Kako močna je vaša vera?
Kako močna je vaša vera?
»Z vero stojite.« (2. KORINČANOM 1:24)
1., 2. Zakaj moramo imeti vero in kako si jo lahko okrepimo?
JEHOVOVI služabniki vedo, da morajo imeti vero. Pravzaprav je »brez vere [. . .] nemogoče biti Bogu po volji«. (Hebrejcem 11:6) Zato je modro, da molimo za sveti duh in vero, ki je del njegovega prijetnega sadu. (Lukež 11:13; Galatom 5:22, 23, NW) To lastnost si lahko okrepimo tudi s posnemanjem vere naših sovernikov. (2. Timoteju 1:5; Hebrejcem 13:7)
2 Naša vera bo močnejša, če vztrajamo na poti, ki jo Božja Beseda določa za vse kristjane. Vero si lahko večamo z dnevnim branjem Biblije in marljivim preučevanjem Svetega pisma po publikacijah, ki nam jih priskrbuje ‚zvesti oskrbnik‘. (Lukež 12:42–44; Jozue 1:7, 8) Ko smo redno navzoči na krščanskih shodih, zborih in zborovanjih, se s svojo vero medsebojno spodbujamo. (Rimljanom 1:11, 12, NW; Hebrejcem 10:24, 25) Vero pa si okrepimo tudi, ko govorimo z drugimi v strežbi. (Psalm 145:10–13; Rimljanom 10:11–15)
3. Kako nam glede vere pomagajo ljubeči krščanski starešine?
3 Pri tem, da bi si zgradili vero, nam pomagajo tudi ljubeči krščanski starešine s svetopisemskimi nasveti in spodbudami. Kažejo enak duh kot apostol Pavel, ki je Korinčanom dejal: »Sodelavci smo za radost vašo; kajti z vero stojite.« (2. Korinčanom 1:23, 24) V Slovenskem standardnem prevodu beremo: »Sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri.« Pravični živi zaradi vere. Seveda pa ne more nihče drug verovati namesto nas ali nas narediti značajne. Kar se tega tiče, ‚mora vsak nositi svoje breme‘. (Galatom 3:11; 6:5)
4. Kako nam lahko svetopisemske pripovedi o zvestih Božjih služabnikih okrepijo vero?
4 V Svetem pismu je veliko pripovedi o tistih, ki so imeli vero. Morda poznamo mnogo njihovih izrednih dejanj, vendar ali poznamo tudi njihovo vero, ki so jo dokazovali iz dneva v dan, morda vse svoje življenje? Ko bomo sedaj premišljevali o tem, kako so to lastnost pokazovali v okoliščinah, podobnim našim, si bomo lahko okrepili lastno vero.
Vera nam vliva pogum
5. Kateri svetopisemski zgled pokaže, da nas vera okrepi za pogumno objavljanje Božje besede?
5 Vera nas okrepi, da pogumno objavljamo Božjo besedo. Enoh je pogumno napovedal izvršitev Božje sodbe. »Glej,« je dejal, »prišel je Gospod [Jehova, NW] z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15) Ko so Enohovi brezbožni sovražniki slišali te besede, so Enoha gotovo hoteli umoriti. Kljub temu je ta neustrašno govoril v veri, in Bog ga je »vzel«, tako da ga je uspaval v smrt, saj očitno ni dopustil, da bi trpel smrtne muke. (1. Mojzesova 5:24, SSP; Hebrejcem 11:5) Resda mi ne doživljamo takšnih čudežev, toda Jehova odgovarja na naše molitve, tako da lahko njegovo besedo objavljamo pogumno in z vero. (Dejanja 4:24–31)
6. Kako sta Noetu pomagala vera in pogum, ki ju je prejel od Boga?
6 Noe je po veri »napravil barko u rešenje hiše svoje«. (Hebrejcem 11:7; 1. Mojzesova 6:13–22) Bil je tudi ‚glasnik pravičnosti‘, ki je sodobnikom pogumno objavljal Božje svarilo. (2. Petrov 2:5) Ti so se sporočilu o prihajajočem potopu gotovo posmehovali, podobno kot se nekateri posmehujejo nam, ko jim predložimo svetopisemske dokaze, da bo zdajšnja stvarnost kmalu uničena. (2. Petrov 3:3–12) Toda tudi mi lahko kakor Enoh in Noe objavljamo takšno sporočilo, saj nam Bog vliva vero in pogum.
Vera nas dela potrpežljive
7. Kako so Abraham in drugi pokazali vero in potrpežljivost?
7 Vero in potrpežljivost potrebujemo, še posebno ker čakamo na konec te hudobne stvarnosti. Med tistimi, ‚ki bodo po veri in stanovitnosti [potrpežljivosti, SSP] podedovali obljube‘, je bogaboječi očak Abraham. (Hebrejcem 6:11, 12) Po veri je zapustil mesto Ur, z vsemi prednostmi, ki jih je ponujalo, in živel kot tujec v tuji deželi, ki mu jo je obljubil Bog. Izak in Jakob sta bila dediča iste obljube. Toda »v veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub«. Po veri ‚so hrepeneli po boljši, to je po nebeški domovini‘. Zato jim je Bog »pripravil [. . .] mesto«. (Hebrejcem 11:8–16) Da, Abraham, Izak in Jakob ter njihove bogaboječe žene so potrpežljivo čakali na Božje nebeško kraljestvo, v katerem bodo obujeni v življenje na zemlji.
8. Kljub čemu so Abraham, Izak in Jakob dokazovali potrpežljivost in vero?
8 Abraham, Izak in Jakob niso izgubili vere. Obljubljene dežele niso zavzeli in niso videli, kako so po Abrahamovem semenu blagoslovljeni vsi narodi. (1. Mojzesova 15:5–7; 22:15–18) Čeprav je to mesto, ‚katerega zidar je Bog‘, postalo resničnost šele stoletja kasneje, so ti možje v življenju ves čas dokazovali vero in potrpežljivost. Gotovo bi morali danes ravnati enako, saj je Mesijansko kraljestvo zdaj resničnost v nebesih. (Psalm 42:5, 11; 43:5)
Vera nam postavlja najplemenitejše cilje
9. Kako vera vpliva na cilje in namene?
9 Zvesti očaki niso nikoli privzeli sprijenega kanaanskega življenjskega sloga, ker so imeli daleč višje cilje in namene. Vera nam podobno postavlja duhovne cilje, zaradi katerih se lahko upremo prilagajanju temu svetu, ki leži v oblasti hudobnega, Satana Hudiča. (1. Janezov 2:15–17; 5:19)
10. Kako vemo, da si je Jožef prizadeval za ciljem, daleč višjim od svetnega ugleda?
10 Jakobov sin Jožef je po Božjem vodstvu služil kot prehrambni upravitelj v Egiptu, vendar njegov cilj ni bil postati slaven. Ko mu je bilo 110 let, je z vero v izpolnitev Jehovovih prerokb svojim bratom dejal: »Skoraj umrem, Bog pa vas gotovo obišče in dá, da pojdete gori iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« Jožef je prosil, da bi se ga pokopalo v obljubljeni deželi. Ko je umrl, so ga balzamirali in položili v krsto v Egiptu. Toda ko so bili Izraelci osvobojeni iz egiptovskega suženjstva, je prerok Mojzes vzel Jožefove kosti, da bi se jih pokopalo v Obljubljeni deželi. (1. Mojzesova 50:22–26; 2. Mojzesova 13:19) Vera, podobna Jožefovi, bi nas morala spodbuditi, da si prizadevamo za cilji, ki so daleč višji od svetnega ugleda. (1. Korinčanom 7:29–31)
11. Kako je Mojzes dokazal, da je imel duhovne cilje?
11 Mojzes »je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha« kot dobro izobražen član egipčanske kraljeve družine. (Hebrejcem 11:23–26; Dejanja 7:20–22) Tako se je odpovedal svetnemu ugledu in morda slovesnemu pokopu v bogato okrašeni krsti v kakem slavnem predelu Egipta. Toda kakšne vrednosti bi to bilo v primerjavi s prednostjo, da je bil ‚mož Božji‘, posrednik postavine zaveze, Jehovov prerok in biblijski pisec? (Ezra 3:2) Kaj pa vi? Ali si želite prestižnega napredovanja v svetu ali pa vam vera postavlja veliko višje duhovne cilje?
Vera vodi v nagrajujoče življenje
12. Kako je vera vplivala na Rahabino življenje?
12 Vera ljudem ne le postavlja najvišje cilje, temveč tudi prispeva k nagrajujočemu življenju. Rahab je živela kot nečistnica v Jerihu, zato je njeno življenje verjetno imelo le malo smisla. Toda kako se je to spremenilo, ko je pokazala vero! Bila je ‚opravičena iz del [vere], ko je sprejela [izraelska] poslanca in ju odpravila po drugi poti‘, tako da sta ubežala svojim kanaanskim sovražnikom. (Jakob 2:24–26) Rahab je priznala Jehova kot pravega Boga in svojo vero dokazala tudi s tem, da je zapustila prostitucijo. (Jozue 2:9–11; Hebrejcem 11:30, 31) Poročila se je z Jehovovim služabnikom, in ne s kakšnim nevernim Kanaancem. (5. Mojzesova 7:3, 4; 1. Korinčanom 7:39) Rahab je dobila izredno prednost, da je postala Mesijeva prednica. (1. letopisov 2:3–15; Ruta 4:20–22; Matevž 1:5, 6) Tako kot drugi, od katerih jih je nekaj prav tako zapustilo nemoralno življenje, bo nagrajena še drugače – obujena bo v življenje na rajski zemlji.
13. Kaj je David zagrešil v zvezi z Batsebo, toda kakšno stališče je pokazal?
13 Očitno je Rahab po tem, ko je zapustila grešno življenje, vztrajala v značajnosti. Po drugi strani pa so nekateri, ki so bili Bogu posvečeni že dolgo časa, hudo grešili. Kralj David je prešuštvoval z Batsebo, poskrbel, da so njenega moža ubili v vojni, in si jo nato vzel za ženo. (2. Samuelova 11:1–27) David je skesano v globoki žalosti rotil Jehova: »Svetega Duha svojega ne jemlji od mene.« David ni zgubil Božjega duha. Veroval je, da Jehova v svojem usmiljenju ne bo zavrgel ‚srca, potrtega in pobitega‘ zaradi greha. (Psalm 51:11, 17; 103:10–14) David in Batseba sta bila zaradi svoje vere blagoslovljena s prednostjo biti Mesijeva prednika. (1. letopisov 3:5; Matevž 1:6, 16; Lukež 3:23, 31)
Vera, okrepljena z zagotovilom
14. Kakšni zagotovili je dobil Gideon in kako lahko ta pripoved vpliva na našo vero?
14 Čeprav hodimo v veri, morda včasih potrebujemo zagotovilo o Božji pomoči. To je veljalo za sodnika Gideona, enega tistih, »ki so po veri premagovali kraljestva«. (Hebrejcem 11:32, 33) Ko so Madianci skupaj z zavezniki vdrli na izraelsko ozemlje, je Gideona navdal Božji duh. Gideon je želel zagotovilo, da je Jehova z njim, zato je predlagal preizkus z ovčjim runom, ki naj bi bilo čez noč na gumnu. Pri prvem preizkusu se je rosa pojavila samo na runu, zemlja pa je ostala suha. Pri drugem preizkusu je bilo ravno obratno. Opreznega Gideona sta ti zagotovili okrepili, in je ravnal v veri ter premagal Izraelove sovražnike. (Sodniki 6:33–40; 7:19–25) Če iščemo zagotovilo, ko smo pred kakšno odločitvijo, to ne pomeni, da smo maloverni. Pravzaprav s tem, da pregledujemo Biblijo in krščanske publikacije ter molimo za vodstvo svetega duha, ko se za kaj odločamo, kažemo vero. (Rimljanom 8:26, 27)
15. Kako nam lahko pomaga, če premišljujemo o Barakovi veri?
15 Vero sodnika Baraka je okrepilo zagotovilo v obliki spodbude. Prerokinja Debora ga je spodbudila, naj prevzame pobudo in osvobodi Izraelce zatiranja kanaanskega kralja Jabina. Barak je v veri in z zagotovilom o Božji podpori popeljal 10.000 skromno oboroženih mož v boj in premagal Jabinovo veliko večjo vojsko, ki ji je poveljeval Sisera. To zmago sta Debora in Barak proslavila z veličastno pesmijo. (Sodniki 4:1–5:31) Debora je Baraka spodbudila, naj ukrepa kot Izraelov od Boga postavljeni voditelj, in tako je Barak bil eden od Jehovovih služabnikov, ki so po veri »odbijali napade tujcev«. (Hebrejcem 11:34) Premišljevanje o tem, kako je Bog blagoslovil Baraka, ker je ukrepal v veri, lahko tudi nas spodbudi k ukrepanju, če se nekoliko obotavljamo izpolniti kakšno zahtevnejšo nalogo v Jehovovi službi.
Vera prispeva k miru
16. Kakšen lep zgled je dal Abraham, ko si je prizadeval biti v miru z Lotom?
16 Prav kakor nam vera pomaga izpolniti zahtevnejše naloge v Božji službi, tako tudi prispeva k miru in dobrim medsebojnim odnosom. Ostareli Abraham je svojemu mlajšemu nečaku Lotu pustil, da si izbere najboljši pašnik, ko je prišlo med njunimi pastirji do prepira in je bilo nujno, da se ločita. (1. Mojzesova 13:7–12) Abraham je za rešitev tega problema verjetno v veri molil za Božjo pomoč. Na prvo mesto ni postavil lastnih koristi, ampak je zadevo raje rešil miroljubno. Če smo v sporu s svojim krščanskim bratom, molimo v veri in ‚iščimo miru‘, pri tem pa imejmo v mislih Abrahamov zgled ljubeče obzirnosti. (1. Petrov 3:10–12)
17. Zakaj lahko rečemo, da je bil spor med Pavlom, Barnabom in Markom miroljubno rešen?
17 Premislite, kako nam lahko to, da v veri udejanjamo krščanska načela, pomaga prispevati k miru. Ko je bil Pavel pred tem, da se poda na svoje drugo misijonarsko potovanje, se je Barnaba strinjal s predlogom, da ponovno obiščeta občine na Cipru in v Mali Aziji. Toda Barnaba je želel s sabo vzeti tudi svojega bratranca Marka. Pavlu pa to ni bilo všeč, ker ju je Marko v Pamfiliji zapustil. Prišlo je do »hudega izbruha jeze« (NW) in zaradi tega spora sta se razšla. Barnaba je s seboj na Ciper vzel Marka, medtem ko si je Pavel za spremljevalca izbral Sila in ‚šel po Siriji in Ciliciji ter utrjeval cerkve‘. (Dejanja 15:36–41) Sčasoma se je ta očitni spor zgladil, saj je bil s Pavlom v Rimu tudi Marko, in apostol je o njem govoril z naklonjenostjo. (Kološanom 4:10; Filemonu 23, 24) Ko je bil Pavel okrog leta 65 n. š. zaprt v Rimu, je Timoteju dejal: »Marka vzemi in pripelji s seboj, kajti koristen mi je za službo.« (2. Timoteju 4:11) Očitno je Pavel glede svojega odnosa z Barnabom in Markom veliko molil v veri, kar je privedlo do dobrih medsebojnih odnosov, to pa je povezano z ‚Božjim mirom‘. (Filipljanom 4:6, 7)
18. Kaj se je verjetno zgodilo v primeru Evodije in Sintihe?
18 Zaradi nepopolnosti seveda ‚v mnogem napačno delamo vsi‘. (Jakob 3:2) Pavel je o kristjankah, med katerima je prišlo do nesoglasja, pisal: »Opominjam Evodíjo in opominjam tudi Sintího, naj isto mislita v Gospodu. [. . .] Prosim, da jima pomagaš, saj sta se z menoj bojevali za evangelij.« (Filipljanom 4:1–3, SSP) Najverjetneje sta ti bogaboječi ženi rešili problem miroljubno, tako da sta upoštevali nasvete, kot je denimo ta, ki je zapisan v Matevževem evangeliju 5:23, 24. Z udejanjanjem svetopisemskih načel v veri bomo danes močno prispevali k miru.
Vera nam pomaga zdržati
19. Katere mučne razmere Izaku in Rebeki niso uničile vere?
19 Z vero lahko zdržimo tudi razne tegobe. Mogoče smo žalostni, ker kak krščen član naše družine ni ubogal Boga in se je poročil z nevernikom. (1. Korinčanom 7:39) Izak in Rebeka sta trpela, ker se je njun sin Ezav poročil z ženskama, ki nista častili Boga. Ti Hetejki sta jima »žalili srce«, in to tako zelo, da je Rebeka dejala: »Studi se mi življenje moje zaradi hčerá Hetejcev. Če vzame Jakob ženo izmed hčer Hetejcev, kakršni sta oni dve, izmed hčer tega kraja, čemu mi življenje?« (1. Mojzesova 26:34, 35; 27:46) Kljub temu pa te mučne razmere Izaku in Rebeki niso uničile vere. Da bi le tudi mi ohranili močno vero, če bi se znašli v zelo težavnih razmerah!
20. Kakšen zgled vere sta nam Naomi in Ruta?
20 Ostarela vdova Naomi je bila Judinja in je vedela, da bi nekatere Judinje lahko rodile sinove, ki bi postali Mesijevi predniki. Vendar glede na to, da sta njena sinova umrla brez otrok, sama pa jih ni mogla več imeti, je bila možnost, da bi njena družina bila del Mesijeve rodovne linije, zares zelo majhna. Toda njena ovdovela snaha Ruta se je omožila z ostarelim Boazom, mu rodila sina in postala prednica Jezusa, Mesija! (1. Mojzesova 49:10, 33; Ruta 1:3–5; 4:13–22; Matevž 1:1, 5) Naomi in Ruta sta z vero prestali nesrečo in to jima je prineslo veselje. Tudi mi bomo zelo veseli, če bomo kljub težavam ohranili vero.
21. Kako vera vpliva na nas in kaj naj bi bili odločeni delati?
21 Čeprav ne moremo reči, kaj nam bo jutrišnji dan prinesel kot posameznikom, pa se lahko z vero spoprimemo z vsakim izzivom. Vera nam vliva pogum in nas dela potrpežljive. Postavlja nam najvišje cilje in je vir nagrajujočega življenja. Vera pozitivno vpliva na naš odnos z drugimi in z njo lahko zdržimo težave. Zato bodimo med tistimi, ki »verujejo in ohranijo dušo«. (Hebrejcem 10:39) V moči našega ljubečega Boga Jehova in njemu v slavo še naprej dokazujmo trdno vero.
Kako bi odgovorili?
• Katera svetopisemska dokaza imamo, da nam vera lahko vlije pogum?
• Zakaj lahko rečemo, da nas vera vodi v nagrajujoče življenje?
• Kako vera prispeva k miru?
• Kaj dokazuje, da nam vera pomaga zdržati težave?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 16]
Vera je Noetu in Enohu vlila pogum, da sta objavljala Jehovovo sporočilo
[Slika na strani 17]
Vera, kot jo je imel Mojzes, nas spodbuja, da si prizadevamo za duhovnimi cilji
[Slika na strani 18]
Zagotovilo o Božji pomoči je okrepilo Barakovo, Deborino in Gideonovo vero