Življenje v begunskem taborišču

NA KAJ pomislite, ko slišite izraz »begunsko taborišče«? Ali ste kdaj katero obiskali? Kakšno je pravzaprav videti?

V času pisanja tega članka je bilo v zahodnem delu Tanzanije ustanovljenih 13 različnih begunskih taborišč. Približno 500.000 beguncem iz drugih afriških dežel, ki so bili prisiljeni zapustiti domove zaradi državljanskih vojn, je na pomoč priskočila tanzanijska vlada v sodelovanju z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (UNHCR). Kakšno je življenje v taborišču?

Prihod v taborišče

Kandida, dekle v najstniških letih, pojasnjuje, kako je bilo, ko so pred nekaj leti z družino prispeli sem: »Skupaj z identifikacijsko številko so nam dali živilsko nakaznico in nas dodelili v begunsko taborišče Nyarugusu. Tam smo prejeli številko zemljišča in ulice. Pokazali so nam, kje sekati drevesa in nabirati travo, da bi si lahko postavili majhno hišo. Opeko smo naredili iz blata. Od UNHCR-ja smo dobili plastično ponjavo, ki smo jo namestili na streho. Delo je bilo naporno, vendar smo bili veseli, ko je bil naš preprosti dom nared.«

Živilsko nakaznico se uporablja vsako drugo sredo. »Da, pred menzo se postavimo v vrsto, da vzamemo osnovna živila, ki jih deli UNHCR,« nadaljuje Kandida.

Kakšen pa je dnevni obrok za enega človeka?

»Vsak prejme približno tri skodelice koruzne moke, eno skodelico graha, 20 gramov soje, dve žlici jedilnega olja in eno žlico soli. Včasih dobimo tudi kos mila, ki naj bi zadostoval za cel mesec.«

Kako pa je s pitno vodo? Ali je na razpolago? Mlada ženska Riziki pove: »Da, vodo se  iz bližnjih rek po cevovodih črpa v ogromne rezervoarje. Preden se jo prečrpa v številne vodne zbiralnike, ki so v vsakem taborišču, se jo še razkuži s klorom. Vseeno pa skušamo vodo pred pitjem še vedno prekuhati, da ne bi zboleli. Pogosto smo od jutra do večera zaposleni z zbiranjem vode in pranjem oblačil pri teh vodnih zbiralnikih. Privoščimo si lahko le poldrugo vedro vode na dan.«

Če bi se peljali skozi eno od teh taborišč, bi morda opazili predšolske vzgojne ustanove ter osnovne in srednje šole. V taborišču utegne biti poskrbljeno tudi za izobraževanje odraslih. Policijska postaja in vladna pisarna, ki sta tik ob taborišču, skrbita, da je to varno in zaščiteno. Morda bi videli tudi veliko tržnico z mnogo majhnimi trgovinami, kjer lahko begunci najdejo zelenjavo, sadje, ribe, piščance in druga osnovna živila. Nekateri tamkajšnjih prebivalcev pridejo na tržnico prodajat. Toda kako begunci pridejo do denarja, da si kaj kupijo? Nekateri imajo majhen zelenjavni vrt in na tržnici prodajajo pridelke. Drugi mogoče prodajajo nekaj dobljene moke ali graha, da si tako priskrbijo meso ali sadje. Da, ta kraj je morda bolj podoben kakšni veliki vasi kot pa taborišču. Na tržnici je nekaj običajnega opaziti nasmejane ljudi, ki se zabavajo, prav kakor bi to počeli v svojem domačem kraju.

 Če se ustavite v bolnišnici, vam eden od zdravnikov utegne povedati, da je v taborišču kar nekaj zdravstvenih domov, v katerih zdravijo splošne primere; nujnim in resnim primerom se posvetijo v bolnišnici. Glede na to, da je v taborišču z 48.000 begunci lahko približno 250 rojstev na mesec, je razumljivo, da sta materinski dom in porodnišnica v bolnišnici pomembna.

Duhovna nahranjenost

Jehovove priče po vsem svetu morda zanima, kako je z njihovimi duhovnimi brati in sestrami, ki prebivajo v tanzanijskih taboriščih. Vsega skupaj jih je približno 1200 ter so organizirani v 14 občin in tri skupine. Kako jim gre?

Med prvimi stvarmi, ki so jih ti predani kristjani storili ob prihodu v taborišča, je bilo to, da so zaprosili za zemljišče, na katerem bi lahko postavili kraljestveno dvorano. Tako bi begunci vedeli, kje najti Priče in kje se udeležiti njihovih tedenskih shodov. V taborišču Lugufu je sedem občin s skupno 659 dejavnimi kristjani. Na nedeljskih shodih se v teh sedmih občinah navadno zbere približno 1700 ljudi.

Pričam iz vseh taborišč koristijo tudi večji krščanski zbori in zborovanja. Na prvem območnem zborovanju v Lugufuju je bilo prisotnih 2363 ljudi. Priče so tik ob zborovalnem mestu naredili bazen za krst. Ta je bil v tleh izkopana luknja s plastično oblogo, ki je zadržala vodo. Bratje so na kolesih prevažali vodo iz reke, oddaljene približno dva kilometra. Ker so z vsako vožnjo lahko pripeljali 20 litrov vode, je to pomenilo veliko voženj. Kandidati so v spodobnih oblačilih v vrsti čakali na krst. Vseh 56 je bilo krščenih s popolno potopitvijo. Neki polnočasni strežnik, ki je na zborovanju imel intervju, je pojasnil, da je vodil biblijske pouke s 40 posamezniki. Na zborovanju so se krstili štirje njegovi učenci.

 Podružnični urad Jehovovih prič je uredil redne obiske potujočih nadzornikov. Eden teh pravi: »Naši bratje so v strežbi goreči. Imajo veliko oznanjevalsko področje, in v neki občini vsak pričevalec preživi v strežbi okoli 34 ur mesečno. Mnogi vodijo po pet ali več biblijskih poukov z zainteresiranimi ljudmi. Neka pionirka [polnočasna strežnica] je dejala, da ne bi mogla imeti boljšega področja. Ljudje v taboriščih zelo cenijo naše publikacije.«

Kako pa biblijska literatura dospe v taborišča? Podružnica literaturo pošlje z vlakom v Kigomo, mesto ob vzhodnem obrežju Tanganjiškega jezera. Tam jo bratje prevzamejo in poskrbijo, da se jo dostavi v občine. Včasih najamejo manjši tovornjak in literaturo sami dostavijo v vsa taborišča. Ta pot po divjih cestah traja približno tri do štiri dni.

Gmotna pomoč

Beguncem v teh taboriščih so še posebej pomagali Jehovove priče iz Francije, Belgije in Švice. Nekateri so z odobritvijo Ministrstva za notranje zadeve in UNHCR-ja obiskali tanzanijska taborišča. Priče iz Evrope so zbrali na tone sojinega mleka, oblačil, obutve, šolskih knjig in mila. Te potrebščine se je podarilo za razdeljevanje vsem beguncem, v skladu z biblijskim načelom: »Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri.« (Galatom 6:10)

Ta humanitarna prizadevanja so prinesla zelo dobre rezultate in pomagalo se je že mnogim beguncem. Družbeni odbor za begunce v enem taborišču je svojo hvaležnost izrazil s temi besedami: »V imenu celotne skupnosti imamo prednost, da se vam zahvalimo za humanitarno pomoč, ki jo je vaša organizacija že trikrat prispevala. [. . .] Z oblačili se je oskrbelo 12.654 obubožanih mož, žena in otrok, pa tudi novorojenčkov. [. . .] V taborišču Muyovozi živi sedaj 37.000 beguncev. Skupno se je pomagalo 12.654 ljudem oziroma 34,2 odstotka prebivalcem.«

V nekem drugem taborišču je vsak od 12.382 beguncev dobil troje oblačil, spet drugje pa so prejeli na tisoče šolskih knjig za osnovno in srednjo šolo ter za ustanove za varstvo otrok. Uslužbenec za oskrbo pri UNHCR-ju, ki skrbi za neko področje, je izjavil: »Zelo smo hvaležni za prejete darove, [ki zadovoljujejo] velike potrebe prebivalcev begunskih taborišč. Nedavno smo prejeli pet zabojnikov knjig, ki jih je naša javna služba razdelila beguncem. [. . .] Najlepša hvala.«

Celo krajevni časopisi so poročali o priskrbljeni pomoči. Naslovnica v Sunday Newsu, 20. maj 2001, se je glasila: »Prihajajo oblačila za begunce v Tanzaniji.« V izdaji, 10. februar 2002, je bilo napisano: »Skupnost beguncev ceni te darove, saj so nekateri otroci, ki so zaradi pomanjkanja oblačil prenehali obiskovati šolo, zdaj lahko redno prisotni pri pouku.«

Stiskani, toda ne brez izhoda

Večina beguncev potrebuje kakšno leto, da se privadi novemu življenju v taborišču. Živijo preprosto. Jehovove priče v teh taboriščih porabijo veliko svojega časa, da sobeguncem povedo tolažilno dobro novico iz Božje Besede, Biblije. Govorijo jim o novem svetu, kjer bodo vsi »meče [. . .] prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja.« Nato bodo vsi »sedeli [. . .] vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo in nihče jih ne bo strašil, kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila«. Očitno bo zaradi Božjega blagoslova to svet, kjer ne bo več begunskih taborišč. (Miha 4:3, 4, SSP; Psalm 46:9)

[Slika na strani 8]

Hiše v taborišču Nduta

[Slike na strani 10]

Kraljestvena dvorana Lukole (desno), krst v Lugufuju (spodaj)

[Slika na strani 10]

Območno zborovanje v taborišču Lugufu