‘. (1. Mojzesova 2:17) Adam in Eva bi svojo podložnost Bogu pokazala, če bi ubogala njegovo zapoved, naj ne jesta s tega drevesa. *

Žal Adam in Eva Boga nista ubogala. Uporen angel, ki je bil kasneje poimenovan Satan Hudič, je Evo prepričal, da zanjo ni najbolje, če uboga Boga. Pravzaprav jo je Bog domnevno prikrajševal za nekaj zelo zaželjenega: za neodvisnost, za pravico, da sama izbira, kaj je zanjo dobro in  kaj hudo. Satan je trdil, da se ji bodo, če bo jedla s tistega drevesa, ‚odprle oči, in bo kakor Bog ter bo spoznala dobro in hudo‘. (1. Mojzesova 3:1–6; Razodetje 12:9) Evo je obet neodvisnosti zapeljal, tako da je jedla prepovedani sadež, Adam pa je kmalu zatem storil enako.

Še istega dne sta pričela okušati posledice svojega upora. Ker sta zavrgla Boga kot vladarja, sta izgubila zaščito in srečo, ki sta jima bili zagotovljeni, dokler sta mu bila podložna. Bog ju je izgnal iz raja in Adamu dejal: ‚Prokleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja. V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo.‘ (1. Mojzesova 3:17, 19) Adam in Eva sta postala dovzetna za bolezen, bolečine, staranje in smrt. Trpljenje je postalo del človeškega življenja. (1. Mojzesova 5:29)

Rešiti sporno vprašanje

Kdo bo morda vprašal: ‚Ali Bog ni mogel greha Adama in Eve preprosto spregledati?‘ Ne, saj bi to še bolj spodkopalo spoštovanje do njegove oblasti in morda celo spodbudilo k nadaljnjim uporom, kar bi povzročilo še večje trpljenje. (Propovednik 8:11) Poleg tega bi bil Bog, če bi takšno neposlušnost opravičil, sokrivec tega prestopka. Biblijski pisec Mojzes nas spominja: »[Božje] delo je popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen [pošten, SSP] je.« (5. Mojzesova 32:4) Da bi Bog ostal zvest samemu sebi, je moral dopustiti, da Adam in Eva utrpita posledice svoje neposlušnosti.

Zakaj ni Bog prva človeka skupaj s Satanom, nevidnim pobudnikom njunega upora, takoj uničil? Zaradi svoje moči bi bil to lahko storil. Adam in Eva tako ne bi imela potomcev, ki bi podedovali trpljenje in smrt. Vendar pa Bog s takšnim prikazom svoje moči ne bi dokazal, da upravičeno vlada svojim inteligentnim stvarjenjem. Poleg tega bi Adam in Eva umrla brez otrok, to pa bi pomenilo, da Bog ni uspel izpolniti svojega namena, da bo zemljo napolnil z njunimi popolnimi potomci. (1. Mojzesova 1:28) In »Bog ni človek, [. . .] da bi rekel in bi ne storil; da bi obljubil in bi ne spolnil«. (4. Mojzesova 23:19, Ekumenska izdaja)

Bog Jehova se je zato, ker je popolnoma moder, odločil, da bo upor nekaj časa dopustil. Uporniki bodo tako imeli dovolj priložnosti, da izkusijo posledice neodvisnosti od Boga. Zgodovina bo nedvomno dokazala, da človeštvo potrebuje Božje vodstvo in da je njegovo vladanje vzvišenejše od človeškega oziroma Satanovega. Hkrati pa je Bog tudi ukrenil vse potrebno, da bi se njegov prvotni namen z zemljo zagotovo izpolnil. Obljubil je, da se bo pojavilo »seme« oziroma »potomec«, ki bo ‚Satanu strl glavo‘ in tako enkrat za vselej zatrl upor in odstranil njegove kvarne učinke. (1. Mojzesova 3:15)

To obljubljeno seme je bil Jezus Kristus. V Prvem Janezovem listu 3:8, SSP, beremo, da ‚se je Božji Sin razodel, da bi uničil Hudičeva dela‘. To je storil tako, da je žrtvoval svoje popolno človeško življenje in s tem plačal odkupno ceno, da bi Adamove otroke osvobodil podedovanega greha in smrti. (Janez 1:29; 1. Timoteju 2:5, 6) Tistim, ki zares verujejo v Jezusovo žrtev, je obljubljeno, da bodo za vedno rešeni trpljenja. (Janez 3:16; Razodetje 7:17) Kdaj pa se bo to zgodilo?

 Konec trpljenja

Zavrnitev Božjega vladanja je s sabo prinesla nepopisno trpljenje. Zato je povsem ustrezno, da bo Bog prav posebej uveljavil svojo avtoriteto in tako končal človeško trpljenje ter izpolnil svoj prvotni namen z zemljo. Jezus je to Božjo ureditev omenil, ko je svoje sledilce učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih [. . .]. Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:9, 10, poudarili mi.)

Čas, ki ga je Bog ljudem dopustil, da se preizkusijo v samovladanju, se bo kmalu iztekel. Leta 1914 je bilo v nebesih vzpostavljeno njegovo Kraljestvo z Jezusom Kristusom kot kraljem, s čimer se je izpolnilo biblijsko prerokovanje. * To Kraljestvo bo kmalu zdrobilo in uničilo vse človeške vladavine. (Daniel 2:44)

Jezus je med svojo kratko zemeljsko strežbo priskrbel vpogled v blagoslove, ki jih bo ponovna vzpostavitev Božjega vladanja prinesla človeštvu. V evangelijih lahko najdemo dokaze, da je bil sočuten do tistih v človeški družbi, ki so bili revni in zapostavljeni. Zdravil je bolne, hranil lačne in obujal mrtve. Njegovemu glasu so bile pokorne celo naravne sile. (Matevž 11:5; Marko 4:37–39; Lukež 9:11–16) Samo predstavljajte si, kaj vse bo Jezus dosegel, ko bo očiščevalne učinke svoje odkupne žrtve uporabil v dobro vsega poslušnega človeštva! Biblija obljublja, da bo Bog po Kristusovem vladanju ‚obrisal vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več‘. (Razodetje 21:4)

Tolažba za tiste, ki trpijo

Kako zelo nas ohrabri spoznanje, da je našemu ljubečemu in vsemogočnemu Bogu, Jehovu, mar za nas in da bo človeštvo kmalu odrešil! Hudo bolan človek običajno voljno sprejme zdravljenje, ki bo odpravilo njegovo bolezen, pa čeprav je zelo boleče. Če podobno tudi mi vemo, da bo to, kako bo Bog uredil zadeve, prineslo večne blagoslove, nas lahko to spoznanje krepi, ne glede, s kakšnimi začasnimi težavami se spoprijemamo.

Ricardo, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, je eden tistih, ki so se naučili iskati tolažbo v biblijskih obljubah. »Po ženini smrti sem čutil močno željo, da bi se osamil,« se spominja, »vendar sem kmalu ugotovil, da mi to žene ne bo vrnilo in da bo moje čustveno stanje samo še slabše.« Ricardo je zato raje še naprej redno obiskoval krščanske shode in druge seznanjal z biblijskim sporočilom. »Ko sem občutil, da me Jehova ljubeče podpira, in opazil, kako na moje molitve odgovarja tudi v navidez majhnih rečeh, sem se z njim še bolj zbližal,« pravi. »Ravno ta zavest, da me Bog ljubi, mi je pomagala, da sem lahko zdržal eno zagotovo najhujših preizkušenj, s katerimi sem se kdaj spoprijel.« Priznava še: »Ženo še vedno zelo pogrešam, toda sedaj  trdno verjamem, da nam nič, kar se nam z Jehovovim dopuščanjem zgodi, ne more trajno škodovati.«

Ali tudi vi, podobno kot Ricardo in milijone drugih, hrepenite po času, ko sedanje trpljenje človeštva ‚ne bo več prihajalo v spomin, niti ne bo več prišlo do srca‘? (Izaija 65:17, SSP) Prepričani ste lahko, da so blagoslovi Božjega kraljestva dosegljivi tudi vam, če upoštevate biblijski nasvet: »Iščite GOSPODA, dokler ga morete najti, kličite ga, dokler je blizu!« (Izaija 55:6)

To vam bo uspelo, če boste poskrbeli, da bo branje in temeljito preučevanje Božje Besede glavna stvar v vašem življenju. Spoznavajte Boga in tistega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa. Prizadevajte si živeti po Božjih merilih in tako dokazujte, da ste se pripravljeni podrejati njegovi suverenosti. Tako boste že sedaj srečnejši, in to kljub preizkušnjam, s katerimi se boste morda še morali spoprijemati. V prihodnosti pa se boste veselili življenja v svetu, v katerem ne bo trpljenja. (Janez 17:3)

[Podčrtni opombi]

[Okvir na straneh 6, 7]

KAKO SE LAHKO SPOPRIMEMO S TRPLJENJEM?

»Vso skrb svojo zvrnite nanj [na Boga].« (1. Petrov 5:7) Kadar trpimo sami oziroma vidimo trpeti koga, ki ga imamo radi, je povsem naravno, da smo zmedeni, jezni in se počutimo zapuščene. Kljub temu pa smo lahko prepričani, da Jehova razume naše občutke. (2. Mojzesova 3:7; Izaija 63:9) Tako kot zvesti možje v davnini mu lahko odpremo srce in izrazimo svoje dvome in strahove. (2. Mojzesova 5:22; Job 10:1–3; Jeremija 14:19; Habakuk 1:13) Čeprav nam morda ne bo čudežno odstranil preizkušenj, pa lahko na naše iskrene molitve odgovori tako, da nam da modrost in moč, da se z njimi spoprimemo. (Jakob 1:5, 6)

»Naj vas ne preseneča boleča preizkušnja, ki jo prenašate, kot da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega.« (1. Petrov 4:12, New International Version) Peter tukaj sicer govori o preganjanju, vendar se lahko njegove besede prav tako nanašajo na vsakršno trpljenje, s katerim se vernik morda spoprijema. Ljudje trpijo zaradi pomanjkanja, bolezni in smrti koga, ki so ga imeli radi. Biblija pravi, da vse zadevata »čas in razmere«. (Propovednik 9:11) Vse to je trenutno del človeške družbe. Če se bomo tega zavedali, se bomo s trpljenjem in nesrečo laže spoprijeli takrat, ko nas zadaneta. (1. Petrov 5:9) Še posebej pa nam bo vir tolažbe, če se bomo spominjali zagotovila, da »oči GOSPODOVE pazijo na pravične in ušesa njegova na njih vpitje«. (Psalm 34:15; Pregovori 15:3; 1. Petrov 3:12)

»V upanju se veselite.« (Rimljanom 12:12) Namesto da bi neprestano razmišljali o tem, kako srečni smo bili nekoč, lahko poglobljeno premišljujemo o Božji obljubi, da bo trpljenju naredil konec. (Propovednik 7:10) To dobro utemeljeno upanje nas bo ščitilo, podobno kot čelada ščiti glavo. Upanje omili udarce v življenju in pomaga pri tem, da nam ti trajno ne poškodujejo duševnega, čustvenega oziroma duhovnega zdravja. (1. Tesaloničanom 5:8)

[Slika na strani 5]

Adam in Eva sta zavrnila Božje vladanje

[Slika na strani 7]

Bog obljublja svet, v katerem ne bo trpljenja