Zagotovljena in zadovoljujoča služba je ogrožena

GLEDE na Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki so jo izdali Združeni narodi, je »pravica do dela« temeljna vsem ljudem. Vendar pa ta posebna pravica ni vedno zajamčena. Na to, da je služba zagotovljena, vpliva mnogo stvari – od splošnega stanja državnega gospodarstva do razmer na svetovnem trgu. Vendar ko je zaposlitev v nevarnosti ali pa se jo izgubi, temu pogosto sledijo demonstracije, izgredi in stavke. Izvzetih je le malo držav. Celo beseda »delo«, je dejal neki pisec, »je že od nekdaj beseda, nabita s čustvi«.

Delo nam je pomembno zaradi marsičesa. Poleg tega da nam prinaša zaslužek, prispeva tudi k našemu duševnemu in čustvenemu zdravju. Z delom si potešimo željo po tem, da smo ustvarjalni člani družbe, in si osmislimo življenje. Delo v nas prav tako vzbudi določeno mero samospoštovanja. Zato celo nekateri, ki imajo več kot dovolj denarja, da poskrbijo za svoje potrebe, ali pa so že primerni za upokojitev, raje še naprej delajo. Da, delo je tako pomembno, da pomanjkanje tega ponavadi izzove resne družbene probleme.

Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki sicer imajo zaposlitev, vendar se na delu spoprijemajo s toliko pritiski, da ob tem izgubijo zadovoljstvo. Zaradi današnjega silno tekmovalnega trga na primer vedno več podjetij odpušča delavce, da bi zmanjšalo stroške. S tem pa se morda preostalim delavcem naprti še več zahtev, in tako morajo nositi dodatno breme.

Sodobna tehnika, ki naj bi življenje olajšala in naredila delo učinkovitejše, pritisk na delovnem mestu pravzaprav le še povečuje. Računalniki, telefaksi in internet ljudem denimo omogočajo, da si po končani službi delo odnesejo domov, in tako zamegljujejo mejo med domom in pisarno. Neki delavec je imel občutek, da sta bila njegov poslovni elektronski pozivnik in mobilni telefon kot nekakšen neviden povodec, ki ga je na drugem koncu upravljal šef.

V današnjem gospodarstvu in delovnem okolju, ki se naglo spreminjata, je mnogo starejših ljudi vedno bolj strah, da se bo nanje predčasno gledalo kot na  neuporabne. Glede tega je nekdanji komisar za človekove pravice Chris Sidoti izjavil: »Zdi se, da obstajajo stereotipi, da človek, ki ni mlajši od 40 let, ne bo mogel obvladovati računalnikov in novih tehnologij.« Zato mnoge prizadevne delavce, za katere bi nekoč menili, da so na višku svojih moči, dandanes ocenjujejo za prestare, da bi bili koristni. Kako žalostno!

Razumljivo je, da se v zadnjih letih delovne navade in vdanost podjetju na veliko tepta. »Ko podjetja že ob najmanjšem zdrsu tečaja na borzi vržejo ljudi na cesto, vdanost podjetju postane le še stvar preteklosti,« piše v francoski reviji Libération. »Seveda morate delati, vendar nič več za podjetje, temveč zase.«

Čeprav je takšnih težav vedno več, pa osnovna človeška potreba po delu ostaja. Kako lahko torej v današnjem hitro spreminjajočem se času razvijamo uravnovešen pogled na svetno zaposlitev in hkrati ohranjamo občutek varnosti in zadovoljstva?

[Slika na strani 3]

Sodobna tehnika pritiske na delovnem mestu morda le še povečuje