Vrhovno sodišče podpre pravo čaščenje v ‚deželi Araratski‘

Sivolas armenski oče treh otrok stoji pred najvišjim sodiščem svojega naroda. Na nitki je njegova svoboda in svoboda mnogih njegovih sovernikov. Sodišče posluša, ko mož citira iz Biblije, da bi pojasnil svoje verovanje. Da bi razumeli, kako se je ta obravnava končala z veliko zmago za pravo čaščenje v tej deželi, preiščimo, kaj vse je vodilo do tega.

ARMENIJA leži vzhodno od Turčije in takoj južno od velike kavkaške gorske verige. Je dom več kot treh milijonov ljudi. Glavno mesto države, Erevan, ponuja sijajen pogled na dva vrhova Ararata, kjer naj bi po izročilu po vesoljnem potopu obstala Noetova barka. (1. Mojzesova 8:4) *

Jehovove priče v Armeniji opravljajo svojo krščansko dejavnost od leta 1975. Ko se je Armenija leta 1991 odcepila od nekdanje Sovjetske zveze, je bil ustanovljen Državni svet za verske zadeve, in sicer z namenom registrirati verske organizacije.  Toda registracijo Jehovovih prič so vedno znova zavračali, večinoma zaradi vprašanja krščanske nevtralnosti. Posledica tega je bila, da je bilo od leta 1991 v Armeniji zaradi biblijskega stališča do služenja vojaškega roka obsojenih več kot 100 mladih Prič in v večini primerov so jih zaprli.

Državni svet se je poleg tega obrnil na državno tožilstvo, da bi raziskalo versko dejavnost Ljova Margarjana, krščanskega starešina in marljivega odvetnika, zaposlenega pri krajevni jedrski elektrarni. Nazadnje so brata Margarjana obtožili na temelju 244. člena, ki je ostanek sovjetskega zakona iz obdobja Hruščova, s katerim se je nameravalo omejiti in na koncu povsem odstraniti Jehovove priče in druge verske skupine.

Po tem zakonu je zločin organizirati ali voditi versko skupino, ki pod pretvezo, da oznanja vero, ‚zavaja mlade, da obiskujejo verske shode neregistrirane religije‘ in ‚navaja člane, da zavračajo opravljanje svojih državljanskih dolžnosti‘. Tožilec je to trditev podprl s tem, da se je osredotočil na navzočnost mladoletnih otrok na shodih, ki jih je v mestu Metsamor vodil brat Margarjan. Tožilec je tudi trdil, da je brat Margarjan mlade člane občine silil, naj zavrnejo služenje vojaškega roka.

Sodna obravnava se prične

Sodna obravnava se je pričela v petek, 20. julija 2001, na armavirskem okrožnem sodišču, predsedoval pa ji je sodnik Manvel Simonjan. Postopek se je zavlekel še precej v avgust. Med pričanjem so obremenilne priče sčasoma priznale, da so jim del pisnih izjav proti bratu Margarjanu narekovali agenti Ministrstva za državno varnost (nekdanji KGB), ki so jih tudi prisilili, da so te izjave podpisali. Neka ženska je tako priznala, da ji je določeni uslužbenec iz Ministrstva za varnost naročil, naj zatrdi, da so »Jehovove priče proti naši vladi in naši veri«. Priznala je, da ni osebno poznala nobenega Jehovovega pričevalca, ampak je samo slišala obtožbe proti njim na nacionalni televiziji.

Ko je bil na vrsti brat Margarjan, je pričal, da mladoletniki obiskujejo shode Jehovovih prič z dovoljenjem staršev. Pojasnil je tudi, da je služenje vojaškega roka osebna odločitev. Tožilčevo navzkrižno zasliševanje je trajalo več dni. Brat Margarjan je s pomočjo Biblije mirno odgovarjal na vprašanja glede svoje vere, tožilec pa je medtem svetopisemske stavke preverjal v svoji Bibliji.

Osemnajstega septembra 2001 je sodnik razglasil, da Margarjan »ni kriv«, s pojasnilom, da v njegovem ravnanju »ni bilo nobene sledi zločina«. Obširno poročilo o tem primeru je bilo objavljeno v Associated Press. Tam piše: »Voditelj Jehovovih prič v Armeniji je bil danes oproščen obtožb spreobračanja in siljenja mladih, naj zavrnejo  služenje vojaškega roka. Sodišče je po dvomesečnem sojenju dejalo, da proti voditelju, Levonu Markarianu [Ljovu Margarjanu], ni dovolj dokazov. Grozilo mu je pet let zapora. [. . .] Čeprav armenska ustava zagotavlja svobodo veroizpovedi, se je novim skupinam težko registrirati in so predpisi bolj naklonjeni prevladujoči armenski apostolski cerkvi.« Osemnajstega septembra 2001 je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v svoji izjavi za tisk zapisala naslednje: »Čeprav urad OVSE razsodbo pozdravlja, pa obžaluje, da je bil sodni postopek sploh sprožen.«

Tožba se nadaljuje

Tožilca sta se kljub temu pritožila in obravnava na pritožbenem sodišču, ki je sledila, je trajala dodatne štiri mesece. Na začetku obravnave je bratu Margarjanu, ko je bil na vrsti za pričanje, prvo vprašanje postavil sodnik iz senata. Ko je brat Margarjan začel odgovarjati, mu je predsednica sodišča segla v besedo in mu oporekala. Od tedaj naprej mu ni dovolila, da bi do konca odgovoril niti na eno vprašanje. Poleg tega je brez pojasnila izločila iz zapisnika večino vprašanj, ki mu jih je postavila obramba. Med obravnavo so proti Pričam naperjeni verski fanatiki, ki so napolnili sodno dvorano, brata Margarjana večkrat ozmerjali. Po zasedanju se je po televiziji predvajalo številna lažna in izkrivljena poročila o sodni obravnavi, kot na primer to, da je brat Margarjan pravzaprav priznal svojo krivdo.

Na približno polovici postopka je predsednica tričlanskega sodnega senata presenetila opazovalce s pismom Državnega sveta za verske zadeve, v katerem so zahtevali, naj tožilstvo ukrepa proti bratu Margarjanu. Ta poteza je osupnila mednarodne opazovalce sodne obravnave, saj je Armenija v prošnji za članstvo v Svetu Evrope potrdila,  da je dolžna »zagotoviti, da lahko vse Cerkve oziroma verske skupnosti, še posebej tako imenovane ‚netradicionalne‘, nepristransko udejanjajo svojo vero«.

V naslednjih tednih sojenja je ozračje postalo še bolj napeto. Nasprotniki so Priče kar naprej vznemirjali in napadali, tako znotraj kot zunaj sodnega poslopja. Pričevalke so brcali po golenih. Ko so nekega Pričevalca napadli, ta pa ni hotel udariti nazaj, so ga od zadaj udarili po hrbtenici, tako da je moral v bolnišnico.

Medtem je bil primer dodeljen novemu predsedujočemu sodniku. Ta novi predsednik je kljub poizkusom nekaterih iz občinstva, da bi zastrašili zagovornika, imel vse pod nadzorom in celo ukazal, naj policija pospremi iz sodne dvorane neko žensko, ki je zagovorniku pretila z glasnimi grožnjami.

Na armensko najvišje sodišče

Končno je 7. marca 2002 pritožbeno sodišče podprlo razsodbo prvostopenjskega sodišča. In zanimivo, dan pred objavo te razsodbe je bil Državni svet za verske zadeve razpuščen. Tožilstvo pa se je na odločitev ponovno pritožilo, tokrat na armensko vrhovno sodišče – na kasacijsko sodišče. Sodišče so sedaj zaprosili za ponovno sojenje, da bi »se izdalo uradno izjavo o obtoženčevi krivdi«.

Devetnajstega aprila 2002 ob 11. uri dopoldan se je zbral šestčlanski sodni senat, ki mu je predsedoval sodnik Mher Kačatrijan. Eden od tožilcev je v uvodnih besedah izrazil veliko ogorčenost, ker prejšnji sodišči brata Margarjana nista spoznali za krivega. Toda tokrat je bil tožilec tisti, ki so mu štirje sodniki segali v besedo in ga ostro zasliševali. Eden od sodnikov je tožilcu očital, da je skušal vplivati na sodišče, s tem da je v predlog proti bratu Margarjanu zajel oznanjevalsko delo in neregistrirani status Jehovovih prič, vendar po 244. členu nič od tega ni definirano kot kaznivo dejanje. Ta sodnik je zatem ravnanje tožilstva opisal kot »preganjanje z uporabo kazenskega primera«. Drug sodnik je omenil različne primere z evropskih sodišč, na katerih so bili Jehovove priče priznani kot »znana religija«, ki je po Evropski konvenciji o človekovih pravicah upravičena do zaščite. Takrat je neki duhovnik v sodni dvorani zavpil, da Jehovove priče ločujejo narod. Sodišče mu je ukazalo, naj molči.

Zatem so sodniki iz občinstva poklicali Ljova Margarjana – kaj takega se na tem višjem sodišču še ni zgodilo. Brat Margarjan je odlično pričeval glede krščanskega stališča Jehovovih prič o različnih zadevah. (Marko 13:9) Po kratkem posvetu se je sodišče vrnilo in soglasno podprlo razsodbo o nekrivdi. Brat Margarjan se je vidno oddahnil. Sodišče je v pisni odločitvi navedlo: »Po obstoječem zakonu ta dejavnost [Ljova Margarjana] ne velja za zločin in tovrstna obtožba nasprotuje 23. členu armenske ustave in 9. členu Evropske konvencije.«

Rezultati odločitve

Če bi tožilstvo uspelo, bi to utrlo pot pravnim ukrepom proti drugim starešinam Prič v občinah po vsej Armeniji. Upamo, da bo jasna odločitev tega sodišča preprečila takšno preganjanje. Neugodna odločitev bi lahko postala tudi izgovor za nadaljnje odklanjanje registracije Jehovovih prič. Veseli pa smo, da je sedaj sodišče ta lažni izgovor odpravilo.

Čas bo pokazal, ali bo v tej deželi odobrena registracija za več kot 7000 tamkajšnjih Jehovovih prič. Medtem pa pravo čaščenje ‚v deželi Araratski‘ še vedno živi in uspeva.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Ljova Margarjan med obravnavo

[Slika na strani 13]

Brat Margarjan z družino