Ko je oznanjevanje še posebej nepozabno

»Sonce močno pripeka. Gorski stezi ni videti konca. Potem ko premagamo številne ovire, končno prispemo na naš cilj: v najbolj oddaljeno vas. Utrujenost se spremeni v radost, ko potrkamo na prva vrata in nas gostoljubno sprejmejo. Do konca dneva razdelimo vso literaturo, ki smo jo prinesli s seboj, in vzpostavimo več biblijskih poukov. Ljudje so željni učenja. Zdaj moramo oditi, toda obljubimo, da se bomo še vrnili.«

TAKŠNI doživljaji so za neko skupino pionirjev v Mehiki nekaj običajnega. Ta skupina je odločena goreče sodelovati pri izpolnjevanju naloge, ki jo je Jezus Kristus dal svojim učencem: »Boste moje priče [. . .] do skrajnih mej sveta.« (Dejanja 1:8, SSP) V Mehiki so organizirane posebne oznanjevalske akcije – imenovane pionirski obhodi – z namenom, da bi prišli na področja, ki niso dodeljena nobeni občini, in potemtakem na njih dobre novice o Božjem kraljestvu ne slišijo redno. Na splošno so ta področja odročna oziroma težko dostopna. Pomaga pa se tudi oddaljenim občinam, ki imajo zelo prostrana oznanjevalska področja.

Podružnični urad Jehovovih prič preiskuje potrebe posameznega področja, da bi tako določil, katere predele dežele se bo obdelalo s pionirskimi obhodi. * Potem na področje pošljejo skupine posebnih pionirjev, da ga obdelajo. Opremljeni so z vozili, primernimi za divje, makadamske ceste. Ta vozila se uporablja tudi kot skladišča za literaturo pa tudi kot prenočišča, kadar je to potrebno.

Hiter odziv na povabilo

Oktobra 1996 se je pričelo vabiti tudi druge oznanjevalce dobre novice, naj sodelujejo v tej dejavnosti in pomagajo posebnim pionirjem. Tej oznanjevalski akciji se na različnih stopnjah pridružujejo kraljestveni oznanjevalci in redni pionirji, ki so pripravljeni služiti tam, kjer je večja potreba. Nekatere dodelijo v občine vzdolž obhoda, da bi tako pomagali obdelovati področje in negovati zanimanje ljudi. Na ta povabila se je odzvalo veliko mladih oznanjevalcev in pionirjev, zelo spodbudna doživetja pa so jih neizmerno obogatila.

Mlad kristjan Abimael, ki je imel dobro plačano službo v nekem podjetju za mobilne telefone, se je denimo odločil, da bo sodeloval v oznanjevalski dejavnosti na teh oddaljenih predelih. Ko so njegovi nadrejeni izvedeli, da namerava službo pustiti, so mu ponudili napredovanje in povišek. Nanj so pritiskali tudi sodelavci in poudarjali, da je to edinstvena priložnost ter da bi bil neumen, če bi jo zavrnil. Vendar je bil Abimael odločen, da bo za tri mesece podprl to posebno oznanjevalsko akcijo. Po tej akciji se je odločil, da bo za nedoločen čas ostal v neki oddaljeni občini, v kateri zelo potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. Sedaj ima skromno službo in se je naučil poenostaviti življenje.

Drug primer je Julissa, ki je morala za to, da bi prišla na svojo dodelitev, 22 ur potovati z avtobusom. Na končnem delu svojega potovanja je zamudila še zadnji avtobus za tisti  dan. Vendar je bil tam neki dostavni tovornjak, ki je prevažal delavce. Julissa je zbrala pogum in jih vprašala, ali se lahko pelje z njimi. Razumljivo je, da je bila zaskrbljena, saj je bila edina ženska med toliko moškimi. Ko je začela oznanjevati nekemu mladeniču, je spoznala, da je tudi on Jehovova priča! »Poleg tega,« se spominja Julissa, »se je izkazalo, da je voznik tovornjaka starešina v občini, v katero sem bila dodeljena!«

Sodelujejo tudi starejši

Toda ta dejavnost ni samo za mlade. Starejša sestra Adela si je zmeraj želela oznanjevanju posvetiti več časa. Takšna priložnost se ji je ponudila, ko je prejela vabilo za sodelovanje pri tem posebnem oznanjevalskem delu. Takole pripoveduje: »Na svoji dodelitvi sem tako uživala, da sem starešine v tamkajšnji občini prosila, naj mi dovolijo ostati za nedoločen čas. Srečna sem, da sem lahko kljub starosti za Jehova še zmeraj koristna.«

Podobno se je iz hvaležnosti do Jehova in ljubezni do bližnjih dala na razpolago za sodelovanje pri tej akciji tudi 60-letna Martha. Opazila je, da razdalje in razgibano področje njeni skupini preprečujejo, da bi obiskala vse ljudi, zato je pionirjem kupila avtomobil. Zaradi prispevka te sestre so lahko obdelali več področja in se o biblijski resnici pogovarjali z več ljudmi.

Odziv, ki ogreje srce

Cilj tistih, ki sodelujejo v teh posebnih oznanjevalskih akcijah, je ‚pridobivati učence‘. V tem pogledu so rezultati odlični. Ljudje na oddaljenih področjih sprejemajo življenje rešujoče resnice iz Biblije. (Matevž 28:19, 20) Vpeljalo se je že mnogo biblijskih poukov. Te vodijo tamkajšnji oznanjevalci oziroma evangelizatorji, ki so ostali na tistem področju. Ponekod so organizirali oznanjevalske skupine, spet drugje pa so celo ustanovili majhne občine.

Magdaleno in njegovi tovariši so za to, da bi prišli na odmaknjeno področje, na katero so bili dodeljeni, uporabili javni prevoz. Na poti so izkoristili priložnost in oznanjevali vozniku. »Ta mož nam je dejal, da je pred enim tednom nekaj Prič obiskalo njegovo družino, ko je bil on zdoma. Ko se je vrnil, mu je družina ponovila vse, kar je slišala.  Povedali smo mu, da nismo iz okolice, temveč da smo prišli iz več mehiških zveznih držav, da bi podprli to posebno oznanjevalsko akcijo, in da si je pot plačal vsak sam. Voznik je ves pod vtisom povedanega dejal, da bo skupaj s svojo družino začel preučevati Biblijo še isti teden. Za naše delo je celo prispeval, tako da nam ni zaračunal prevoza.«

Poleg tega je Magdalena zelo prevzel odziv domačinov Chiapaškega gorovja. »Z ženo sva imela priložnost govoriti o kraljestvenem sporočilu skupini 26 mladih, ki so obiskovali prezbiterijansko cerkev. Vsi so pozorno poslušali 30 minut. V roke so vzeli svoje Biblije, in lahko sva jim temeljito pričevala o Jehovovih namenih. Večina ljudi ima svojo lastno Biblijo v tzeltalščini.« Pričeli so voditi številne napredujoče biblijske pouke.

Nasprotovanje se je poleglo

Neko naselje v Chiapasu niso z biblijskim sporočilom obiskali že več kot dve leti, saj so bili nekateri tamkajšnji ljudje nasprotni. Polnočasna oznanjevalka Teresa je opazila, da so se nekateri Pričevalci bali oznanjevati v tej vasi. »Na presenečenje vseh pa so ljudje rade volje poslušali. Ko smo končali oznanjevanje, je pričelo zelo močno deževati. Iskali smo zavetje in se znašli pred domom gostoljubnega možakarja Sebastiána, ki nam je dovolil vstopiti in se tako umakniti dežju. Ko smo bili notri, sem ga vprašala, ali ga je že kdo obiskal. Dejal je, da ne, in tako sem mu pričela oznanjevati ter s knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje * vzpostavila biblijski pouk. Ko smo končali, nas je Sebastián s solzami v očeh rotil, naj se vrnemo, da bi z njim preučevali.«

Neka druga skupina pionirjev, ki je obiskala Chiapas, poroča: »Z Jehovovo pomočjo smo dosegli dobre rezultate. Prvi teden smo vzpostavili 27 poukov; drugi teden smo ljudi povabili na ogled naše videokasete Biblija – kakšno moč ima v vašem življenju. Navzočih je bilo 60 ljudi. Vsem je bila všeč. Na koncu smo predlagali, da bi Biblijo začeli preučevati kot skupina. Presenetljivo je, da smo v tej vasi ustanovili dve skupini za preučevanje.

Potem ko smo končali delo na dodeljenem področju, smo se vrnili v vas, da bi spodbudili zainteresirane posameznike in da bi videli, kako napredujeta organizirani skupini za preučevanje Biblije. Povabili smo jih na javni shod in preučevanje Stražnega stolpa.  Vendar nikjer ni bilo dovolj velikega prostora, v katerem bi lahko imeli shod. Neki človek, ki je preučevalni skupini dal na razpolago svoj dom, je pokazal na dvorišče za hišo in dejal: ‚Shode lahko imamo na dvorišču.‘«

Tisti konec tedna so se gostujoči pionirji in zainteresirani ljudje z vso vnemo lotili pripravljanja dvorišča, tako da bi lahko imeli na njem shode. Na prvem shodu so bili prisotni 103 ljudje. V tej vasi se sedaj vodi 40 biblijskih poukov.

»Čudovita izkušnja«

Sodelujoči s tem oznanjevalskim delom dosegajo odlične rezultate, poleg tega pa to izredno koristi tudi njim samim. Mlada pionirka María, ki je sodelovala v eni od teh akcij, svoje občutke izrazi takole: »To je bila čudovita izkušnja iz dveh razlogov. Do oznanjevanja imam zdaj večje veselje, in z Jehovom sem se še bolj zbližala. Ko smo se nekoč vzpenjali na neko goro, smo bili izčrpani. Potem ko smo prosili Jehova za pomoč, smo doživeli to, kar piše v Izaiju 40:29–31: ‚Oni pa, ki čakajo GOSPODA, dobivajo nove moči.‘ Tako smo prispeli na področje in vodili pouke z ljudmi, ki so nam izkazali veliko gostoljubje.«

Še ena mlada pionirka, 17-letna Claudia, nam pove: »To mi je zelo koristilo. V strežbi sem se naučila biti bolj spretna, kar mi je prineslo veliko radosti, in zaradi tega sem si začela postavljati duhovne cilje. Poleg tega sem postala duhovno zrelejša. Prej je moja mama doma naredila vse namesto mene. Sedaj, ko imam več izkušenj, pa sem postala bolj odgovorna. Včasih sem bila na primer zelo izbirčna v hrani. Toda zdaj, ko sem se morala prilagoditi drugačnim razmeram, se nič več ne pritožujem čez hrano. Ta oblika službe mi je pomagala, da sem sklenila zelo dobra prijateljstva. Med seboj si delimo vse, kar imamo, in si pomagamo.«

Radostna žetev

Kakšni so rezultati teh posebnih naprezanj? V teh pionirskih obhodih je do začetka leta 2002 sodelovalo približno 28.300 pionirjev. Vodili so več kot 140.000 biblijskih poukov in oznanjevanju posvetili več kot dva milijona ur. Da bi ljudem pomagali spoznati biblijsko resnico, so oddali skoraj 121.000 knjig in blizu 730.000 revij. Nič nenavadnega ni, če nekateri pionirji vodijo 20 ali več biblijskih poukov.

Ti, ki so deležni takšne prijaznosti, so nadvse hvaležni za izjemno prizadevanje, da bi se jih doseglo z biblijskim sporočilom. Mnogi kljub revščini vztrajajo pri tem, da oznanjevalci sprejmejo prispevke. Neka revna 70-letna gospa pionirjem, ki jo obiščejo, zmeraj kaj ponudi. Če ponujeno odklonijo, začne jokati. Neka družina z omejenimi sredstvi polnočasnim oznanjevalcem pove, da je kokoš znesla jajca posebej za njih, in jih vztrajno prosi, naj jih vzamejo.

Še pomembnejše pa je, da so ti iskreni ljudje resnično hvaležni za duhovne stvari. Neka mlada gospa denimo sama tri ure in pol pešači, da bi prišla na krščanske shode, in na njih nikoli ne manjka. Starejša zainteresirana žena je kljub težavam s koleni potovala dve uri, da bi se med obiskom potujočega nadzornika poučila o Bibliji. Nekateri nepismeni ljudje so se želeli naučiti brati in pisati, tako da bi jim biblijsko izobraževanje še bolj koristilo. Za svoj trud so bogato nagrajeni.

V Dejanjih apostolov je Lukež opisal videnje, ki ga je imel apostol Pavel: »Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ‚Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!‘« Pavel je to z veseljem storil. Danes se v odročnih predelih Mehike mnogi odzivajo z istim duhom, in se dajejo na razpolago, da dobro novico objavijo »do skrajnih mej sveta«. (Dejanja 1:8; 16:9, 10; oboje SSP)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 9]

Mnogi mehiški Priče sodelujejo v posebnih oznanjevalskih akcijah