Vprašanja bralcev

Ali je za kristjana svetopisemsko sprejemljivo, da na sodišču položi roko na Biblijo in priseže, da bo govoril popolno resnico?

Vsak posameznik se mora glede tega osebno odločiti. (Galatom 6:5) Vendar pa priseganje, da se bo na sodišču govorila resnica, v Bibliji ni prepovedano.

Priseganje je že od nekdaj splošno razširjena navada. V preteklosti so na primer Grki med priseganjem dvignili roko proti nebu ali pa se dotaknili oltarja. Rimski porotnik je denimo v svoji roki držal kamen in prisegel: »Če namerno goljufam, medtem ko [bog] Jupiter čuva to mesto in trdnjavo, naj odvrže vse dobro iz mojega življenja, kakor bom jaz odvrgel ta kamen.« (John McClintock in James Strong, Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature, VII. zvezek, stran 260)

Takšna dejanja so nakazovala, da se je človeštvo nagibalo k priznavanju obstoja božanske moči, ki ljudi lahko opazuje in so ji ti odgovorni. Jehovovi pravi častilci so se že od nekdaj zavedali, da Jehova ve, kaj rečejo in storijo. (Pregovori 5:21; 15:3) Prisegali so v navzočnosti Boga, kakor da bi bil tako rekoč z njimi ali pa jih opazoval. To so na primer storili Boaz, David, Salomon in Zedekija. (Ruta 3:13; 2. Samuelova 3:35; 1. kraljev 2:23, 24; Jeremija 38:16) Častilci pravega Boga so prav tako dopustili, da so jih drugi zaprisegli. Tako je bilo pri Abrahamu in Jezusu Kristusu. (1. Mojzesova 21:22–24; Matevž 26:63, 64)

Posameznik je med priseganjem pred Bogom včasih storil tudi kakšno kretnjo. Abram (Abraham) je sodomskemu kralju dejal: »Povzdigujem roko svojo [v prisego, NW] proti GOSPODU, Bogu mogočnemu, Najvišjemu, nebes in zemlje Stvarniku.« (1. Mojzesova 14:22) Angel, ki je govoril preroku Danielu, »je povzdignil desnico in levico proti nebu in prisegel pri njem, ki živi vekomaj«. (Daniel 12:7) Celo Bog je opisan, kako v prisego simbolično dviguje roko. (5. Mojzesova 32:40; Izaija 62:8)

V Svetem pismu priseganje ni prepovedano. Vendar ni treba, da kristjan s prisego podpre vsako svojo izjavo. Jezus je dejal: »Vaš ‚dà‘ naj bo ‚dà‘, vaš ‚ne‘ naj bo ‚ne‘.« (Matevž 5:33–37, Ekumenska izdaja) Podobno je povedal učenec Jakob. Ko je dejal »ne prisegajte«, je svaril pred lahkomiselnim priseganjem. (Jakob 5:12) Niti Jezus niti Jakob nista dejala, da je narobe, če človek na sodišču priseže, da bo govoril resnico.

Kaj pa, če se kristjana na sodišču zaprosi, naj priseže, da je njegovo pričevanje resnično? Mogoče meni, da to lahko stori. Sicer pa mu bodo morda dovolili dati posebno izjavo v potrdilo, da ne laže. (Galatom 1:20)

Kadar k sodnemu postopku spada to, da se med priseganjem dvigne roko ali jo položi na Biblijo, se kristjan lahko odloči, da bo v to privolil. Morda bo imel v mislih svetopisemske zglede, kako se je ob prisegi naredila tudi kakšna kretnja. Še pomembnejše od tega, da kristjan med priseganjem naredi določeno kretnjo, pa je, da se zaveda, da prisega pred Bogom, da bo govoril resnico. Takšno priseganje je resna zadeva. Če kristjan meni, da v takšnih okoliščinah lahko in mora odgovoriti na zastavljeno vprašanje, potem bi moral imeti v mislih, da ga prisega obvezuje povedati resnico, kar pa kristjani seveda želijo zmeraj govoriti.