Iz preganjanja so izšli kot zmagovalci

FRIEDA JESS se je rodila na Danskem leta 1911 in se od tam s starši preselila v Husum v severni Nemčiji. Leta pozneje se je zaposlila v Magdeburgu in se 1930. krstila kot Preučevalka Biblije, kakor so takrat poznali Jehovove priče. Leta 1933 je prišel na oblast Hitler, kar je za Friedo pomenilo pričetek 23-letnega trpinčenja po rokah ne samo ene totalitarne oblasti, temveč dveh.

Marca 1933 je nemška vlada oklicala splošne volitve. Dr. Detlef Garbe, predstojnik Neuengammejskega koncentracijskega spominskega muzeja blizu Hamburga, pojasnjuje: »Nacionalsocialisti so hoteli prisiliti veliko večino, da bi za svojega kanclerja in firerja volila Adolfa Hitlerja.« Jehovove priče pa so ravnali po Jezusovem svarilu, naj ostanejo politično nevtralni in ‚ne bodo od sveta‘, zato niso volili. Kakšne so bile posledice? Dejavnost Prič so prepovedali. (Janez 17:16)

Frieda je bila skrivaj še naprej dejavna kristjanka, pomagala je celo pri tiskanju revije Stražni stolp. »Nekatere revije se je za sovernike pretihotapilo v koncentracijska taborišča,« pravi. Leta 1940 so jo pripadniki gestapa aretirali in zaslišali, zatem pa jo za več mesecev zaprli v samico. Kako je vzdržala? Pravi: »Zatekala sem se k molitvi. Moliti sem pričela navsezgodaj zjutraj in to delala še večkrat čez dan. Molitev mi je vlivala moč in mi pomagala, da nisem bila preveč zaskrbljena.« (Filipljanom 4:6, 7)

Friedo so izpustili, toda leta 1944 jo je gestapo ponovno zaprl. Tokrat so jo obsodili na sedem let zapora v Waldheimu. Frieda nadaljuje: »Pazniki so mi dodelili delo skupaj z nekaterimi ženskami, ki so čistile stranišča. Pogosto sem delala z zapornico iz Češkoslovaške, zato sem ji veliko govorila o Jehovu in svoji veri. Ti pogovori so me krepili.«

Izpuščena, toda ne za dolgo

Maja 1945 so sovjetske čete osvobodile waldheimski zapor, zato se je Frieda lahko vrnila v Magdeburg in k svoji javni strežbi, toda ne za dolgo. Priče so ponovno postale žrtev diskriminacije, tokrat od oblasti v sovjetski okupacijski coni. Gerald Hacke iz Raziskovalnega inštituta o totalitarizmu Hannah Arendt piše: »Jehovove priče so bili med redkimi družbenimi skupinami, ki sta jih  skoraj nenehno preganjali obe diktaturi na nemški zemlji.«

Kaj je bil razlog za ponovno diskriminacijo? Znova je bilo glavno sporno vprašanje krščanska nevtralnost. Leta 1948 so v Vzhodni Nemčiji organizirali plebiscit, neposredno ljudsko glasovanje, in, kot pojasnjuje Hacke, »je bil temeljni vzrok [preganjanja Jehovovih prič] ta, da niso sodelovali na plebiscitu«. Avgusta 1950 so v Vzhodni Nemčiji Jehovove priče prepovedali. Na stotine Prič so aretirali, med njimi tudi Friedo.

Frieda se je ponovno znašla na sodišču, ki jo je obsodilo na šest let zapora. »Tokrat sem bila skupaj s soverniki in njihova družba mi je bila v veliko pomoč.« Po izpustitvi leta 1956 se je preselila v Zahodno Nemčijo. Sedaj, pri 90 letih, živi v Husumu in še vedno služi pravemu Bogu, Jehovu.

Frieda je bila preganjana 23 let, pod dvema diktaturama. »Nacisti so me hoteli streti telesno, komunisti pa so mi skušali zlomiti duha. Od kod sem dobivala moč? Iz dobrih navad preučevanja Biblije, ko sem bila še svobodna, nenehne molitve, ko sem bila v samici, druženja s soverniki, ko je to le bilo mogoče, in iz tega, da sem o svoji veri govorila drugim ob vsaki priložnosti.«

Fašizem na Madžarskem

Druga dežela, kjer so Jehovove priče desetletja prenašali diskriminacijo, je bila Madžarska. Nekatere nista preganjala samo dva totalitarna režima, temveč trije. Eden takšnih je Ádám Szinger. Rodil se je leta 1922 v Paksu na Madžarskem in bil vzgojen kot protestant. Leta 1937 so se pri njem doma oglasili Preučevalci Biblije in takoj je pokazal zanimanje za njihovo sporočilo. Ob tem, kar je izvedel iz Biblije, je zatrdno spoznal, da nauki njegove cerkve niso biblijski. Zato je zapustil protestantsko cerkev in se pridružil Preučevalcem Biblije v njihovi javni strežbi.

Na Madžarskem se je vse bolj širil vpliv fašizma. Orožniki so Ádáma velikokrat opazovali, ko je oznanjeval po hišah in ga odpeljali na zaslišanje. Pritisk na Priče se je stopnjeval in leta 1939 so njihovo dejavnost prepovedali. Leta 1942 so Ádáma prijeli, ga odpeljali v zapor in močno pretepli. Kaj je temu 19-letniku pomagalo, da je prenesel bolečino in mesece zapora? »Ko sem bil še doma, sem natančno preučeval Biblijo in si pridobil globoko razumevanje Jehovovih namenov.« Ko so ga izpustili iz zapora, se je končno le lahko krstil kot Jehovova priča. To se je zgodilo pod okriljem noči avgusta 1942 v reki blizu njegovega doma.

Zapor na Madžarskem, delovno taborišče v Srbiji

Medtem se je v drugi svetovni vojni Madžarska pridružila Nemčiji proti Sovjetski zvezi in ob koncu leta 1942 so Ádáma vpoklicali v vojsko. Pripoveduje: »Rekel sem, da zaradi tega, kar sem spoznal iz Biblije, ne morem služiti v vojski. Pojasnil sem, da sem nevtralen.« Obsodili so ga na 11 let zapora. Toda na Madžarskem ni ostal dolgo.

Leta 1943 so zbrali kakih 160 Jehovovih prič, jih vkrcali na barke in jih po Donavi odpeljali v Srbijo. Ádám je bil med njimi. V Srbiji so bili zatem ti zaporniki pod nadzorom Hitlerjevega tretjega rajha. Zaprli so jih v delovno taborišče v Boru in jih prisilili delati v rudniku bakra. Po približno enem letu so jih prepeljali nazaj na Madžarsko, kjer so Ádáma spomladi leta 1945 osvobodile sovjetske čete.

Madžarska pod komunistično oblastjo

Vendar svoboda ni trajala dolgo. V poznih 1940-ih letih so komunistične oblasti na Madžarskem omejile dejavnost Jehovovih prič, prav kakor so to pred vojno naredili fašisti. Leta 1952 so Ádáma, ki je bil sedaj star 29 let, poročen in z dvema otrokoma, prijeli in obsodili,  ker je ponovno zavrnil vojaško služenje. Na sodišču je pojasnil: »Ni prvič, da zavračam vojaško služenje. Iz istega razloga so me med vojno zaprli in odpeljali v Srbijo. Služenje vojske zavračam zaradi svoje vesti. Sem Jehovova priča in ostajam politično nevtralen.« Ádáma so obsodili na osem let zapora, pozneje pa so mu ta čas skrajšali na štiri leta.

Ádám je doživljal takšno diskriminacijo vse do sredine 1970-ih, kar je bilo več kot 35 let, odkar so se Preučevalci Biblije prvič oglasili na domu njegovih staršev. V vsem tem času ga je šest sodišč obsodilo na 23 let zapora, kazen pa je prestajal v vsaj desetih zaporih in taboriščih. Zapovrstjo je prestajal preganjanje pod tremi režimi: pod fašisti v predvojni Madžarski, nemškimi nacionalsocialisti v Srbiji in komunisti na Madžarskem v času hladne vojne.

Ádám še vedno živi v svojem domačem kraju, v Paksu, in zvestovdano služi Bogu. Ali ima kakšne posebne sposobnosti, da je lahko tako zmagovito prestal vse te stiske? Ne. Pojasnjuje:

»Bistveno je bilo preučevanje Biblije, molitev in druženje s soverniki. Rad pa bi poudaril še dve stvari. Najprej to, da je vir moči Jehova. Tesen odnos z njim je bil moja rešilna vrv. Drugo pa je to, da sem si vedno znova ponavljal besede iz Lista Rimljanom, 12. poglavja, kjer piše: ‚Ne maščujte se.‘ Zato se ni v meni nikoli kopičil gnev. Nekajkrat sem imel priložnost, da bi se lahko maščeval preganjalcem, vendar nisem tega nikoli storil. Moči, ki nam jo daje Jehova, ne bi smeli nikoli uporabljati za to, da bi se na zlo odzvali z zlim.«

Konec vsemu preganjanju

Frieda in Ádám lahko sedaj častita Jehova brez ovir. Kaj pa nam takšne izkušnje odkrijejo glede verskega preganjanja? Da je to neuspešno – vsaj takrat, ko je usmerjeno proti pravim kristjanom. Preganjanje Jehovovih prič je zahtevalo veliko sredstev in povzročilo hudo trpljenje, toda svojega cilja ni doseglo. V Evropi, kjer sta nekoč vladali dve veliki diktaturi, je danes mnogo Jehovovih prič.

Kako pa so se na preganjanje odzvali Priče? Kot kažeta pripovedi Friede in Ádáma, so ravnali po biblijskem nasvetu: »Ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo.« (Rimljanom 12:21) Ali dobro zares lahko premaga zlo? Da, kadar izhaja iz močne vere v Boga. Zmaga Jehovovih prič nad preganjanjem v Evropi je bila zmaga Božjega duha, bila je prikaz moči za to, kar je dobro, moči, ki izhaja iz vere, katero v ponižnih kristjanih rojeva sveti duh. (Galatom 5:22, 23) V današnjem nasilnem svetu je to pouk, ki bi si ga lahko vsi vzeli k srcu.

[Slika na strani 5]

Frieda Jess (sedaj Thiele) ob aretaciji in danes

[Slika na strani 7]

Ádám Szinger, ko je bil zaprt, in danes