Zgodnji kristjani in mojzesovska postava

Postava [je bila] voditeljica naša do Kristusa.« (GALATOM 3:24)

1., 2. Kako je Izraelcem med drugim koristilo, če so skrbno izpolnjevali mojzesovsko postavo?

LETA 1513 pr. n. š. je Jehova dal Izraelcem zakonik. Ljudstvu je dejal, da jih bo blagoslovil ter da bodo uživali srečno in zadovoljno življenje, če bodo poslušali njegov glas. (2. Mojzesova 19:5, 6)

² Ta zakonik, imenovan mojzesovska postava ali samo »postava«, je bil ‚svet in pravičen in dober‘. (Rimljanom 7:12) Pospeševal je vrline, kot so prijaznost, poštenost, moralnost in naklonjenost do bližnjega. (2. Mojzesova 23:4, 5; 3. Mojzesova 19:14; 5. Mojzesova 15:13–15; 22:10, 22) Postava je Jude tudi spodbujala, naj ljubijo drug drugega. (3. Mojzesova 19:18) Poleg tega se niso smeli družiti ali poročati z Nejudi, ki se niso podrejali Postavi. (5. Mojzesova 7:3, 4) Mojzesovska postava je bila kakor ‚pregrada‘ (SSP) med Judi in Nejudi in je Božje ljudstvo varovala, da se ne bi oskrunilo s poganskim razmišljanjem in navadami. (Efežanom 2:14, 15; Janez 18:28)

3. Kakšno vlogo je imela Postava, čeprav je nihče ni mogel popolnoma izpolniti?

³ Toda celo najvestnejšim Judom se ni uspelo popolnoma ravnati po Božji Postavi. Ali je Jehova od njih pričakoval preveč? Ne. Eden od razlogov, zakaj je bila Postava dana Izraelcem, je bil ta, »da razodene prestopke«. (Galatom 3:19, NW) Postava je iskrenim Judom pomagala razumeti, da nujno potrebujejo  Odkupitelja. Ko je ta prišel, so se ga zvesti Judje razveselili. Njihova rešitev iz prekletstva greha in smrti ni bila več daleč! (Janez 1:29)

4. V katerem pogledu je bila Postava ‚vzgojiteljica do Kristusa‘?

⁴ Mojzesovska postava je bila mišljena kot začasna ureditev. Apostol Pavel jo je v pismu sokristjanom opisal kot ‚voditeljico [vzgojiteljico, SSP] do Kristusa‘. (Galatom 3:24) Vzgojitelj v starem času je spremljal otroke v šolo in iz nje. Ponavadi ni bil učitelj, ampak je le vodil otroke k učitelju. Podobno je bil namen mojzesovske postave ta, da bogaboječe Jude privede h Kristusu. Jezus je svojim sledilcem obljubil, da bo z njimi »vse dni do konca sveta«. (Matevž 28:20) Ko je bila torej krščanska občina enkrat ustanovljena, je ‚vzgojiteljica‘ oziroma Postava opravila svoj namen. (Rimljanom 10:4; Galatom 3:25, SSP) Vendar nekateri judovski kristjani te pomembne resnice niso takoj doumeli. Zato so še naprej izpolnjevali Postavine zahteve, celo po Jezusovem vstajenju. Drugi pa so prilagodili svoje razmišljanje. V tem so dali lep zgled nam danes. Pa poglejmo, kako.

Vznemirljivo novo razumevanje krščanskih naukov

5. Kakšna navodila je Peter dobil v videnju in zakaj je bil šokiran?

⁵ Krščanski apostol Peter je leta 36 n. š. prejel nenavadno videnje. Glas iz nebes mu je zapovedal, naj zakolje in jé ptice ter druge živali, ki so bile v Postavi označene za nečiste. Peter je bil šokiran! Nikoli še ni »jedel kaj nagnusnega ali nečistega«. Toda glas mu je dejal: »Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.« (Dejanja 10:9–15) Peter se ni togo oklepal Postave, temveč je svoj pogled prilagodil. To ga je vodilo do neverjetnega spoznanja glede Božjih namenov.

6., 7. Zaradi česa je Peter lahko sklenil, da bi zdaj lahko oznanjal Nejudom, in do katerih nadaljnjih sklepov je najverjetneje še prišel?

⁶ Zgodilo se je naslednje. K hiši, v kateri je Peter začasno bival, so prišli trije možje in prosili Petra, naj jih pospremi na dom bogaboječega neobrezanega Nejuda Kornelija. Može je povabil, naj vstopijo, in jih pogostil. Ker je doumel pomen videnja, je naslednjega dne odšel z njimi na Kornelijev dom. Peter je tam temeljito pričeval o Jezusu Kristusu. Takrat je izjavil: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« V Jezusa ni veroval le Kornelij, temveč tudi njegovi sorodniki in tesni prijatelji, in tako je ‚sveti Duh prišel na vse, ki so poslušali besedo‘. Peter je spoznal, da je vso zadevo vodil Jehova, in ‚jih je ukazal krstiti v imenu Jezusa Kristusa‘. (Dejanja 10:17–48)

⁷ Zaradi česa je Peter lahko sklenil, da bi Nejudje, ki niso bili pod mojzesovsko postavo, zdaj lahko postali sledilci Jezusa Kristusa? Zaradi duhovne sprevidevnosti. Ker je Bog neobrezanim Nejudom izkazal odobravanje, s tem da je nanje izlil svoj duh, je Peter sprevidel, da bi se ti lahko krstili. Očitno je obenem tudi spoznal, da Bog od nejudovskih kristjanov ni zahteval, naj se ravnajo po mojzesovski postavi, da bi bili krščeni. Če bi živeli v tistem času, ali bi bili tako pripravljeni, kot je bil Peter, prilagoditi svoje gledišče?

Nekateri so še naprej sledili ‚vzgojiteljici‘

8. Kakšno stališče do obreze, ki je bilo v nasprotju s Petrovim, so zagovarjali nekateri kristjani v Jeruzalemu in zakaj?

⁸ Peter je po tem, ko je zapustil Kornelijev dom, odšel v Jeruzalem. V tamkajšnjo občino je že prišla novica, da so neobrezani Nejudje »sprejeli besedo Božjo«, in nekatere judovske učence je to vznejevoljilo. (Dejanja 11:1–3) Čeprav so »zagovorniki  obreze« (NW) priznali, da Nejudje lahko postanejo Jezusovi sledilci, pa so vztrajali pri tem, da morajo ti za rešitev izpolnjevati Postavo. Po drugi strani pa se v krajih, kjer je bilo več Nejudov in le nekaj judovskih kristjanov, o obrezi niso ravno prepirali. Ti različni gledišči sta obstajali približno 13 let. (1. Korinčanom 1:10) Kakšna preizkušnja je morala to biti za zgodnje kristjane, še posebej za nejudovske, ki so živeli v krajih, kjer je prevladovalo judovsko prebivalstvo!

9. Zakaj je bilo nujno, da se reši sporno vprašanje glede obreze?

⁹ Sporno vprašanje je nazadnje doseglo višek leta 49 n. š., ko so v sirsko Antiohijo, kjer je Pavel oznanjeval, prišli kristjani iz Jeruzalema. Ti so pričeli učiti, da se morajo nejudovski spreobrnjenci obrezati, kot je to zahtevala Postava. Med njimi ter Pavlom in Barnabom je prišlo do precejšnjega nesoglasja in prerekanja! Če vprašanja ne bi rešili, bi se nekateri kristjani, najsibo judovskega ali pa nejudovskega porekla, gotovo spotaknili. Zato so se dogovorili, da Pavel in še nekateri odidejo v Jeruzalem ter prosijo krščanski vodstveni organ, naj to sporno zadevo reši enkrat za vselej. (Dejanja 15:1, 2, 24)

Najprej veliko nesoglasje, nato enotnost!

10. Katere dejavnike je vodstveni organ med drugim pretehtal, preden se je odločil glede položaja Nejudov?

¹⁰ Na shodu, ki so ga sklicali, so nekateri očitno govorili v prid obreze, drugi pa so zagovarjali nasprotno. Vendar niso prevladala čustva. Po dolgem prerekanju sta apostola Peter in Pavel opisala znamenja, ki jih je Jehova storil med neobrezanimi verniki. Pojasnila sta, da je Bog na neobrezane Nejude izlil sveti duh. V bistvu sta vpraševala: ‚Ali lahko krščanska občina upravičeno zavrne tiste, ki jih je Bog sprejel?‘ Nato je učenec Jakob prebral odlomek iz Pisem, ki je vsem navzočim pomagal sprevideti Jehovovo voljo v tej zadevi. (Dejanja 15:4–17)

11. Kaj ni vplivalo na odločitev glede obreze in kaj kaže, da je Jehova odločitev blagoslovil?

¹¹ Vse oči so bile zdaj uprte v vodstveni organ. Ali se bo ta zaradi svoje judovske dediščine odločil v korist obreze? Ne. Ti zvesti možje so bili odločeni upoštevati Pisma in vodstvo Božjega svetega duha. Vodstveni organ je, potem ko je prisluhnil vsem ustreznim izjavam prič, soglasno sklenil, da se nejudovskim kristjanom ni treba obrezovati in izpolnjevati mojzesovske postave. Ko so bratje in sestre zvedeli za odločitev, so se razveselili in število občin se je pričelo ‚množiti vsak dan‘. Tisti kristjani, ki so se podredili jasnemu  teokratičnemu vodstvu, so bili blagoslovljeni z utemeljenim svetopisemskim odgovorom. (Dejanja 15:19–23, 28, 29; 16:1–5) Vseeno pa je bilo treba odgovoriti še na eno pomembno vprašanje.

Kaj pa judovski kristjani?

12. Katero vprašanje je ostalo nerešeno?

¹² Vodstveni organ je jasno pokazal, da se nejudovskim kristjanom ni treba obrezovati. Kaj pa judovski kristjani? Odločitev vodstvenega organa ni določno rešila tega vidika vprašanja.

13. Zakaj je bilo napačno trditi, da je za rešitev potrebno izpolnjevati mojzesovsko postavo?

¹³ Nekateri judovski kristjani, ki so bili »vneti za postavo«, so še naprej obrezovali svoje otroke in izpolnjevali določene Postavine zahteve. (Dejanja 21:20) Drugi so šli še dlje in celo poudarjali, da morajo judovski kristjani nujno izpolnjevati Postavo, če želijo biti rešeni. V tem so se resno motili. Na primer, kako bi lahko kristjan daroval živalsko žrtev v odpuščanje grehov? S Kristusovo žrtvijo so takšne daritve postale neuporabne. Kako pa je bilo s Postavino zahtevo, da se Judje ne smejo tesno družiti z Nejudi? Goreči krščanski oznanjevalci bi te omejitve verjetno zelo težko upoštevali in še naprej izpolnjevali nalogo, naj Nejude poučujejo o vsem, kar je učil Jezus. (Matevž 28:19, 20;  Dejanja 1:8; 10:28) * Nič ne kaže, da je vodstveni organ to zadevo razjasnil na kakšnem od svojih shodov. Kljub temu pa občina ni ostala brez pomoči.

14. Kakšne smernice glede Postave so bile v Pavlovih navdihnjenih pismih?

¹⁴ Smernice so prišle, toda ne po kakem pismu vodstvenega organa, temveč po nadaljnjih navdihnjenih pismih apostolov. Apostol Pavel je denimo poslal močno sporočilo Judom in Nejudom, ki so živeli v Rimu. V tem pismu je pojasnil, da je pravi Jud tisti, ki je »znotraj Jud, in prava obreza je obreza srca v duhu«. (Rimljanom 2:28, 29) V istem pismu je s ponazoritvijo dokazal, da kristjani niso bili več pod Postavo. Razpravljal je o tem, da žena ne more biti poročena z dvema možema hkrati. Toda če ji mož umre, je prosta za poroko. Pavel je nato ponazoritev naobrnil in pokazal, da maziljeni kristjani niso mogli biti podrejeni mojzesovski postavi in hkrati pripadati Kristusu. Morali so ‚umreti postavi‘, da bi bili lahko združeni s Kristusom. (Rimljanom 7:1–5)

Počasni za razumevanje

15., 16. Zakaj nekateri judovski kristjani niso razumeli, da niso več pod Postavo, in kaj to razodeva glede potrebe po duhovni budnosti?

¹⁵ Pavlovega dokazovanja o Postavi se ni dalo ovreči. Zakaj torej nekateri judovski kristjani  niso razumeli, da niso več pod Postavo? En razlog je bil ta, da jim je manjkalo duhovne sprevidevnosti. Zanemarjali so na primer hranjenje z močno duhovno hrano. (Hebrejcem 5:11–14) Prav tako niso redno obiskovali krščanskih shodov. (Hebrejcem 10:23–25) Naslednji razlog, zakaj nekateri niso razumeli, je bil morda povezan z naravo same Postave. Ta se je osredotočala na reči, ki se jih je lahko videlo, zaznalo in otipalo, kot na primer tempelj in duhovništvo. Nekomu, ki je manjkalo duhovnosti, je bilo laže sprejeti Postavo kot pa globlja krščanska načela, ki so se osredotočala na nevidno resničnost. (2. Korinčanom 4:18)

¹⁶ Pavel je v svojem pismu Galatom opisal še en razlog, zakaj so bili nekateri deklarirani kristjani vneti za Postavo. Pojasnil je, da so ti možje želeli, da se jih spoštuje, in sicer kot člane vodilne religije. Pripravljeni so bili na skoraj vsakršen kompromis, da bi se le zlili z družbo in ne bi kako odstopali. Bolj so si prizadevali za človeškim odobravanjem kakor pa Božjim. (Galatom 6:12)

17. Kdaj je postalo povsem jasno, kakšen je pravilen pogled na izpolnjevanje Postave?

¹⁷ Sprevidevni kristjani, ki so skrbno preučevali pisma, ki so jih po navdihnjenju napisali Pavel in drugi, so prišli do točnih sklepov glede Postave. Vendar je šele leta 70 n. š. vsem judovskim kristjanom postalo povsem jasno, kakšen je pravilen pogled na mojzesovsko postavo. Takrat je Bog dopustil, da so uničili Jeruzalem, njegov tempelj in zapise glede tamkajšnjega duhovništva. Tako ni bilo za nikogar več mogoče, da bi izpolnil vse Postavine zahteve.

Pouk za današnje dni

18., 19. a) Katero stališče si moramo pridobiti in katerega se moramo ogibati, da bi ostali duhovno zdravi? b) Kaj se iz Pavlovega zgleda naučimo o upoštevanju smernic, ki jih dobimo od odgovornih bratov? (Glej okvir na 24. strani.)

¹⁸ Po pregledu teh dogodkov iz davne preteklosti se morda vprašujete: ‚Kako bi se, če bi živel takrat, odzval na postopno razodevanje Božje volje? Ali bi se togo oklepal tradicionalnih pogledov? Ali pa bi potrpežljivo čakal, da se razjasni, kakšno je pravilno razumevanje? In ko bi prišlo do tega, ali bi to pravilno razumevanje iz vsega srca podprl?‘

¹⁹ Seveda ne moremo zagotovo vedeti, kako bi se odzvali, če bi živeli v tistem času. Vendar se lahko vprašamo: ‚Kako se odzovem, ko danes dobimo pojasnila glede biblijskega razumevanja? (Matevž 24:45) Ali se trudim udejanjiti svetopisemske smernice, ki jih dobimo, in pri tem ne upoštevam le črke zakona, ampak tudi njegovega duha? (1. Korinčanom 14:20, NW) Ali potrpežljivo čakam na Jehova, kadar na nekatera svoja vprašanja ne dobim odgovora?‘ Življenjsko pomembno je, da se dobro hranimo z duhovno hrano, ki je danes na voljo, tako da ‚nas tok ne bo odplavil‘. (Hebrejcem 2:1, SSP) Skrbno prisluhnimo, ko Jehova priskrbuje vodstvo po svoji Besedi, svojem duhu in svoji zemeljski organizaciji. Če bomo delali tako, nas bo Jehova blagoslovil z večnim življenjem, ki bo srečno in zadovoljujoče.

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovorili?

• V katerem pogledu je bila mojzesovska postava kakor ‚vzgojiteljica do Kristusa‘?

• Kako bi pojasnili, zakaj so se Peter in »zagovorniki obreze« različno odzvali na prilagoditve v razumevanju resnice?

• Kaj ste se naučili o tem, kako Jehova danes odkriva resnico?

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir/slika na strani 24]

Pavel se ponižno spoprime s preizkušnjo

Pavel je po uspešnem misijonarskem potovanju leta 56 n. š. prišel v Jeruzalem. Tam ga je čakala preizkušnja. V občino je namreč prispela novica, da Pavel uči, da je bila Postava odpravljena. Starešine je skrbelo, da bi se novospreobrnjeni judovski kristjani spotaknili nad Pavlovim odkritim govorjenjem glede Postave, in bi morda sklenili, da kristjani ne spoštujejo Jehovovih priprav. V občini so bili štirje judovski kristjani, ki so naredili zaobljubo, morda kot nazirci. Da bi izpolnili vse zahteve zaobljube, so morali oditi v tempelj.

Starešine so Pavla prosili, naj četverico pospremi v tempelj in poskrbi za njihove stroške. Pavel je do takrat napisal vsaj že dve navdihnjeni pismi, v katerih je dokazoval, da se za rešitev ne zahteva izpolnjevanje Postave. Toda bil je pozoren do vesti drugih. Že prej je pisal: »Tistim, ki so pod postavo, [sem postal,] kakor bi bil pod postavo [. . .], da bi pridobil te, kateri so pod postavo.« (1. Korinčanom 9:20–23) Pavel ni nikoli naredil kompromisa, ko je šlo za pomembna svetopisemska načela, toda v tem primeru je menil, da lahko upošteva, kar so mu starešine predlagali. (Dejanja 21:15–26) Kar naj bi storil, ni bilo napačno. Pri pripravi glede zaobljub ni bilo nič nesvetopisemskega in tempelj so uporabljali za čisto čaščenje, ne pa za malikovanje. Pavel je torej zato, da ne bi dajal povoda za spotiko, storil, kar so ga prosili. (1. Korinčanom 8:13) Nedvomno je to od njega zahtevalo veliko ponižnosti, zaradi česar ga še bolj cenimo.

[Slika na strani 22, 23]

Med kristjani je nekaj let obstajalo nesoglasje glede mojzesovske postave