Noetov dnevnik - ali ima kakšen pomen za nas?

JEZUS je glede znamenja svoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti izrekel naslednjo prerokbo: »Kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode o prihodu [navzočnosti, NW] Sina človekovega.« (Matevž 24:3, 37) Jasno je torej, da je Jezus napovedal, da ima to, kar se dogaja v naših dneh, vzporednico v Noetovem času. Zanesljiva in natančna pripoved o dogodkih v Noetovih dneh se lahko izkaže kot neprecenljiv zaklad.

Ali je Noetov dnevnik res tako dragocen? Ali ga potrjujejo resnični zgodovinski dokumenti? Ali res lahko določimo, kdaj točno je nastopil potop?

Kdaj je nastopil potop?

V Bibliji so zapisani kronološki podatki, s katerimi se lahko natančno izračuna, kdaj se je začela človeška zgodovina. V Prvi Mojzesovi knjigi 5:1–29 najdemo rodoslovni zapis od ustvaritve prvega človeka Adama do rojstva Noeta. Potop se je pričel, »ko je imel Noe šeststo let svojega življenja«. (1. Mojzesova 7:11)

Da bi potop časovno opredelili, moramo najti neki osrednji datum. To pomeni, da moramo šteti od datuma, ki ga priznava svetna zgodovina in ki se ujema z določenim dogodkom iz Biblije. Iz tega osrednjega datuma lahko na podlagi gregorijanskega koledarja, ki je danes v splošni rabi, izračunamo in določimo datum potopa.

En takšen osrednji datum je leto 539 pr. n. š., ko je perzijski kralj Cir zavzel Babilon. Med svetne vire, ki govorijo o času njegovega vladanja, spadajo babilonske ploščice in dokumenti Diodorja, Julija Afričana, Evzebija in Ptolemeja. Zaradi odloka, ki ga je izdal Cir, je preostanek Judov zapustil Babilon in prispel v svojo domovino leta 537 pr. n. š. To je zaznamovalo konec 70-letnega opustošenja Jude, ki se je glede na biblijsko poročilo pričelo leta 607 pr. n. š. Če upoštevamo, kako dolgo je trajalo obdobje sodnikov in vladanje izraelskih kraljev, lahko ugotovimo, da so Izraelci iz Egipta odšli leta 1513 pr. n. š. Biblijska kronologija nas popelje še nadaljnjih 430 let nazaj, v leto 1943 pr. n. š., ko je bila z Abrahamom sklenjena zaveza. Upoštevati moramo še rojstvo in življenjsko dobo Teraha, Nahorja, Seruga, Reguja, Pelega, Heberja, Šelaha in Arpaksada, ki se je rodil »dve leti po potopu«. (1. Mojzesova 11:10–32) Tako lahko začetek potopa postavimo v leto 2370 pr. n. š. *

Vode potopa prihrumijo

Preden pregledamo dogodke Noetovega časa, boste morda želeli prebrati poročilo iz Prve Mojzesove knjige, 7. poglavja 11. vrstice do 8. poglavja 4. vrstice. Glede močnega deževja tam piše: »Ko je imel Noe šeststo let svojega življenja [2370 pr. n. š.], v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, prav ta dan se razkoljejo vsi studenci brezna vélikega in zatvornice neba se odpro.« (1. Mojzesova 7:11)

 Noe je leto razdelil na 12 mesecev po 30 dni. V starih časih se je prvi mesec v letu pričel nekje na sredini meseca septembra po našem koledarju. Vode potopa so prihrumele v »drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca« in so padale 40 dni in 40 noči v novembru in decembru 2370 pr. n. š.

Glede potopa imamo tudi naslednje informacije: »Kipele pa so vode nad zemljo sto petdeset dni. [. . .] In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni. In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca, na gorovju Araratskem.« (1. Mojzesova 7:24–8:4) Torej je obdobje, odkar so vode povsem preplavile zemljo pa do takrat, ko so upadle, trajalo 150 dni oziroma pet mesecev. Tako je barka nasedla na araratskem gorovju marca 2369 pr. n. š.

Sedaj morda želite prebrati Prvo Mojzesovo knjigo 8:5–17. Vrhovi gora so se pokazali skoraj dva meseca in pol (73 dni) kasneje, ‚desetega meseca [junija], prvi dan meseca‘. (1. Mojzesova 8:5) * Tri mesece (90 dni) pozneje, ko je bil Noe »v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca« oziroma sredi septembra 2369 pr. n. š., je Noe odkril streho barke. Takrat je lahko videl, da je ‚površina zemlje posušena‘. (1. Mojzesova 8:13) Mesec in 27 dni (57 dni) potem, »drugi mesec [. . .], sedemindvajseti dan meseca [sredi novembra 2369 pr. n. š.] je bila zemlja suha.« Nato so Noe in njegova družina stopili ven iz barke na suha tla. Tako so v barki preživeli eno lunarno leto in deset dni (370 dni). (1. Mojzesova 8:14)

Kaj torej ti natančni zapisi o dogodkih, podrobnostih in času dokazujejo? Enostavno tole: hebrejski prerok Mojzes, ki je Prvo Mojzesovo knjigo očitno napisal na podlagi  prejetih poročil, ni navajal izmišljene zgodbe, temveč dejstva. Potemtakem ima potop velik pomen za nas danes.

Kako so na potop gledali drugi biblijski pisci?

Poleg pripovedi iz Prve Mojzesove knjige je v Bibliji še veliko drugih zapisov o Noetu oziroma potopu. Naj navedemo nekaj zgledov:

1. Raziskovalec Ezra je v rodovnik izraelskega naroda vštel tudi Noeta in njegove sinove (Sema, Hama in Jafeta). (1. letopisov 1:4–17)

2. Ko je Lukež, zdravnik in pisec evangelija, našteval prednike Jezusa Kristusa, je navedel tudi Noeta. (Lukež 3:36)

3. Apostol Peter je v pismu sokristjanom večkrat omenil potop. (2. Petrov 2:5; 3:5, 6)

4. Apostol Pavel je govoril o veliki veri, ki jo je pokazal Noe, ko je gradil barko za preživetje njegove družine. (Hebrejcem 11:7)

Ali lahko potem sploh dvomimo o tem, da so ti navdihnjeni pisci Biblije priznali poročilo o potopu iz Prve Mojzesove knjige? Nedvomno so menili, da se je to res zgodilo.

Jezus in potop

Jezus Kristus je živel že prej, preden je postal človek. (Pregovori 8:30, 31) Med potopom je živel kot duhovno bitje v nebesih. Kot očividec nam je tako v Svetem pismu dal največjo potrdilo o Noetu in potopu. Dejal je: »Kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako  bode o prihodu [navzočnosti, NW] Sina človekovega. Kakor so namreč v onih dnevih, pred potopom, žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala: tako bode prihod [navzočnost, NW] Sinu človekovega.« (Matevž 24:37–39)

Ali bi Jezus uporabil kakšno legendo, da bi nas posvaril pred prihajajočim koncem te stvarnosti? Zagotovo ne! Prepričani smo, da je uporabil resničen primer izvršitve Božje obsodbe nad hudobnimi. Da, umrlo je veliko ljudi, toda tolaži nas lahko védenje, da so Noe in njegova družina potop preživeli.

‚Noetovi dnevi‘ so zelo pomembni za ljudi, ki živijo danes, med ‚navzočnostjo Sina človekovega‘, Jezusa Kristusa. Ko beremo to natančno pripoved o svetovnem potopu, ki je ohranjena v Noetovem dnevniku, smo lahko prepričani, da gre za pristen zgodovinski dokument. In od Boga navdihnjena pripoved o potopu iz Prve Mojzesove knjige ima velik pomen za nas. Prav kakor so Noe, njegovi sinovi in njihove žene verjeli v Božji način rešitve, smo lahko tudi mi deležni Jehovove zaščite na temelju vere v Jezusovo odkupno žrtev. (Matevž 20:28) Poleg tega lahko upamo, da bomo med tistimi, ki bodo preživeli to hudobno stvarnost, podobno kot nam Noetov dnevnik odkriva, da so Noe in njegova družina preživeli potop, ki je pokončal takratni brezbožni svet.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 5]

Ali so živeli tako dolgo?

»BILO je vseh dni Noetovih devetsto petdeset let, in je umrl,« piše v Bibliji. (1. Mojzesova 9:29) Noetov ded Metuselah je živel 969 let, kar je najdaljša zapisana življenjska doba človeka. Povprečna življenjska doba desetih generacij od Adama do Noeta, je bila več kot 850 let. (1. Mojzesova 5:5–31) Ali so ljudje takrat živeli tako dolgo?

Božji prvotni namen je bil, da bi človek živel večno. Prvi človek Adam je bil ustvarjen z možnostjo, da se mu življenje ne bi nikoli končalo, če bi le poslušal Boga. (1. Mojzesova 2:15–17) Vendar pa se je Adam Bogu uprl in tako to možnost zapravil. Po 930 letih življenja, ki jih je preživel v počasnem procesu umiranja, se je povrnil v zemljo, iz katere je bil vzet. (1. Mojzesova 3:19; 5:5) Prvi človek je tako greh in smrt prenesel na vse svoje potomce. (Rimljanom 5:12)

Vendar so bili ljudje, ki so živeli takrat, bliže Adamovi prvotni popolnosti in so očitno zaradi tega živeli dlje od tistih, ki so se rodili kasneje. Zato je človek pred potopom živel skoraj tisoč let, po potopu pa znatno manj. Abraham je na primer živel le 175 let. (1. Mojzesova 25:7) In približno 400 let po smrti tega zvestega očaka, je prerok Mojzes zapisal: »Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava.« (Psalm 90:10) Današnje razmere so precej podobne.

[Tabela/slike na strani 6, 7]

(Za prikaz slike klikni desni gumb. [View Image File])

Štetje od Cirovega odloka, s katerim je omogočil vrnitev Judov iz pregnanstva, pa vse nazaj do potopa v Noetovih dneh

537 Cirov odlok *

539 Perzijec Cir zavzame Babilon

68 let

607 Prične se 70-letno opustošenje Jude

906 let, ko so Izrael

nadzorovali voditelji,

sodniki in kralji

1513 Odhod Izraelcev iz Egipta

430 let 430-letno obdobje, ko so Izraelovi

sinovi prebivali v Egiptu in Kanaanu

(2. Mojzesova 12:40, 41)

1943 Abrahamska zaveza prične veljati

205 let

2148 Rojstvo Teraha

222 let

2370 Pričetek potopa

[Podčrtna opomba]