Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

‚Poštene ustnice bodo ostale za vedno‘

‚Poštene ustnice bodo ostale za vedno‘

‚Poštene ustnice bodo ostale za vedno‘

KAKOR majhen ogenj, ki lahko zažge in uniči ves gozd, je zmožen človeku zaznamovati celotno življenje. Zna biti poln strupa, vendar je lahko tudi »drevo življenja«. (Pregovori 15:4) V svoji oblasti ima življenje in smrt. (Pregovori 18:21) Ta mali del telesa, naš jezik, ima tolikšno moč, da lahko omadežuje vse telo. (Jakob 3:5–9) Modro ravnamo, če na svoj jezik pazimo.

Salomon, kralj starega Izraela, nam v drugem delu 12. poglavja biblijske knjige Pregovori daje dragocene nasvete, ki nam pomagajo nadzorovati naš govor. Z jedrnatimi, a uporabnimi pregovori, modri kralj pokaže, da izgovorjene besede pustijo za seboj določene posledice in da precej povedo o lastnostih tistega, ki jih je izrekel. Salomonovi navdihnjeni nasveti so nujno potrebni vsakomur, ki želi ‚čuvati vrata svojih ustnic‘. (Psalm 141:3)

‚Greh, s katerim se človek zaplete‘

»Hudobnež se zaplete z grehom svojih ustnic, pravični pa se reši iz stiske,« pravi Salomon. (Pregovori 12:13SSP) Laganje je greh ustnic, ki za lažnivca postane smrtonosna zanka. (Razodetje 21:8) Neiskrenost se morda zdi preprost način, da se ubeži kazni ali se izogne neprijetnim okoliščinam. Toda ali ni pogosto tako, da ena laž vodi v še več laži? Enako kot človek, ki najprej začne igrati na srečo za majhne vsote, nato pa ga to potegne, da stavi vedno večje in večje zneske, ko se trudi izgubljeni denar dobiti nazaj, se tudi lažnivec kmalu znajde ujet v začaranem krogu.

Greh ustnic poleg tega ujame v zanko tako, da tisti, ki laže drugim, utegne nazadnje lagati tudi samemu sebi. Lažnivec se denimo lahko brez težav prepriča, da je zelo izobražen in bister, čeprav v resnici ve zelo malo. Tako začne živeti v laži. Zares, »v svojih očeh si preveč laska, da bi odkril svojo krivdo in jo sovražil«. (Psalm 36:3, SSP [36:2, AC]) Kako velika zanka je laganje! Pravični pa se po drugi strani ne bo znašel v tako težkem položaju. K lažnivemu govorjenju se ne bo zatekel niti takrat, ko bo v stiski.

‚Sad, ki nasiti‘

»Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati,« svari apostol Pavel. »Kajti kar človek seje, to bo tudi žel.« (Galatom 6:7) To načelo zagotovo velja za naše govorjenje pa tudi za naše ravnanje. Salomon pravi: »Od sadú svojih ust se nasiti mož dobrega in del svojih povračilo prejme človek.« (Pregovori 12:14)

Usta, ki »izgovarjajo modrost«, prinašajo sad, ki nasiti. (Psalm 37:30SSP) Za modrost je potrebno znanje, toda noben človek nima vsega znanja. Vsakemu koristi, če prisluhne dobrim nasvetom in jih upošteva. »Bedaku se njegova pot zdi prava,« pove Izraelov kralj, »modri pa posluša nasvet«. (Pregovori 12:15SSP)

Jehova nam po svoji Besedi in organizaciji tehtno svetuje, pri čemer uporablja publikacije, ki jih dobivamo po ‚zvestem in preudarnem sužnju‘. (Matevž 24:45NW; 2. Timoteju 3:16) Kako neumno je zavrniti dobre nasvete in vztrajati pri svojem! Kadar nam Jehova, ‚Tisti, ki ljudi uči spoznanja‘, svetuje po svojem komunikacijskem kanalu, ‚moramo biti hitri za poslušanje‘. (Psalm 94:10SSP; Jakob 1:19)

Kako se na žalitev oziroma nepravično kritiko odzove modri in kako neumni? Salomon odgovarja: »Bedak takoj [še isti dan, NW] pokaže svojo jezo, pametni pa prikriva žalitev.« (Pregovori 12:16SSP)

Neumnež takrat, ko ga nekdo užali, hitro pokaže jezo –»še isti dan«. Preudaren človek pa moli k Bogu za njegov duh, da bi se lahko obvladal. Vzame si čas za poglobljeno razmišljanje o nasvetih iz Božje Besede in s cenjenjem premišljuje o Jezusovih besedah: »Če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu tudi drugo.« (Matevž 5:39) Ker pametni noče ‚nikomur vračati hudega za hudo‘, svojim ustnicam ne dovoli nepremišljenega govorjenja. (Rimljanom 12:17) Ko tudi mi podobno prikrijemo vsakršno žalitev, na katero morda naletimo, se ognemo nadaljnjemu prepiru.

Jezik, ki ozdravlja‘

Greh ustnic lahko povzroči veliko škode pri sodnih zadevah. Izraelov kralj pove: »Kdor govori resnico, naznanja, kar je pravično, priča lažniva pa zvijačo.« (Pregovori 12:17) Poštena priča govori resnico, saj je njeno pričanje zanesljivo in je vredna zaupanja. Njene besede prispevajo k temu, da pride na dan pravica. Lažna priča pa je po drugi strani polna prevare in pripomore k nepravični sodbi.

»Kdor govori lahkomiselno, prebada kakor meč,« nadaljuje Salomon, »jezik modrih pa ozdravlja.« (Pregovori 12:18SSP) Besede lahko prebadajo kakor meč in tako uničijo prijateljstva ter izzovejo težave. Lahko pa razveseljujejo in so prijetne, s čimer krepijo prijateljstva. In kaj so potemtakem dajanje vzdevkov, kričanje, stalna kritika in ponižujoče žalitve drugega kot vbodi, ki povzročajo globoke čustvene rane? Kako dobro je, da vsako napako, ki jo morebiti storimo na tem področju, popravimo z zdravilnimi besedami iskrenega opravičila!

V teh težkih časih, v katerih živimo, ni nič presenetljivega, da so mnogi »skrušenega srca« in »potrtega duha«. (Psalm 34:19SSP [34:18, AC]) Ali ni res, da takrat, ko ‚prigovarjamo malodušnim‘ in ‚podpiramo slabotne‘, uporabljamo zdravilno moč govorjenih besed? (1. Tesaloničanom 5:14) Da, sočutne besede lahko ohrabrijo najstnike, ki se bojujejo s škodljivim pritiskom vrstnikov. Obzirno govorjenje lahko starejše prepriča, da jih drugi potrebujejo in jih imajo radi. Prijazne besede lahko zagotovo polepšajo dan tistim, ki so bolni. Celo karanje je laže sprejeti, kadar je izrečeno »v duhu krotkosti«. (Galatom 6:1) In kako zdravilen jezik ima človek, ki z njim razglaša dobro novico o Božjem kraljestvu tistim, ki prisluhnejo!

‚Ustnice, ki ostanejo‘

Salomon uporabi besedo »ustnice« kot sopomenko za »jezik« in pravi: »Ustne resnične [Poštene ustnice, SSP] se utrdijo na večno, jezik lažnivi pa le za trenutek.« (Pregovori 12:19) Izraz »poštene ustnice« je v hebrejščini v ednini in ima globlji pomen, kot le govoriti resnico. »Zajema lastnosti, kot so trpežnost, trajnost in zanesljivost,« piše v nekem priročniku. »Govor, ki ima te lastnosti bo ostal [. . .] za vedno, ker se bo izkazal za zanesljivega, v nasprotju z lažnivim govorom [. . .], ki lahko zavede za trenutek, toda ob preizkusu ne more obstati.«

»Zvijača biva v srcu njih, ki snujejo hudo,« izjavlja modri kralj, »kateri pa svetujejo mir, imajo veselje.« Dodaja še: »Pravičnemu se ne prigodi nesreča nobena, brezbožnim pa bode obilo nezgod.« (Pregovori 12:20, 21)

Snovalci hudega lahko povzročijo edinole bolečino in trpljenje. Svetovalci miru pa po drugi strani žanjejo zadovoljstvo, ker delajo, kar je prav. Poleg tega se veselijo, ko vidijo dobre rezultate. Najpomembnejše pa je, da imajo Božje odobravanje, ker »gnusoba so GOSPODU lažnive ustne, kateri pa ravnajo zvesto, so mu po volji«. (Pregovori 12:22)

‚Govor, ki skriva znanje‘

Kralj Izraela takole opiše še eno razliko med tistim, ki pazi na besede, in tistim, ki ne: »Človek umen skriva znanje, srce bedakov pa oklicuje nespamet.« (Pregovori 12:23)

Umen oziroma razumen človek ve, kdaj govoriti in kdaj ne. Znanje skriva tako, da se zadržuje in ne razkazuje bahavo tega, kar ve. To ne pomeni, da svoje znanje vedno skriva, temveč da je pri tem preudaren. Nasprotno pa bedak hitro spregovori in naokoli razglaša svojo nespamet. Naj bo torej naših besed malo, in s svojim jezikom se ne bahajmo.

Salomon nadaljuje s primerjavami in dramatično prikaže razliko med pridnostjo in lenobo. Pravi: »Roka pridnih bo vladala, lena bo na prisilnem delu.« (Pregovori 12:24SSP) Trdo delo lahko vodi v napredovanje in finančno neodvisnost, lenoba pa v prisilno delo in suženjstvo. »Dajte času čas,« pravi neki učenjak, »pa bo lenuh postal suženj pridnemu.«

‚Beseda, ki razveseljuje‘

Kralj Salomon se k temi o govoru vrne s prodorno ugotovitvijo o človeški naravi. »Skrb v srcu tare moža,« pravi, »a dobra beseda ga razveseli.« (Pregovori 12:25)

Obstaja veliko bojazni in skrbi, zaradi katerih je lahko srce potrto od žalosti. Da bi človek zmanjšal svoje breme in si razveselil srce, potrebuje dobro besedo, spodbudo od koga, ki je razumevajoč. Toda kako bi lahko drugi vedeli, kako močno smo v srcu zaskrbljeni, če se ne odpremo in o tem ne spregovorimo? Da, ko smo v stiski ali v depresiji, se moramo zaupati človeku, ki se je sposoben vživeti v naša čustva in nam lahko pomaga. Še več, kadar občutke izrazimo z besedami, se nam tesnoba v srcu nekoliko zmanjša. Zato je dobro, da se zaupamo zakoncu, roditelju ali pa sočutnemu in duhovno usposobljenemu prijatelju.

Kje še obstajajo spodbudnejše besede od teh, ki so zapisane v Bibliji? Torej se moramo zbliževati z Bogom, tako da s cenjenjem poglobljeno premišljujemo o njegovi navdihnjeni Besedi. Takšno premišljevanje lahko zagotovo prinese radost trpečemu srcu in razsvetli žalostne oči. Psalmist to potrjuje z besedami: »Postava GOSPODOVA je popolna, oživlja dušo; pričevanje GOSPODOVO zanesljivo, modrost daje nevednemu; zapovedi GOSPODOVE so prave, razveseljujejo srce; povelje GOSPODOVO čisto, razsvetljuje oči.« (Psalm 19:7, 8)

Pot, ki se izplača

Izraelski kralj takole primerja pot poštenih s potjo hudobnih: »Pravični preiskuje lastni pašnik, hudobne pa njihova pot zapeljuje.« (Pregovori 12:26NW) Pravični je previden glede svojega lastnega pašnika – tovarišev in prijateljev, ki si jih izbira. Izbira jih modro in se trudi ogniti navezovanju nevarnih stikov. S hudobnimi, ki zavračajo nasvete in vztrajajo pri svojem, pa je drugače. Zapeljani blodijo naokoli.

Nadalje kralj Salomon razliko med zanikrnim in marljivim predstavi iz še enega zornega kota. »Zanikarnež ne bo pekel svoje divjačine,« pravi, »a blago velike cene je človeku marljivost.« (Pregovori 12:27) Zanikrn človek – lenuh – ne ‚peče‘ oziroma ne »ujame« (SSP) svoje divjačine. Zato ne more končati, kar je začel. Marljivost pa je po drugi strani sopomenka za bogastvo.

Lenoba je tako škodljiva, da se je apostolu Pavlu zdelo nujno, da sokristjanom v Tesaloniki piše in pograja nekatere tamkajšnje posameznike, ki so ‚živeli neredno‘ – ki niso čisto nič delali, temveč so se vmešavali v zadeve, ki se jih niso tikale. Takšni so drugim naprtili veliko denarno breme. Zato jim je Pavel javno svetoval in jih opomnil ‚naj v miru delajo, da bodo lahko jedli svoj kruh‘. Če se na ta odločni nasvet ne bi odzvali, je Pavel druge v občini opomnil, naj se jih ‚ogibajo‘ –  očitno tako, da se z njimi ne družijo. (2. Tesaloničanom 3:6–12)

Salomonove nasvete, da naj bi bili marljivi in da bi primerno uporabljali svoj jezik, si moramo vzeti k srcu. Prizadevajmo si, da bi s tem malim organom zdravili in razveseljevali, hkrati pa se tudi ogibali grehu ustnic in se držali poštene poti. »Na stezi pravičnosti je življenje,« nam Salomon zagotavlja, »in kdor stopa po njej, ne pride v smrt.« (Pregovori 12:28)

[Slika na strani 27]

‚Modri posluša nasvet.‘

[Slika na strani 28]

‚Jezik modrih ozdravlja.‘

[Slika na strani 29]

Če se izpovemo zaupnemu prijatelju, smo lahko potolaženi

[Slika na strani 30]

To, da s cenjenjem poglobljeno premišljujemo o Božji Besedi, nam razveseljuje srce