Dobro izkoristimo spremenjene okoliščine

Pum, Jan, Dries in Otto, štirje krščanski starešine, ki živijo na Nizozemskem, imajo veliko skupnega. Vsi štirje so poročeni in imajo otroke. Poleg tega so imeli pred nekaj leti vsi svetno zaposlitev s polnim delovnim časom in so živeli v udobnem domu. Vendar so prenehali delati v svetni službi in odtlej ves svoj čas in moči namenjajo temu, da podpirajo delo v prid Kraljestva. Kaj jim je omogočilo to spremembo? Vsi štirje so spremenjene okoliščine dobro izkoristili.

SČASOMA se nam večini v življenju okoliščine spremenijo. Mnoge spremembe, kot so poroka, starševstvo ali skrb za ostarele starše, prinesejo dodatne odgovornosti. Vendar nam nekatere omogočajo več svobode, da lahko povečamo krščansko strežbo. (Matevž 9:37, 38) Naši odrasli otroci lahko denimo gredo od doma ali pa se morda upokojimo.

Res je, da se nam okoliščine lahko spremenijo, če to želimo ali ne, toda nekateri kristjani uspejo svoje okoliščine sami spremeniti, da lahko potem več sodelujejo v strežbi. In prav to so storili Pum, Jan, Dries in Otto. Kako?

Ko gredo otroci od doma

Pum je delal kot knjigovodja v farmacevtskem podjetju. Z ženo Anny sta pogosto služila kot pomožna pionirja skupaj s svojima hčerama. Skrbela sta tudi za sproščujoče druženje z drugimi v pionirski strežbi. »To je bila zaščita pred težavami, ki bi se lahko pojavile ob drugačni družbi,« pripovedujeta. Zgled staršev je obe hčeri spodbudil, da sta po končani srednji šoli postali redni pionirki.

Ko sta otroka odšla od doma, sta Pum in Anny uvidela, da imata zaradi spremenjenih okoliščin več svobode in finančnih sredstev, ki bi jih lahko izkoristila za potovanja v zanimive kraje ali da bi uživala kako drugače. Toda namesto tega se je par odločil spremenjene okoliščine izkoristiti za povečanje svoje krščanske strežbe. Zato je Pum zaprosil delodajalca, da bi tedensko delal po en dan manj. Pozneje je zadeve uredil tako, da je lahko pričel delati ob 7. uri zjutraj in končal ob 14. uri. Manj dela je seveda pomenilo shajati z manjšimi dohodki. Vendar jima je uspelo in leta 1991 se je Pum pridružil ženi pri rednem pioniranju.

Zatem je bil Pum povabljen, da postane pomožni skrbnik neke zborske dvorane Jehovovih prič. To je pomenilo, da bi zakonca morala zapustiti dom, v katerem sta živela 30 let, in se preseliti v stanovanje  na zemljišču zborske dvorane. In to sta tudi storila. Ali je bilo težko? Anny odgovarja, da se je vedno, ko jo je mučilo domotožje, vprašala ‚Ali sem Lotova žena?‘. Ni se hotela ‚ozreti nazaj‘. (1. Mojzesova 19:26; Lukež 17:32)

Pum in Anny menita, da jima je ta odločitev prinesla mnogo blagoslovov. Poleg mnogih drugih reči ju radosti tudi to, da lahko skrbita za zborsko dvorano, sodelujeta pri pripravah za območna zborovanja in sta v stiku z okrajnimi nadzorniki (potujočimi strežniki), ki imajo v dvorani govore. Vsake toliko časa obiščeta različne občine, ko Pum služi kot nadomestni okrajni nadzornik.

Zakaj je ta par uspešno razširil svojo strežbo? Pum pravi: »Ko se ti življenje drastično spremeni, moraš biti odločen, da boš nove okoliščine izkoristil na najboljši možni način.«

Poenostaviti življenje

Jan in njegova žena, Woth, imata tri otroke. Kakor Pum z družino je tudi Jan spremenjene okoliščine modro izkoristil. Več let je bil na dobro plačanem delovnem mestu v banki in tako skrbel za to, da je družina živela udobno. Vendar je v njem vse bolj rasla želja, da bi razširil svojo strežbo. Pojasnjuje: »Sčasoma se je moje cenjenje resnice poglobilo in ljubezen do Jehova je zrasla.« Zato je leta 1986 svoje okoliščine spremenil. Pravi: »Izkoristil sem reorganizacijo v službi in pričel delati manj časa. Osupli kolegi so mi dali vzdevek Diwodo, ker sem delal samo v dinsdag [torek], woensdag [sreda] in donderdag [četrtek]. Plača se mi je zmanjšala za 40 odstotkov. Prodal sem hišo in kupil bivalni čoln, da bi lahko služili tam, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Pozneje sem se predčasno upokojil in tako se mi je dohodek zmanjšal še za 20 odstotkov, toda leta 1993 sem lahko pričel služiti kot redni pionir.«

Danes je Jan član odbora za stike z bolnišnicami in redno služi kot zborovalni nadzornik. Woth kljub slabemu zdravju občasno služi kot pomožna pionirka. Vsi trije otroci so sedaj poročeni in so skupaj s svojimi  zakonskimi partnerji goreči kraljestveni strežniki.

Kako sta se Jan in Woth uspela prilagoditi nižjemu življenjskemu standardu? »V dneh obilja,« odgovarja Jan, »sva pazila, da se nisva preveč navezala na gmotne reči. Danes je morda malce neugodno, ko morava nekoliko počakati, preden si lahko kaj kupiva, toda duhovni blagoslovi in prednosti, ki sva jih prejela, daleč vse presegajo.«

Kakor Jan in Woth sta se tudi Dries in njegova žena, Jenny, odločila ohraniti preprosto življenje, da bi lahko več časa posvetila delu za Kraljestvo. Dries in Jenny sta služila kot pionirja, dokler nista postala starša. Zatem se je Dries, da bi poskrbel za družino, zaposlil kot administrator v velikem podjetju. Delodajalci so bili z njegovim delom zadovoljni in so mu ponudili napredovanje. Vendar je napredovanje zavrnil, ker bi to pomenilo manj časa za krščanske dejavnosti.

Vzgoja otrok, kot tudi skrb za Jennyjino bolno mater, je od zakoncev terjala veliko časa in moči. Vendar sta še naprej gojila pionirskega duha. Kaj jima je pri tem pomagalo? Jenny pojasnjuje: »Pri nas so živeli pionirji, vabila sva jih na obed in nudila prenočišče okrajnim nadzornikom.« Dries dodaja: »Živela sva preprosto in se ogibala zadolževanja. Odločila sva se, da se ne bova nikoli vpletla v večje posle, niti si kupila doma, zato da naju v prihodnosti vse to ne bi oviralo.«

Njuna odločitev, da okoliščine spremenita tako, da bi lahko več časa namenila podpiranju Kraljestva, je bila nagrajujoča. Sedaj oba sinova služita kot starešina in eden pionira skupaj s svojo ženo. Dries in Jenny sta služila kot posebna pionirja, in pozneje je Jenny spremljala Driesa v okrajnem delu. Sedaj pa sta prostovoljca v Betelu, kjer Dries služi kot član podružničnega odbora.

Zgodnja upokojitev

Podobno kakor Dries in Jenny sta tudi Otto in njegova žena Judy, preden sta imela hčeri, pionirala. Ko je Judy pričakovala prvega otroka, se je Otto zaposlil kot šolski učitelj.

Ko sta otroka odraščala, sta Otto in Judy na svojem domu pogosto gostila pionirje, da sta lahko hčeri videli veselje polnočasnih  krščanskih delavcev. Sčasoma je njuna starejša hči pričela pionirati. Pozneje je obiskovala šolo Gilead in sedaj z možem služita kot misijonarja v neki afriški deželi. Mlajša hči pa je pričela pionirati leta 1987 in Judy se ji je pridružila.

Ko je Otto zaradi spremenjenih okoliščin lahko pričel v šoli delati manj časa, je dodaten čas izkoristil za pioniranje. Na koncu pa je službo povsem pustil. Danes uporablja svoje učiteljske sposobnosti v potujočem delu, da duhovno krepi občine.

Kaj Otto svetuje tistim, ki se predčasno upokojijo? »Ko se upokojite, se ne odločite, da boste kakšno leto živeli lagodneje. Na ‚lagodno‘ življenje se ni težko privaditi. Preden se boste zavedli, boste že pozabili na pioniranje. Raje takoj povečajte strežbene dejavnosti.«

Koristne življenjske izkušnje

Bratje, kot so Pum, Jan, Dries in Otto, zdaj res nimajo moči in vitalnosti kakor v mlajših letih. So pa zato zrelejši, izkušenejši in modrejši. (Pregovori 20:29) Vedo, kaj pomeni biti oče, in, ker so sodelovali s svojimi ženami, si lahko predstavljajo, kaj vse pomeni biti mati. Skupaj z ženami so reševali družinske težave in postavljali otrokom teokratične cilje. Otto pravi: »Kadar kot okrajni nadzornik svetujem glede družinskih zadev, mi pomaga to, da sem tudi sam skrbel za družino.« Podobno je Dries zaradi izkušenj, ki jih ima kot oče, v dragoceno pomoč betelski družini, kjer je veliko mladih delavcev.

Da, takšni bratje lahko zaradi lastnih izkušenj skrbijo za mnoge različne potrebe v občinah. Izkušnje so jih tako rekoč obrusile, da svoje moči uporabljajo kar najbolj koristno. (Propovednik 10:10) Pravzaprav lahko v določenem času pogosto naredijo več kakor telesno močnejši, toda manj izkušeni ljudje.

Takšni bratje in njihove žene so dober zgled mladim med Jehovovim ljudstvom. Mladi vidijo, da so ti pari osebno doživeli mnoge izzive in blagoslove, o katerih beremo v naših krščanskih publikacijah. Zelo nas spodbudi, ko vidimo moške in ženske, da izražajo enak duh kakor Kaleb, ki je kljub visoki starosti zaprosil, da bi opravil težavno nalogo. (Jozue 14:10–12)

Posnemajmo njihovo vero

Ali bi morda lahko posnemali vero in ravnanje parov, omenjenih v tem članku? Spomnimo se, da so si resnico naredili za svoj način življenja. V svoje otroke so vsadili željo po pioniranju. Kot pove Jan, so to storili »s tem, da smo sami ljubili Jehova in njegovo organizacijo, skrbeli za dobro družbo in otroke poučevali, da so se naučili sami skrbeti zase«. Prav tako so skupaj kot družina delali in se igrali. »Med počitnicami,« se spominja Pum, »je imela cela družina navado dopoldan iti na oznanjevanje, popoldan pa smo se skupaj razvedrili.«

Poleg tega so ti kristjani načrtovali vnaprej, tako da so bili ob spremenjenih okoliščinah pripravljeni nove razmere izkoristiti. Postavljali so si cilje in sprejemali odločitve, ki so jim pomagale te cilje čimprej doseči. Prizadevali so si, da bi jih svetna zaposlitev manj zaposlovala, in so bili pripravljeni shajati z manjšimi dohodki. (Filipljanom 1:10) Žene so povsem podpirale svoje može. Vsi so imeli močno željo vstopiti skozi »velika vrata za delovanje«, zato jih je Jehova bogato blagoslovil. (1. Korinčanom 16:9, SSP; Pregovori 10:22)

Ali si tudi ti želiš povečati svoj delež v strežbi? Če da, je morda ključ v tem, da dobro izkoristiš spremenjene okoliščine.

[Slika na strani 20]

Pum in Anny pri skrbi za zborsko dvorano

[Slika na strani 20]

Jan in Woth pri oznanjevanju

[Slika na strani 21]

Dries in Jenny v betelski službi

[Slika na strani 21]

Otto in Judy se pripravljata, da obiščeta naslednjo občino