Vprašanja bralcev

Kaj je Pavel mislil z besedami »kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih«?

Pavel je, ko je omenjal vpeljavo slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt, napisal: »Kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete smrt Gospodovo, dokler ne pride.« (1. Korinčanom 11:25, 26) Nekateri menijo, da beseda »kolikorkolikrat«, ki je tukaj uporabljena, kaže na to, da bi se Kristusove smrti morali spominjati pogosto, velikokrat. Zato se je spominjajo večkrat letno. Ali je imel Pavel to v mislih?

Od takrat, ko je Jezus vpeljal slovesnost v spomin na svojo smrt, je minilo že skoraj 2000 let. Četudi se torej spominsko slovesnost praznuje le enkrat letno, to pomeni, da se jo je od leta 33 n. š. praznovalo pogosto. Vendar pa Pavel v sobesedilu Prvega lista Korinčanom 11:25, 26 ni razpravljal o tem kako pogosto, temveč kako naj bi se spominsko slovesnost praznovalo. V izvirni grščini ni zapisal besede pollákis, ki pomeni »pogosto« oziroma »mnogokrat«, temveč je uporabil besedo hosákis, ki pomeni »kadar koli«, »vsakič ko«. Pavel je torej rekel: ‚Vsakič ko to delate, oznanjujete smrt Gospoda.‘

Kako pogosto naj bi se potem slovesnost v spomin na Jezusovo smrt obhajalo? Primerno jo je obhajati samo enkrat letno. To je prav zares slovesnost in teh se navadno spominjamo letno. Poleg tega je Jezus umrl na dan pashe, ki so jo Judje praznovali enkrat na leto. Pavel je torej Jezusa povsem primerno imenoval »Kristus, naša pasha«, saj je Jezusova žrtvena smrt omogočila ustanovitev duhovnega Izraela, podobno kot je prva pashalna žrtev v Egiptu ohranila pri življenju prvorojence dobesednega izraelskega naroda in mu odprla pot za osvoboditev izpod suženjstva. (1. Korinčanom 5:7, NW; Galatom 6:16) Ta povezava z judovsko pasho, ki se jo je praznovalo letno, je še en dokaz, da bi se moralo slovesnost v spomin na Jezusovo smrt obhajati samo enkrat na leto.

Pavel je Jezusovo smrt povezal tudi s spravnim dnevom, še enim judovskim letnim praznikom. V Listu Hebrejcem 9:25, 26 beremo: »Tudi ni šel [Jezus] samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto [na spravni dan] s tujo krvjo [. . .]: sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.« Jezusova žrtev je torej nadomestila vsakoletno žrtev, ki so jo darovali na spravni dan, zato se slovesnost v spomin na njegovo smrt primerno obhaja letno. Nobenega svetopisemskega razloga ni za to, da bi jo obhajali pogosteje.

Zgodovinar John Laurence von Mosheim v skladu s tem poroča, da so v drugem stoletju kristjani v Mali Aziji imeli navado, da so slovesnost v spomin na Jezusovo smrt obhajali »štirinajsti dan prvega judovskega meseca [nisana]«. Šele kasneje je v tako imenovanem krščanstvu postala navada, da so jo obhajali večkrat letno.