Vprašanja bralcev

Zakaj v Bibliji piše, da bi moral posameznik vpiti, če mu grozi posilstvo?

Nihče, ki ni osebno doživel grozote ob surovem napadu posiljevalca, ne more nikoli resnično razumeti, kako lahko to nekomu uniči življenje. Izkušnja je za žrtev tako grozljiva, da jo lahko mori do konca njenega življenja. * Mlada kristjanka, ki jo je pred nekaj leti napadel posiljevalec, pripoveduje: »Z besedami se ne da opisati skrajne groze, ki sem jo občutila tisto noč, in travme, ki jo moram vse od takrat premagovati.« Razumljivo je, da mnogi ne želijo niti pomisliti na to srhljivo témo. Vendar je nevarnost posilstva v tem hudobnem svetu nekaj stvarnega.

Biblija se ne izmika navajanju nekaterih primerov posilstva in poskusov posilstva, ki so se zgodili v preteklosti. (1. Mojzesova 19:4–11; 34:1–7; 2. Samuelova 13:1–14) Vendar so v njej tudi nasveti, kaj bi moral posameznik storiti, ko mu grozi posilstvo. V Peti Mojzesovi knjigi 22:23–27 najdemo, kaj je glede tega pisalo v Postavi. Tukaj sta zajeti dve okoliščini. V prvem primeru je moški v mestu naletel na mlado žensko in jo posilil. Vendar ta ni vpila oziroma kričala na pomoč. Zato je bilo določeno, da je kriva, ‚ker ni kričala v mestu‘. Če bi namreč vpila, bi ji ljudje, ki so bili v bližini, morda lahko priskočili na pomoč. V drugem primeru pa je moški našel mladenko na podeželju ter jo tam ‚posilil in ležal pri njej‘. Mladenka je v obrambo »vpila, a ni bilo nikogar, ki bi ji bil pomagal«.  V nasprotju z žensko v prvem primeru se ta očitno ni vdala napadalcu. Dejavno se mu je upirala in vpila na pomoč, vendar jo je premagal. Z vpitjem je dokazala, da je bila žrtev, ki se je upirala; ni bila kriva prestopka.

Čeprav današnji kristjani niso pod mojzesovsko postavo, pa jim v njej omenjena načela dajejo določene smernice. Prej navedena pripoved poudarja pomembnost upiranja in vpitja na pomoč. To, da posameznik vpije, ko mu grozi posilstvo, še zmeraj velja za uspešno obrambo. Neki izvedenec za preprečevanje kriminala je izjavil: »Najboljše orožje za žensko, ki je napadena, so še zmeraj njena pljuča.« Njeno vpitje bo morda pritegnilo druge, ki bi ji nato lahko pomagali, ali pa bo prestrašilo in pregnalo napadalca. Neka mlada kristjanka, ki jo je napadel posiljevalec, je dejala: »Vpila sem na ves glas, in se je umaknil. Ko se mi je ponovno začel približevati, sem zavpila in zbežala. V preteklosti sem pogosto razmišljala, kako neki mi lahko vpitje pomaga, če me zgrabi kakšen močan moški, ki mu po glavi roji samo ena misel. Toda spoznala sem, da to učinkuje!«

Celo v žalostnem primeru, ko je ženska premagana in posiljena, njen boj in vpitje na pomoč nista zaman. Prav nasprotno, to dokazuje, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se napadalcu uprla. (5. Mojzesova 22:26) Čeprav je morala prestati to mučno preizkušnjo, ima lahko še zmeraj čisto vest in samospoštovanje ter je lahko prepričana, da je v Božjih očeh čista. To strahotno doživetje ji bo morda pustilo čustvene rane, toda k postopnemu ozdravljenju bo veliko pripomogla zavest, da je storila vse, kar je lahko, da bi se uprla napadalcu.

Pri razumevanju tega, kako uporabiti načela iz Pete Mojzesove knjige 22:23–27, bi morali uvideti, da v tej kratki pripovedi niso zajete vse mogoče okoliščine. Niso denimo pojasnjene razmere, ko napadena ženska ne more vpiti, ker je nema, nezavestna, ohromljena od strahu ali pa ker ima usta na silo zaprta z dlanjo ali lepilnim trakom. Vendar ker Jehova lahko pretehta vse dejavnike, z nagibi vred, v takih primerih ravna razumevajoče in pravično, saj »vse poti njegove so pravica«. (5. Mojzesova 32:4) On ve, kaj se je v resnici zgodilo in koliko se je žrtev trudila, da bi se ubranila napadalca. Zato lahko žrtev, ki ni mogla vpiti, sicer pa je storila vse, kar je v svojih okoliščinah zmogla, zadeve prepusti v Jehovove roke. (Psalm 55:22; 1. Petrov 5:7)

Kljub temu pa nekatere kristjanke, ki so bile napadene in posiljene, nenehno mučijo občutki krivde. Ko premišljujejo o tem dogodku, menijo, da bi morale storiti več, da bi posilstvo preprečile. Vendar lahko takšne žrtve, namesto da krivijo same sebe, molijo k Jehovu, ga prosijo za pomoč in trdno zaupajo v njegovo veliko srčno dobrotljivost. (2. Mojzesova 34:6; Psalm 86:5)

Kristjanke, ki se trenutno spoprijemajo s čustvenimi ranami zaradi napada posiljevalca, so lahko torej prepričane, da Jehova popolnoma razume boleče občutke, s katerimi se otepajo. Božja Beseda jim zagotavlja: »Blizu je GOSPOD tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu rešuje.« (Psalm 34:18) Poleg tega lahko pomoč pri spoprijemanju s travmo dobijo, če sprejmejo iskreno razumevanje in nežno podporo sovernikov v krščanski občini. (Job 29:12; 1. Tesaloničanom 5:14) Še več, če si žrtve prizadevajo razmišljati o pozitivnih rečeh, jim bo to pomagalo, da bodo izkusile »mir Božji, ki presega ves razum«. (Filipljanom 4:6–9)

[Podčrtna opomba]