Življenjska zgodba

Preizkušen v razbeljeni peči trpljenja

PRIPOVEDUJE PERICLES YANNOURIS

Zaradi vlage v plesnivi celici sem bil premražen do kosti. Ko sem tako osamljeno tam sedel in bil ogrnjen le s tanko odejo, sem še vedno lahko videl ledeno hladen pogled moje mlade žene, ko so me pred dvema dnevoma domobranci odvlekli od domače hiše in sem jo pustil samo z najinima bolnima otročičkoma. Kasneje mi je žena, ki ni bila istega verovanja kot jaz, poslala paket in sporočilo, v katerem je pisalo: »Pošiljam ti te kolače in upam, da boš tako bolan kot tvoji otroci.« Ali se bom sploh kdaj vrnil živ, da bi videl svojo družino?

TO JE bil le en dogodek v dolgem in težavnem boju za krščansko vero, v borbi, h kateri je spadalo nasprotovanje družine, izločitev iz družbe, pravne bitke in kruto preganjanje. Toda kako in zakaj sem jaz, tih in bogaboječ človek, končal v tem bednem kraju? Prosim, dovolite mi, da vam pojasnim.

Reven deček z visokoletečimi sanjami

Ko sem se leta 1909 rodil v vasi Stavromeno na Kreti, se je država otepala z vojno, revščino in lakoto. Kasneje sem s svojimi štirimi mlajšimi brati in sestrami komaj ušel hudemu razsajanju španske gripe. Spominjam se, da sta nas starša takrat za dolge tedne zaprla v hišo, tako da se ne bi nalezli gripe.

Oče, reven kmet, je bil zelo veren človek, toda brez predsodkov. Med svojim bivanjem v Franciji in na Madagaskarju je prišel v stik z naprednimi verskimi zamislimi. Kljub temu je naša družina ostala vdana grški pravoslavni cerkvi in vsako nedeljo obiskovala mašo, naš  dom pa je bil na razpolago tudi za krajevnega škofa, ki je ostal pri nas med svojim vsakoletnim obiskom. Pel sem v cerkvenem zboru in moje življenjske sanje so bile, da bi postal duhovnik.

Leta 1929 sem se pridružil policijskim enotam. Ko sem služboval v Solunu, v severni Grčiji, mi je umrl oče. Ker sem iskal tolažbo in duhovno razsvetljenje, sem uredil, da so me premestili v policijsko enoto samostanske skupnosti v bližini gore Atos, ki jo imajo pravoslavni kristjani za »sveto goro«. * Tam sem delal štiri leta in od blizu spoznaval življenje menihov. Namesto da bi se zbližal z Bogom, sem osupnil nad v nebo vpijočo nemoralnostjo in pokvarjenostjo menihov. Gnusilo se mi je, ko se je hotel neki arhimandrit, ki sem ga spoštoval, z menoj nemoralno zbližati. Kljub tej streznitvi sem si še vedno iskreno želel služiti Bogu in postati duhovnik. Nekoč sem se celo oblekel v duhovniško haljo in se dal za spomin slikati. Navsezadnje sem se preselil nazaj na Kreto.

»Pravi hudič je!«

Leta 1942 sem se poročil z ljubkim dekletom Frosini, ki je prihajala iz spoštovane družine. Poroka je še okrepila mojo odločitev, da postanem duhovnik, saj so bili ženini sorodniki zelo verni. * Bil sem odločen, da odidem v Atene in začnem študirati na semenišču. Proti koncu leta 1943 sem prišel v pristanišče Iraklion na Kreti, vendar proti Atenam nisem odplul. Do tega morda ni prišlo zato, ker sem medtem našel drug vir duhovne osvežitve. Kaj se je zgodilo?

Nekaj let je Emmanuel Lionoudakis, odločen mlad oznanjevalec Jehovovih prič, po vsej Kreti učil razsvetljujoče biblijske resnice. * Priče so s svojim jasnim razumevanjem Božje Besede pritegnili nekatere ljudi, ki so nato zapustili krivo religijo. V bližnjem mestu Sitii se je organizirala navdušena skupina Prič. To pa je vznemirjalo tamkajšnjega škofa, ki je včasih živel v Združenih državah, in je tako iz prve roke vedel, kako učinkoviti oznanjevalci so lahko Jehovove priče. Odločen je bil, da bo to »krivoverstvo« na svojem področju zatrl. Na njegovo pobudo je policija na temelju različnih lažnih obtožb Priče redno vodila v ječo in pred sodišča.

Eden teh Pričevalcev mi je poskušal pojasniti biblijsko resnico, vendar je domneval, da me ne zanima. Zato je poslal nekoga z več izkušnjami, da bi govoril z mano. Ta drugi Pričevalec se je, očitno zaradi mojega zadirčnega odziva, vrnil k skupinici in ji sporočil: »Ni mogoče, da bi Pericles postal Priča. Pravi hudič je!«

Prvič okusim nasprotovanje

Vesel sem, da Bog name ni gledal tako. Februarja 1945 mi je moj brat Demosthenes, ki je bil prepričan, da Jehovove priče učijo resnico, dal brošuro z naslovom Comfort All That Mourn. * Njena vsebina me je prevzela. Takoj sva nehala hoditi v pravoslavno cerkev, se pridružila skupinici v Sitii in o svoji novonajdeni veri oznanjevala najinemu bratu in sestrama. Vsi so sprejeli biblijsko resnico. Kot sem pričakoval, so me zaradi moje odločitve, da zapustim krivo religijo, žena in njena družina začeli preganjati in sovražiti. Moj tast nekaj časa z menoj ni hotel niti spregovoriti. Doma je prihajalo do nesporazumov in vladala je nenehna napetost. Kljub temu je brat Minos Kokkinakis 21. maja 1945 naju z Demosthenesom krstil. *

Končno sem uspel uresničiti svoje sanje in postal pravi Božji služabnik! Še vedno se spomnim  svojega prvega dne v pohišni strežbi. Sam in s 35 knjižicami v torbi sem se z avtobusom odpeljal v neko vas. Boječe sem začel hoditi od hiše do hiše. Več ko sem prehodil, bolj pogumen sem postajal. Ko je do mene pristopil besen duhovnik, sem uspel pred njim pogumno stati in se nisem zmenil, ko je vztrajno zahteval, naj grem z njim na policijsko postajo. Dejal sem mu, da bom odšel šele takrat, ko bom obiskal vse v vasi, in točno to sem storil. Bil sem tako srečen, da nisem niti čakal na avtobus, temveč sem 15 kilometrov do doma prehodil kar peš.

V rokah krutih nasilnežev

V naši novoustanovljeni občini v Sitii sem septembra 1945 dobil dodatne odgovornosti. V Grčiji je kmalu izbruhnila državljanska vojna. Partizanske skupine so se v divjem sovraštvu obrnile druga proti drugi. Škof je te  razmere izkoristil in krajevno skupino partizanov naščuval, naj se Prič znebijo na kateri koli način, ki bi se jim zdel ustrezen. (Janez 16:2) Ko se je tako ta skupina namenila z avtobusom proti naši vasi, nas je neka prijazna gospa, ki je na avtobusu slišala njihove načrte o tem, kako bodo izpeljali od »Boga dano« nalogo, na to opozorila. Poskrili smo se in eden naših sorodnikov se je zavzel za nas. Rešili smo si življenje.

To je bil uvod v še večje trpljenje. Pretepanja in zastraševanja so bila kmalu na dnevnem redu. Nasprotniki so nas skušali prisiliti, da bi ponovno hodili v cerkev, da bi dali svoje otroke krstiti in da bi se pokrižali. Nekoč so mojega brata pretepali, vse dokler niso mislili, da je mrtev. Bolelo me je, ko sem videl, kako so mojima sestrama raztrgali oblačila in ju nato pretepli. V tem času je cerkev na silo krstila osem otrok Jehovovih prič.

Leta 1949 mi je umrla mati. Zopet je nad nas prišel duhovnik in nas obtožil, da ne izpolnjujemo zakonskih zahtev za pogrebno dovoljenje. Zaslišan sem bil pred sodiščem, a so me oprostili. Ker je bilo na začetku sojenja omenjeno Jehovovo ime, je bilo to odlično pričevanje. Edino, kar je našim sovražnikom še preostalo, da »nas spravijo k pameti«, sta bila aretacija in izgon. To so aprila 1949 tudi storili.

V razbeljeno peč

Bil sem eden od treh bratov, ki so jih aretirali. Žena me na krajevno policijsko postajo ni prišla niti pogledat. Naša prva postaja je bil zapor v Iraklionu. Kot sem opisal na začetku, sem bil osamljen in potrt. Zapustil sem mlado ženo, ki z mano ni delila mojega prepričanja, in dva otročka. Goreče sem molil k Jehovu za pomoč. Na um so mi prišle Božje besede, zapisane v Listu Hebrejcem 13:5: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te.« Uvidel sem, kako modro je brezpogojno zaupati v Jehova. (Pregovori 3:5)

Izvedeli smo, da bomo izgnani na Makronisos, pust otok ob atiški obali v Grčiji. Že sama omemba tega otoka je ljudem nagnala strah v kosti, saj je bilo tamkajšnje zaporniško taborišče znano po mučenju in suženjskem delu. Na poti tja smo se ustavili v Pireju. Čeprav smo na rokah še vedno imeli lisice, smo bili ohrabreni, ko je nekaj sočastilcev prišlo na ladjo in nas objelo. (Dejanja 28:14, 15)

Življenje na Makronisosu je bilo nočna mora. Vojaki so zapornike trpinčili od jutra do večera. Mnogim zapornikom, ki niso bili Priče, se je zmešalo, drugi so umrli, in veliko jih je telesno propadlo. Ponoči smo slišali krike in stokanje tistih, ki so jih mučili. V mrzlih nočeh mi je moja tanka odeja dajala le malo toplote.

Sčasoma smo Jehovove priče v taborišču postali dobro znani, saj je bilo to ime omenjeno vsako jutro, ko so nas klicali po imenu. Tako smo imeli veliko priložnosti za oznanjevanje. Imel sem celo prednost, da sem krstil nekega političnega zapornika, ki je tako napredoval, da je svoje življenje posvetil Jehovu.

Svoji dragi ženi sem med izgnanstvom vztrajno pošiljal pisma, ne da bi od nje enkrat samkrat dobil odgovor. To me ni odvrnilo, da ji ne bi pisal z nežnostjo, jo tolažil in ji zagotavljal, da je to samo začasna zapreka in da bomo znova srečni.

Medtem je na otok prišlo še več bratov in naše vrste so se okrepile. Ko sem delal v pisarni, sem se seznanil z glavnim taboriščnim poveljnikom. Priče je spoštoval, zato sem zbral pogum in ga vprašal, ali bi nam lahko iz naše pisarne v Atenah poslali nekaj biblijske literature. »To ni mogoče,« je dejal, »toda zakaj je vaši ljudje v Atenah ne zapakirajo v prtljago, nanjo napišejo moje ime in mi jo pošljejo?« Obstal sem kot vkopan! Ko smo nekaj dni kasneje razkladali čoln, ki nam je pripeljal tovor, je neki policist poveljniku salutiral in ga obvestil: »Gospod, vaša prtljaga je prispela.« »Kakšna prtljaga?« je odvrnil. Po  naključju sem bil blizu in sem ujel njun pogovor, zato sem mu zašepetal: »Verjetno je naša, poslali pa so jo na vaše ime, kot ste ukazali.« To je bil eden od načinov, po katerem je Jehova poskrbel, da smo bili duhovno nahranjeni.

Nepričakovan blagoslov, nato pa še več trpljenja

Ob koncu leta 1950 so me izpustili. Domov sem se vrnil bolehen, bled, shujšan in nisem bil gotov glede tega, kako me bodo sprejeli. Kako srečen sem bil, ko sem znova zagledal svojo ženo in otroka! Še več kot to, presenečen sem ugotovil, da Frosini ni več tako sovražna. Tista pisma iz zapora so bila očitno učinkovita. Moja vztrajnost in vzdržljivost sta jo ganili. Kmalu zatem sem imel z njo dolg, pomirjevalen pogovor. Sprejela je biblijski pouk in pričela verovati v Jehova in njegove obljube. Eden najsrečnejših dni v mojem življenju je bil leta 1952, ko sem jo krstil kot posvečeno Jehovovo služabnico!

Leta 1955 smo začeli akcijo, s katero smo želeli vsakemu duhovniku dati brošuro Christendom or Christianity—Which One Is “the Light of the World”?. Aretirali so me in me skupaj s številnimi Sopričami privedli pred sodišče. Proti Jehovovim pričam je bilo vloženih toliko tožb, da je moralo imeti sodišče posebno zasedanje, da bi nas vse zaslišalo. Tega dne se je zbrala vsa pravniška elita iz pokrajine, sodna dvorana pa je bila nabito polna duhovnikov. Škof je po hodniku živčno korakal gor in dol. Eden od duhovnikov je zoper mene vložil pritožbo, da spreobračam ljudi. Sodnik ga je vprašal: »Ali je vaša vera tako šibka, da bi vas lahko spreobrnilo že branje brošure?« Duhovnik je ostal brez besed. Mene so oprostili, nekatere od bratov pa so obsodili na pol leta zapora.

V letih, ki so sledila, smo bili znova in znova aretirani in bilo je vse več sodnih razprav. Naši odvetniki, ki so nas zagovarjali na procesih, so imeli ves čas polne roke dela. Pred sodišče so me privedli vsega skupaj 17-krat. Kljub nasprotovanju smo bili redni v oznanjevanju. Te izzive smo z veseljem sprejeli in ognjene preizkušnje so našo vero prečistile. (Jakob 1:2, 3)

Nove prednosti in izzivi

Leta 1957 smo se preselili v Atene. Kmalu sem bil postavljen, da služim v novoustanovljeni občini. Ker me je žena z vsem srcem podpirala, nam je uspelo ohraniti preprosto življenje in se osrediniti na duhovne dejavnosti. Tako smo lahko večino časa posvetili oznanjevalskemu delu. V vseh teh letih so nas večkrat prosili, naj se preselimo v občine, kjer je bila večja potreba.

 Najin sin je leta 1963 dopolnil 21 let in moral se je zglasiti na nabor. Vse vpoklicane Priče so zaradi njihove nevtralnosti pretepali, jih zasmehovali in poniževali. To je doživel tudi moj sin. Zato sem mu dal svojo odejo z Makronisosa, da bi ga simbolično spodbudil, naj posnema zgled tistih, ki so že pred njim ohranili značajnost. Vpoklicanim bratom so sodili na vojaških sodiščih in jih ponavadi obsodili na dve do štiri leta zaporne kazni. Po izpustitvi pa so jih ponovno vpoklicali in jim sodili. Kot verski strežnik sem lahko obiskoval različne zapore in sem tako imel omejene stike s svojim sinom in drugimi zvestimi Pričami. Sin je v zaporu prebil več kot šest let.

Jehova nas je ves čas podpiral

Odkar je v Grčiji ponovno verska svoboda, sem imel nekaj časa prednost služiti kot posebni pionir na otoku Rodosu. Nato pa so leta 1986 v Sitii na Kreti, tam, kjer sem začel svojo krščansko kariero, potrebovali pomoč. Z navdušenjem sem sprejel to nalogo, da zopet služim z dragimi soverniki, ki sem jih poznal že vse od mladosti.

Kot najstarejši predstavnik svoje družine sem vesel, ko vidim, da skoraj 70 mojih sorodnikov zvestovdano služi Jehovu. In to število še naprej raste. Nekateri od njih služijo kot starešine, strežni služabniki, pionirji, betelčani ali potujoči nadzorniki. Moja vera je bila več kot 58 let preizkušana v razbeljeni peči trpljenja. Sedaj sem star 93 let, in ko se ozrem nazaj, nikakor ne obžalujem, da sem služil Bogu. Dajal mi je moč, da sem se odzval na njegovo ljubeče povabilo: »Daj mi, sin moj, srce svoje, in oči naj se ti vesele na potih mojih.« (Pregovori 23:26)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 27]

Makronisos Otok groze

Deset let, od leta 1947 do 1957, je bil nerodoviten in neobljuden otok Makronisos gostitelj več kot 100.000 zapornikom. Med njimi je bila tudi množica zvestih Prič, ki so jih tja poslali zaradi njihove krščanske nevtralnosti. Pobudniki njihovega izgona so bili ponavadi grški pravoslavni duhovniki, ki so Priče lažno obtoževali, da so komunisti.

Glede postopka »preobrazbe«, ki so ga uporabljali na Makronisosu, v grški enciklopediji Papyros Larousse Britannica piše: »Krute metode mučenja, [. . .] življenjske razmere, ki niso sprejemljive za civiliziran narod, in ponižujoče ravnanje paznikov z zaporniki [. . .] so sramota za grško zgodovino.«

Nekaterim Pričevalcem so dejali, da ne bodo nikoli izpuščeni, če se ne bodo odrekli svojemu verskemu prepričanju. Vendar so Priče svojo značajnost ohranili. In ne samo to, nekateri politični zaporniki so se zaradi stika s Pričami oprijeli biblijske resnice.

[Slika na strani 27]

Minos Kokkinakis (tretji z desne) in jaz (četrti z leve) na kazenskem otoku Makronisos

[Slika na strani 29]

S Sopričevalcem oznanjujem v Sitii na Kreti, kjer sem služil v mladosti