Požrtvovalna skrb v preganjanju

TO JE zgodba o Galini. Leta 1958, ko je imela komaj 17 dni, so njene starše aretirali. Skupaj z materjo so jo poslali v ujetniško taborišče v Sibiriji. Dokler je mati imela mleko, to je bilo do Galininega petega meseca, so Galini dovolili ostati pri njej. Potem je morala mati na delo, dojenčka pa so odnesli v otroške jasli. Naša družina je živela na bližnjem področju Tomsk. Bratje so naši občini napisali pismo, v katerem so prosili, ali bi lahko kdo vzel malo deklico iz jasli in skrbel zanjo, dokler ne bi bila starša izpuščena. Ko se je pismo bralo, nam je bilo seveda vsem težko. Bilo je žalostno in tragično, da je bil dojenček v takšnih razmerah.

Dali so nam nekaj časa za premislek. Minil je en teden. Nihče se ni ponudil, da bi jo vzel. Vsi smo živeli v težkih razmerah. Naslednji teden pa je moj starejši brat rekel mami: »Vzemimo to punčko.«

Mama je rekla: »Kako to misliš, Vasja? Jaz sem že stara in bolna. Veš, skrbeti za dojenčka, ki ni tvoj, je velika odgovornost. To ni žival. Ni krava, ne telica. Je dojenček. In poleg tega dojenček nekoga drugega.«

Dejal je: »Saj prav zato bi jo morali vzeti, mama. Ni žival. Samo predstavljaj si dojenčka v takšnih razmerah, v taborišču! Je tako majhen, tako nemočen.« Nato je dodal: »Ali ne bi morali pomisliti na to, da lahko nekoč pride čas, ko nam bo rečeno ‚bolan sem bil, v ječi in lačen, pa mi niste pomagali‘?«

Mama je rekla: »Da, to bi se lahko zgodilo, toda sprejeti tujega dojenčka je velika odgovornost. Kaj, če se ji pri nas kaj zgodi?«

Brat ji je dejal: »Kaj pa, če se ji kaj zgodi tam?« Zatem je pokazal name in rekel: »Imamo Tamaro. Ona lahko potuje neovirano in prinese otroka. Vsi bomo delali, da bomo poskrbeli za tega otroka.«

Tako smo razmišljali in se pogovarjali in končno smo se odločili, da grem. Odpravila sem se proti taboriščem v Mariinskiju, da bi pripeljala dekletce. Bratje so mi dali literaturo, naj jo odnesem tja. Dali so mi tudi fotografski aparat, da bi slikala mater in bi jo tako videli, saj je nismo poznali. Fotografskega aparata mi v taborišče ni bilo dovoljeno nesti, vendar pa sem uspela vanj pretihotapiti literaturo. Kupila sem lonec, vanj položila literaturo, nanjo pa dala olje. Ko sem vstopila, paznik ni preveril, ali je pod oljem še kaj skrito. Tako sem v taborišče vnesla literaturo.

Tam sem se lahko seznanila z materjo, Lidijo Kurdas. V taborišču sem tudi prenočila, ker sem morala počakati na dokumente za izpustitev otroka. In tako je Galina šla z menoj domov. Ko sva se vrnili, je imela pet mesecev in nekaj dni. Zanjo smo vsi dobro skrbeli, vendar je hudo zbolela. Zdravniki so prišli, vendar niso mogli ničesar ugotoviti.

Zdravniki so mislili, da je dojenček moj, zato so name pritiskali: »Kakšna mati pa si?« so govorili. »Zakaj je ne hraniš?« Bali smo se povedati, da prihaja iz zapora, in nismo vedeli, kako naj se vedemo. Samo jokala sem in nisem ničesar rekla. Zdravniki so me zmerjali; vpili so na mamo, češ da sem premlada, da so me poročili, in da še sama potrebujem mleko. Stara sem bila 18 let.

 Galina je bila hudo bolna in je težko dihala. Odšla sem pod stopnice in molila: »Bog Jehova, Bog Jehova, če mora ta otročiček umreti, vzemi moje življenje namesto njenega!«

Otrok je pričel sopsti, prav pred zdravniki. Rekli so: »Ni upanja – ne bo preživela, ne bo preživela.« To so rekli pred menoj in pred mojo materjo. Mati je jokala. Jaz sem molila. Toda otrok je preživel. Z nami je ostala, vse dokler ni bila njena mati izpuščena. Z nami je bila sedem let, in ni več zbolela, niti enkrat ne.

Galina sedaj živi v Harkovu v Ukrajini. Je naša sestra, redna pionirka.

Intervju s Tamaro Ravljuk

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

»Bog Jehova, Bog Jehova, če mora ta otročiček umreti, vzemi moje življenje namesto njenega!«