Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali Jehova opazi to, kar storite vi?

Ali Jehova opazi to, kar storite vi?

Ali Jehova opazi to, kar storite vi?

KAKO bi odgovorili na to vprašanje? Mnogi bi rekli: ‚Verjamem, da je Bog opazil, kaj vse so dosegli možje, kot so Mojzes, Gideon in David, toda dvomim, da ga zanima kaj, kar lahko naredim jaz. Prav gotovo nisem noben Mojzes, Gideon ali David.‘

Res je, da so bili nekateri zvesti možje v biblijskih časih ljudje izrednih dejanj vere. ‚Premagovali so kraljestva, mašili levom žrela, gasili moč ognja in ubežavali osti meča.‘ (Hebrejcem 11:33, 34) Drugi pa so kazali vero na manj veličastne načine, toda Biblija nam zagotavlja, da je Bog opazil tudi njihova dejanja vere. Za ponazoritev razmislimo o svetopisemskih zgledih pastirja, preroka in vdove.

Pastir opravi daritev

Česa se spomnite o Abelu, drugem sinu Adama in Eve? Morda tega, da je umrl mučeniške smrti, kar bo verjetno doživel le malokdo med nami. Toda Abel je najprej pritegnil Božjo pozornost zaradi nečesa drugega.

Nekega dne je Abel vzel nekaj najboljših živali iz svoje črede in jih daroval Bogu. Danes bi bil njegov dar morda videti sorazmerno skromen, toda Jehova ga je opazil in pokazal svoje odobravanje. To pa ni bilo vse. Jehova je skoraj štiri tisoč let po tem navdihnil apostola Pavla, da je o tem pisal v knjigi Hebrejcem. Bog še po toliko letih ni pozabil te preproste daritve! (Hebrejcem 6:10; 11:4)

Kako se je Abel odločil, kakšno vrsto daritve bo dal? Tega nam Biblija ne pove, toda gotovo je Abel o tej zadevi precej razmišljal. Bil je pastir, zato ni presenetljivo, da je daroval iz svoje črede. Vendar ne spreglejmo, da je dal najboljše, ‚tolščo‘. (1. Mojzesova 4:4) Mogoče je tudi, da je poglobljeno premišljeval o tem, kar je Jehova v edenskem vrtu rekel kači: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15; Razodetje 12:9) Čeprav ni vedel, kdo je ta ‚žena‘ in njeno »seme«, je morda uvidel, da bo ‚strtje pete‘ ženinega semena zajemalo prelitje krvi. Zagotovo se je zavedal, da ne more biti nič dragocenejšega od živega bitja. Najpomembnejše je to, da je bila daritev, ki jo je opravil, zares primerna.

Podobno kakor Abel tudi današnji kristjani darujejo Bogu. Ne darujejo prvencev črede, temveč »hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo [javno razglašajo, NW] [Božje] ime«. (Hebrejcem 13:15) Naše ustnice javno razglašajo, kadar z drugimi govorimo o svoji veri.

Ali bi radi izboljšali kakovost svoje daritve? Če da, potem pazljivo razmišljajte o tem, kaj potrebujejo ljudje na vašem področju. Kaj jih skrbi? Kaj jih zanima? Kateri vidiki biblijskega sporočila bi jih pritegnili? Med oznanjevanjem vsakokrat analizirajte svoje obiske pri ljudeh, da bi tako postali še učinkovitejši. In ko govorite o Jehovu, delajte to prepričljivo, iz srca. Naj bo vaša daritev zares ‚hvalna daritev‘.

Prerok oznanjuje nedovzetnim ljudem

Razmislimo sedaj o preroku Enohu. Kot priča za Boga Jehova je bil morda popolnoma sam. Ali ste, podobno kakor Enoh, edini v družini, ki zvesto služi Jehovu? Ali ste edini učenec v razredu ali edini delavec na delovnem mestu, ki vztraja pri biblijskih načelih? Če da, se morda srečujete z izzivi. Prijatelji, sorodniki, sošolci ali sodelavci mogoče pritiskajo na vas, da bi prestopili Božje zakone. »Nihče ne bo nikoli izvedel, kaj si storil,« vam morda rečejo. »Mi te že ne bomo izdali.« Lahko da vztrajajo, da je neumno paziti na biblijska moralna merila, saj Boga ne zanima, kaj delate. Ker jih moti, da ne razmišljate in ravnate kakor oni, si morda z vsemi svojimi močmi prizadevajo zlomiti vašo vztrajnost.

Treba je priznati, da se s takšnim pritiskom ni lahko spoprijeti, toda ni nemogoče. Pomislite na Enoha, po vrsti sedmega človeka za Adamom. (Juda 14) Do takrat, ko se je Enoh rodil, je že večina ljudi popolnoma izgubila čut za moralo. Njihov govor je bil sramoten, vedenje ‚žaljivo‘. (Juda 15, Ekumenska izdaja) Ravnali so precej podobno kot mnogi ljudje danes.

Kako se je Enoh s tem spoprijel? Odgovor na to vprašanje zanima tudi nas danes. Enoh je morda bil takrat edini človek na zemlji, ki je častil Jehova, toda ni bil zares sam. Enoh je hodil z Bogom. (1. Mojzesova 5:22)

V življenju mu je bilo najpomembnejše to, da ugaja Bogu. Vedel je, da hoditi z Bogom ne pomeni samo živeti čisto, moralno življenje. Jehova je od njega pričakoval, da oznanjuje. (Juda 14, 15) Ljudi je bilo treba posvariti, da njihova brezbožna dela niso ostala neopažena. Enoh je z Bogom vztrajno hodil več kot 300 let – veliko dlje, kakor vztraja kdor koli od nas. Nenehno je hodil z Bogom, prav do smrti. (1. Mojzesova 5:23, 24)

Podobno kakor Enoh smo tudi mi dobili nalogo, naj oznanjujemo. (Matevž 24:14) Poleg tega, da pričujemo po hišah, skušamo z dobro novico seznaniti tudi sorodnike, poslovne znance in sošolce. Včasih pa se mogoče obotavljamo spregovoriti. Ali je tako tudi z vami? Ne obupajte. Posnemajte zgodnje kristjane in molite k Bogu za pogum. (Dejanja 4:29) Nikoli ne pozabite, da vse, dokler hodite z Bogom, niste nikoli zares sami.

Vdova pripravi obrok

Samo zamislimo si, neimenovana vdova je bila za to, ker je pripravila en enostaven obrok, dvakrat blagoslovljena! Ni bila Izraelka, temveč tujka, ki je v desetem stoletju pr. n. š. živela v mestecu Sarepti. Proti koncu dolgega obdobja suše in lakote ji je zaloga hrane že skoraj pošla. Vse, kar je še imela, je bilo prgišče moke in ravno toliko olja, da zase in za svojega sina pripravi še zadnji obrok.

Takrat pa se je pojavil obiskovalec. Bil je Božji prerok Elija in zaprosil jo je, naj svojo pičlo hrano deli z njim. Bilo je je komaj dovolj zanjo in za njenega sina, in gotovo ni imela kaj prihraniti za obiskovalca. Toda Elija ji je po Jehovovi besedi zagotovil, da ne bosta ne ona ne sin lačna, če bo hrano delila z njim. Morala je imeti vero, da je verjela, da bo izraelski Bog njo, tujo vdovo, opazil. Vendar je Eliju verjela in Jehova jo je nagradil. »Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi GOSPODOVI, ki jo je bil govoril po Eliju.« Ta žena in njen sin sta imela redno zalogo hrane, vse dokler se lakota ni končala. (1. kraljev 17:8–16)

Vdovo pa je čakal še en blagoslov. Nekaj časa po tem čudežu je njen ljubljeni sin zbolel in umrl. Elija je ganjen od sočutja rotil Jehova, naj dečka povrne v življenje. (1. kraljev 17:17–24) To bi pomenilo čudež brez primere. Ni namreč nobenega zapisa, da bi bil dotlej kdo obujen! Ali je Jehova tej tuji vdovi ponovno izkazal usmiljenje? Da, je. Eliju je dal moč, da je dečka povrnil v življenje. Jezus je pozneje glede te žene, ki ji je bila izkazana čast, rekel: ‚Veliko vdov je bilo v Izraelu, a Elija je bil poslan v Sarepto Sidonsko k ovdoveli ženi.‘ (Lukež 4:25, 26)

Današnje gospodarske razmere še zdaleč niso stabilne, niti v industrializiranih deželah ne. Nekatera velika podjetja odpustijo zaposlene, ki so zvesto delali več desetletij. Ob takšnem tveganju izgube zaposlitve bi lahko bil kristjan v skušnjavi, da bi preveč časa preživel na delovnem mestu, v upanju, da ga bo njegovo podjetje obdržalo. Zaradi tega bi mu lahko ostalo kaj malo časa za krščanske shode, sodelovanje v terenski strežbi ali za skrb za čustvene in duhovne potrebe svoje družine. Toda morda si misli, da mora službo obdržati za skoraj vsako ceno.

Kristjan, ki živi v takšnih težkih gospodarskih razmerah, je upravičeno zaskrbljen. Danes ni lahko najti zaposlitve. Večina od nas ne stremi za tem, da bi obogateli, želimo le kaj dati na mizo, tako kot vdova iz Sarepte. Toda apostol Pavel nas spominja, da je Bog rekel: »Ne odtegnem se ti in ne zapustim te«. Z zaupanjem lahko rečemo: »Gospod [Jehova, NW] mi je pomočnik, ne bom se bal; kaj mi bo storil človek?« (Hebrejcem 13:5, 6) Pavel je v to obljubo tako zaupal, da je bil pripravljen tvegati celo svoje življenje, in Jehova je vedno poskrbel zanj. Če ga ne bomo zapustili, bo enako skrbel tudi za nas.

Morda menimo, da se naša dela ne bodo nikoli mogla primerjati z velikimi dosežki duhovnih ljudi, kot so bili Mojzes, Gideon in David, toda lahko posnemamo njihovo vero. Lahko si tudi vtisnemo v spomin preprosta dejanja vere, ki so jih storili Abel, Enoh in vdova iz Sarepte. Jehova se zanima za vsa dejanja vere – tudi majhna. Ko bogaboječ učenec zavrne drogo, ki mu jo ponudi vrstnik, ko se zaposlen kristjan upre nemoralnemu nagovarjanju v službi ali ko kak starejši Pričevalec kljub utrujenosti in slabemu zdravju zvesto obiskuje občinske shode, Jehova to opazi. Pa tudi veseli ga! (Pregovori 27:11)

Ali opazite, kar storijo drugi?

Da, Jehova opazi, kar naredimo. Zato bi kot posnemalci Boga morali biti pripravljeni videti, koliko se trudijo drugi. (Efežanom 5:1) Zakaj se ne bi pobliže seznanili, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo sokristjani, da bi prišli na občinske shode, sodelovali v terenski strežbi in celo da bi opravljali svoje vsakodnevne dejavnosti?

Zatem sočastilcem Jehova povejte, da cenite njihov trud. Veseli bodo, da ste to opazili, morda pa jim bo vaša skrb tudi zagotovilo, da njihov trud opazi tudi Jehova.