Življenjska zgodba

Iskati najprej kraljestvo – varno in srečno življenje

PRIPOVEDUJE JETHA SUNAL

Po zajtrku smo po radiu zaslišale obvestilo: »Jehovove priče so nezakoniti in njihovo delo je prepovedano.«

TO JE bilo leta 1950, ko smo štiri dekleta, vse v svojih dvajsetih letih, služile kot misijonarke Jehovovih prič v Dominikanski republiki. Tja smo prispele eno leto predtem.

Misijonarska služba ni bila vedno moj življenjski cilj. Kot otrok sem res hodila v cerkev. Vendar pa je oče nehal obiskovati cerkev med prvo svetovno vojno. Na dan moje birme v episkopalni cerkvi leta 1933 je škof prebral samo eno vrstico iz Biblije, zatem pa pričel govoriti o politiki. To je mater tako vznemirilo, da se ni v cerkev nikoli več vrnila.

Naše življenje se je spremenilo

Mojima staršema, Williamu Karlu in Mary Adams, se je rodilo pet otrok. Fantje so bili Don, Joel in Karl. Moja sestra Joy je bila najmlajša od otrok, jaz pa najstarejša. Verjetno mi je bilo 13 let, ko sem nekoč po šoli videla mamo, kako bere knjižico, ki so jo izdali Jehovove priče. Njen naslov je bil The Kingdom, the Hope of the World. »To je resnica,« mi je rekla.

Mama nam je vsem govorila o tem, kar se je učila iz Biblije. Z besedami in zgledom je v nas vtisnila pomembnost Jezusovega nasveta: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti.« (Matevž 6:33)

Nisem je vedno hvaležno poslušala. Nekoč sem ji rekla: »Mama, nehaj mi pridigati, ali pa ti ne bom več pomivala posode.« Vendar nam je še naprej taktno govorila. Vse nas otroke je redno jemala s seboj na preučevanje Biblije, ki je potekalo v hiši Clare Ryan,  nedaleč od našega doma v Elmhurstu v Illinoisu (ZDA).

Clara je tudi poučevala klavir. Ob letnih recitalih svojih učencev je izkoristila priložnost in pripovedovala o Božjem kraljestvu in vstajenjskem upanju. Ker me je glasba zanimala (od sedmega leta sem se učila igrati violino), sem prisluhnila temu, kar je govorila.

Otroci smo kmalu pričeli z mamo obiskovati občinske shode v zahodnem delu Chicaga. Do tja je bila dolga pot z avtobusom in tramvajem, vendar je to bilo del našega zgodnjega šolanja, kaj pomeni najprej iskati Kraljestvo. Leta 1938, tri leta po maminem krstu, sem odšla z njo na zborovanje Jehovovih prič v Chicago. To je bilo eno od 50 mest, ki so bila ob tej priložnosti povezana z radiotelefonom. To, kar sem tam slišala, mi je seglo v srce.

Vendar je bila močna tudi moja ljubezen do glasbe. Leta 1938 sem končala srednjo šolo in oče je poskrbel, da sem šla študirat na Ameriški glasbeni konservatorij v Chicago. Tako sem naslednji dve leti študirala glasbo, igrala v dveh orkestrih in razmišljala o tem, da bi si ustvarila kariero na tem področju.

Moj učitelj violine, Herbert Butler, je zapustil Evropo in prišel živet v Združene države. Zato sem mu dala knjižico Refugees (Begunci) *, ker sem menila, da jo bo morda prebral. In jo tudi je. Po pouku naslednji teden pa mi je rekel: »Jetha, dobro igraš, in če boš nadaljevala študij, boš morda lahko dobila službo v radijskem orkestru ali pa poučevala glasbo. Toda,« je dodal in s prstom pokazal na knjižico, ki sem mu jo dala, »mislim, da je tvoje srce pri tem. Zakaj si ne bi naredila tega za svoje življenjsko delo?«

O tem sem resno razmišljala. Julija 1940 sem, namesto da bi nadaljevala študij na konservatoriju, sprejela mamino povabilo, da odidem na zborovanje Jehovovih prič v Detroit v Michiganu. Prenočevali smo v šotoru v kampu. Seveda je šla z menoj tudi violina in igrala sem v zborovalnem orkestru. Toda v tem kampu sem spoznala mnogo pionirjev  (polnočasnih oznanjevalcev). Vsi so bili tako srečni. Odločila sem se, da se bom krstila in oddala prošnjo za pionirsko službo. Molila sem k Jehovu, da bi mi pomagal v polnočasni strežbi vztrajati vse življenje.

Pionirati sem pričela v domačem kraju. Pozneje sem služila v Chicagu. Leta 1943 sem se preselila v Kentucky. Tisto poletje, tik pred območnim zborovanjem, sem prejela povabilo, naj se udeležim drugega razreda šole Gilead, kjer se bom izšolala za misijonarsko delo. Pouk naj bi se pričel septembra 1943.

Tisto poletje sem v času zborovanja bivala pri Priči, ki mi je ponudila vse, kar sem želela iz garderobe njene hčere. Njena hči se je pridružila vojski in je materi rekla, naj vse njene reči odda. Meni pa so te stvari pomenile izpolnitev Jezusove obljube: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33) Pet mesecev v Gileadu je hitro minilo in po diplomi 31. januarja 1944 sem željno pričakovala, da pričnem misijonarsko službo.

Tudi oni so se odločili za polnočasno služenje

Mama se je prijavila za polnočasno službo leta 1942. Takrat so moji trije bratje in sestra še vedno obiskovali šolo. Mama jih je po šoli pogosto pričakala in jih vzela s seboj v terensko strežbo. Učila jih je tudi opravljati gospodinjska dela. Sama je pogosto ostajala pokonci do poznih ur in likala ter opravljala druga potrebna dela, da je lahko bila čez dan v strežbi.

Januarja 1943, ko sem pionirala v Kentuckyju, je pričel pionirati tudi moj brat Don. S tem je razočaral očeta, ki je upal, da bodo vsi njegovi otroci imeli visokošolsko izobrazbo, kakor on in mati. Don je pioniral skoraj dve leti, zatem pa so ga povabili, naj nadaljuje polnočasno strežbo v svetovnem središču Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku.

Joel je pričel pionirati junija 1943, ko je bil še doma. Takrat je poskušal, vendar neuspešno, prepričati očeta, naj pride na zborovanje. Toda potem, ko je Joel na področju brezuspešno skušal pričeti kak biblijski pouk na domu, je oče le privolil, da sin z njim preučuje knjigo »The Truth Shall Make You Free«. Na vprašanja je z lahkoto odgovarjal, toda vztrajal je, da mu Joel to, kar piše v knjigi, dokaže iz Svetega pisma. To je Joelu pomagalo, da so biblijske resnice postale njegova last.

Joel je upal, da bo komisija pri vojaškem naboru, ki je Dona oprostila služenja vojaškega roka zaradi opravljanja duhovniškega poklica, isto naredila tudi pri njem. Toda ko je komisija videla, kako mlad Joel izgleda, ga niso hoteli uvrstiti v duhovniški red in so mu poslali obvestilo, naj se zglasi v vojaško službo. Ker se na vpoklic ni odzval, so izdali nalog za aretacijo. Potem ko ga je FBI našel, je tri dni preživel v zaporu okraja Cook.

Oče je v jamstvo, da se bo sin pojavil na sodišču, ponudil našo hišo. Zatem je naredil enako za druge mlade Pričevalce, ki so se znašli v podobnih razmerah. Nepravičnost pri tej zadevi ga je razjezila in je z Joelom odšel v Washington (DC), da bi videl, ali se je mogoče pritožiti. Na koncu so Joela uvrstili v duhovniški red in primer je bil zaključen.  Oče mi je na mojo misijonarsko dodelitev pisal: »Mislim, da moramo to zmago pripisati Jehovu!« Pozno avgusta 1946 so tudi Joela povabili, da bi služil kot član osebja na sedežu Jehovovih prič v Brooklynu.

Karl je med šolskimi počitnicami večkrat pioniral, nato pa je na začetku leta 1947 končal srednjo šolo in stopil v redno pionirsko službo. Očetovo zdravje je takrat pešalo, zato mu je Karl, preden je odšel na dodeljeno pionirsko področje drugam, nekaj časa pomagal pri poslu. Pozno leta 1947 je Karl pričel služiti skupaj z Donom in Joelom v brooklynskem središču kot član betelske družine.

Ko je Joy končala srednjo šolo, je začela pionirati. Nato se je leta 1951 pridružila bratom v Betelu. Delala je kot sobarica in v oddelku za naročnine. Leta 1955 se je poročila z Rogerjem Morganom, tudi članom betelske družine. Po kakih sedmih letih sta se odločila ustvariti lastno družino, zato sta zapustila Betel. Sčasoma sta vzgojila dva otroka, ki prav tako služita Jehovu.

Ko smo bili vsi otroci v polnočasni službi, je bila mati vir spodbud, ki jih je oče še potreboval za to, da je leta 1952 tudi on posvetil svoje življenje Jehovu in se krstil. Petnajst let, vse do svoje smrti, je bil zelo domiseln pri iskanju načinov, kako oznanjevati kraljestveno resnico drugim, četudi ga je bolezen omejevala.

Mama je po kratkem premoru (zaradi očetove bolezni) še naprej pionirala vse do svoje smrti. Nikoli ni imela avtomobila, niti ni nikoli kolesarila. Majhne postave, kot je bila, je vsepovsod hodila, da bi vodila biblijske pouke; pogosto je šla tudi daleč na podeželje.

Na misijonarsko področje

Po diplomiranju na šoli Gilead smo štiri sestre pionirale na severu mesta New York približno leto dni, dokler nismo dobile potrebnih dokumentov za potovanje. Končno smo se leta 1945 odpravile proti našemu dodeljenemu področju, Kubi, kjer smo se počasi prilagodile novemu načinu življenja. Ljudje so se na naše oznanjevanje dobro odzivali in kmalu smo vse vodile mnogo biblijskih poukov. Tam smo služile nekaj let. Nato so nas dodelili v Dominikansko republiko. Nekega dne sem srečala žensko, ki me je prosila, naj obiščem njeno stranko, Francozinjo po imenu Suzanne Enfroy, ki je želela pomoč pri razumevanju Biblije.

Suzanne je bila Židinja in ko je Hitler napadel Francijo, jo je mož skupaj z otrokoma preselil v drugo deželo. Suzanne je o tem, kar se je učila, kmalu pričela govoriti tudi drugim. Najprej je govorila z žensko, ki me je prosila, naj jo obiščem, in nato z Blanche, prijateljico iz Francije. Obe sta napredovali do krsta.

 »Kako lahko pomagam mojima otrokoma?« me je vprašala Suzanne. Njen sin je študiral medicino, hči pa balet – z upanjem, da bo plesala v Radio City Music Hall v New Yorku. Suzanne jima je poslala naročnino na Stražni stolp in Prebudite se!. Na koncu so njen sin in njegova žena ter njena sestra dvojčica vsi postali Priče. Suzannin mož Louis je bil zaradi ženinega zanimanja za Jehovove priče vznemirjen, ker je vlada v Dominikanski republiki takrat že prepovedala naše delo. Toda potem, ko se je cela družina preselila v Združene države, je sčasoma tudi sam postal Priča.

Pod prepovedjo, vendar smo še naprej služile

Čeprav so nedolgo po letu 1949, ko smo bile dodeljene v Dominikansko republiko, tam delo Jehovovih prič prepovedali, smo bile odločene, da bomo Boga bolj poslušale kot ljudi. (Dejanja 5:29) Še naprej smo iskale najprej Božje kraljestvo, tako da smo razglašale dobro novico o Kraljestvu, kakor je to Jezus naročil svojim sledilcem. (Matevž 24:14) Vendar smo se pri delu oznanjevanja naučile biti ‚previdne kakor kače in preproste kakor golobje‘. (Matevž 10:16) Moja violina na primer se je izkazala za veliko pomoč. S sabo sem jo jemala na biblijske pouke. Moji učenci sicer niso postali violinisti, toda nekaj družin je pričelo služiti Jehovu!

Ko so naše delo prepovedali, so nas štiri dekleta (Mary Aniol, Sophio Soviak, Edith Morgan in mene) preselili iz misijonarskega doma v San Franciscu de Macorís v tovrsten dom v podružnici v glavnem mestu Santo Domingo. Vendar sem vsak mesec odpotovala na naše prejšnje področje, da bi poučevala glasbo. Tako sem lahko v svojem kovčku za violino nesla krščanskim bratom duhovno hrano in se vrnila s poročili o njihovi oznanjevalski dejavnosti.

Ko so brate iz San Francisca de Macorís zaradi krščanske nevtralnosti zaprli v Santiagu, sem prejela prošnjo, naj jim nesem denar in, če je mogoče, Biblije, od njih pa naj prinesem novice za njihove družine. V santiaškem zaporu so me pazniki, ko so v moji roki videli kovček za violino, vprašali: »Zakaj pa imate to?« »Da bi jih zabavala,« sem odgovorila.

Med pesmimi, ki sem jih igrala, je bila tudi pesem, ki jo je napisal neki Priča v nacističnem koncentracijskem taborišču. Ta je sedaj v pesmarici Jehovovih prič pod številko 29. Igrala sem jo, da so se jo naši zaprti bratje lahko naučili peti.

Izvedela sem, da so mnogo Prič premestili na posestvo, ki je pripadalo Trujillu, predsedniku vlade. Rekli so mi, da je to blizu avtobusne poti. Tako sem okoli poldneva izstopila iz avtobusa  in vprašala za smer. Lastnik majhne trgovine je s prstom pokazal čez vrsto hribov in mi ponudil svojega konja ter dečka vodnika, če mu v jamstvo izročim violino.

Ko sva prešla tiste hribe, sva morala prečkati reko in pri tem oba sesti na konja, saj je moral plavati. Tam sva zagledala jato papig z zelenim in modrim spreminjajočim se perjem, ki se je v soncu bleščalo. Bil je tako očarljiv pogled! Molila sem: »Hvala ti Jehova, da si jih ustvaril tako lepe.« Ob štirih popoldan sva končno prispela na posestvo. Odgovorni vojak mi je prijazno dovolil govoriti z brati in jim dati vse, kar sem prinesla zanje, celo majhno Biblijo.

Med vračanjem sem vso pot molila, saj je bilo že temno. Prispela sva nazaj do trgovine, oba premočena od dežja. Ker je zadnji avtobus tistega dne že odpeljal, sem lastnika trgovine zaprosila, naj pomaha mimovozečemu tovornjaku, da bi ga ustavil. Ali sem si upala peljati z dvema moškima v tovornjaku? Eden me je vprašal: »Ali poznate Sophie? Preučevala je z mojo sestro.« Sklenila sem, da je to Jehovov odgovor na mojo molitev! Varno sta me pripeljala v Santo Domingo.

Leta 1953 sem bila med tistimi iz Dominikanske republike, ki so obiskali mednarodno zborovanje Jehovovih prič na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Tam je bila vsa moja družina, tudi oče. Potem ko je bilo prebrano poročilo o tem, kako oznanjevalsko delo napreduje v Dominikanski republiki, sva s somisijonarko Mary Aniol imeli v programu majhno točko, pri kateri sva pokazali, kako smo oznanjevali pod prepovedjo.

Posebna radost potujočega dela

Tisto poletje sem spoznala Rudolpha Sunala, ki je naslednje leto postal moj mož. Njegova družina so postali Priče kmalu po prvi svetovni vojni v Alleghenyju v Pensilvaniji. Po tem, ko je med drugo svetovno vojno zaradi krščanske nevtralnosti nekaj časa preživel v zaporu, je pričel služiti v Betelu v Brooklynu (New York). Kmalu po poroki je bil povabljen, naj obiskuje občine kot potujoči nadzornik. Naslednjih 18 let sem ga spremljala v okrajnem delu.

Ta služba naju je med drugim popeljala v Pensilvanijo, Zahodno Virginijo, New Hampshire in Massachusetts. Ponavadi sva bila nastanjena v domovih naših krščanskih bratov in sester. To, da sva jih dobro spoznala in skupaj z njimi služila Jehovu, je bilo posebno veselje. Ljubezen in gostoljubnost, ki so nama ju naklanjali, sta bili vedno prisrčni in pristni. Potem ko se je Joel poročil z mojo nekdanjo misijonarsko tovarišico Mary Aniol, sta bila tri leta v potujočem delu ter obiskovala občine v Pensilvaniji in Michiganu. Zatem je bil Joel leta 1958 spet povabljen,  da postane član betelske družine, tokrat skupaj z Mary.

Karl je bil v Betelu približno sedem let, ko so mu za nekaj mesecev dodelili okrajno delo, da si je pridobil dodatne izkušnje. Nato je postal učitelj v šoli Gilead. Leta 1963 se je poročil z Bobbie, ki je zvesto služila v Betelu vse do smrti, oktobra 2002.

Don je v mnogih letih dela v Betelu občasno potoval v druge dežele in služil tistim, ki delajo v podružničnih uradih in na misijonarskem področju. Zaradi svojih nalog je potoval že na Daljni vzhod, v Afriko, Evropo in v različne dele Amerike. Na potovanjih ga pogosto spremlja njegova zvestovdana žena Dolores.

Naše okoliščine so se spremenile

Oče je po dolgi bolezni umrl, vendar mi je predtem povedal, da je zelo vesel, da smo se odločili služiti Bogu Jehovu. Rekel je, da smo mnogo bolj blagoslovljeni, kakor bi bili, če bi si prizadevali za visokošolsko izobrazbo, ki nam jo je namenil. Potem ko sem pomagala mami preseliti se bližje moji sestri Joy, sva z možem sprejela več pionirskih dodelitev v Novi Angliji, da sva lahko bila blizu njegove matere, ki je takrat potrebovala najino pomoč. Po smrti njegove matere je bila 13 let z nama moja mama. Nato pa je 18. januarja 1987 pri 93 letih končala svojo zemeljsko nalogo.

Ko so jo prijatelji pohvalili, da je vse svoje otroke vzgojila tako, da ljubijo Jehova in mu služijo, je pogosto skromno odgovorila: »Imela sem samo dobro ‚zemljo‘ za obdelovanje.« (Matevž 13:23) Kakšen blagoslov je bil imeti bogaboječa starša, ki sta nam dala odličen zgled gorečnosti in ponižnosti!

Kraljestvo še vedno na prvem mestu

Božje kraljestvo je v našem življenju še vedno na prvem mestu, trudimo pa se tudi ravnati po Jezusovem nasvetu, naj o tem govorimo tudi drugim. (Lukež 6:38; 14:12–14) Jehova v zameno obilno skrbi za naše potrebe. Ves čas smo živeli varno in srečno.

Nama z Rudyjem ljubezen do glasbe ni splahnela. Kako prijetno je, ko drugi, ki imajo prav tako radi glasbo, kakšen večer pridejo k nama domov in skupaj kaj zaigramo. Toda glasba ni moje življenje. Je dodatna radost v življenju. Z možem se sedaj veseliva, ko vidiva sadove najinega pioniranja, ljudi, ki sva jim v vseh teh letih pomagala.

Kljub trenutnim zdravstvenim težavam lahko rečem, da je bilo najino življenje v več kot 60 letih polnočasne strežbe zelo srečno in varno. Vsako jutro, ko se zbudim, se zahvalim Jehovu, da je uslišal mojo molitev, ko sem pred mnogimi leti vstopila v polnočasno strežbo, in razmislim: ‚Kako pa lahko danes iščem najprej Kraljestvo?‘

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Naša družina leta 1948 (z leve proti desni): Joy, Don, mama, Joel, Karl, jaz in oče

[Slika na strani 25]

Mama je bila goreč zgled v oznanjevanju

[Slika na strani 26]

Karl, Don, Joel, Joy in jaz danes, več kot 50 let pozneje

[Slika na strani 27]

Z leve proti desni: jaz, Mary Aniol, Sophia Soviak in Edith Morgan kot misijonarke v Dominikanski republiki

[Slika na strani 28]

Z Mary (levo) na Jenkijskem stadionu, 1953

[Slika na strani 29]

Z možem, ko je bil v okrajnem delu