Vprašanja bralcev

Zakaj v Stražnem stolpu, 1. april 2002, na 11. strani v 7. odstavku, piše, da so novi judovski verniki s krstom v vodi na binkošti leta 33 n. š. simbolizirali svojo »osebno posvetitev Bogu po Kristusu«, ko pa se je prej razumelo, da se Judom od leta 33 n. š. do 36 n. š. ob krstu ni bilo treba osebno posvetiti?

Bog Jehova je leta 1513 pr. n. š. dal Izraelcem možnost, da postanejo njegov sveti narod, in to pod pogojem, da ‚resno poslušajo njegov glas in se držijo njegove zaveze‘. Izraelci so odgovorili: »Storiti hočemo vse, kar je govoril GOSPOD.« (2. Mojzesova 19:3–8; 24:1–8)

Ko so se Izraelci strinjali, da se bodo ravnali po mojzesovski postavini zavezi, so se Bogu posvetili. Prihodnji rodovi Judov so se tako že rodili v tem posvečenem narodu. Vendar je krst Judov, ki so od binkošti 33 n. š. naprej postali sledilci Jezusa Kristusa, pomenil nekaj drugega kakor to, da so se Bogu predstavili kot pripadniki posvečenega naroda. Ta krst je simboliziral njihovo posvetitev Bogu Jehovu in jih je popeljal v nov odnos z njim, po Jezusu Kristusu. Zakaj lahko to rečemo?

Po tem, ko je bil sveti duh izlit na približno 120 učencev, ki so se na binkošti leta 33 n. š. zbrali v gornji sobi v Jeruzalemu, je apostol Peter vstal in začel oznanjevati množici Judov in spreobrnjencev, ki so prišli pogledat, kaj se je zgodilo. Potem ko je temeljito pričeval, je Judom, ki jih je pekla vest, dejal: »Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov svojih.« V odziv na Petrovo nadaljnjo opominjanje ‚so bili krščeni tisti, ki so njegovo besedo radi sprejeli; in pridružilo se jih je tisti dan kakih tri tisoč duš‘. (Dejanja 2:1–41)

Mar niso bili ti Judje, ki so se krstili po Petrovem opominjanju, že pripadniki posvečenega naroda? Ali niso bili že v posvečenem odnosu z Bogom? Ne. Apostol Pavel je napisal, da je Bog ‚odpravil Postavo, pribivši jo z žeblji na križ‘. (Kološanom 2:14) Bog Jehova je po smrti Jezusa Kristusa leta 33 n. š. odstranil postavino zavezo – ravno tisti temelj, po katerem so Izraelci z Njim prišli v posvečen odnos. Sedaj je  tudi sam Bog zavrnil narod, ki je zavrgel njegovega Sina. ‚Izrael po mesu‘ ni zase mogel nič več trditi, da je Bogu posvečen narod. (1. Korinčanom 10:18; Matevž 21:43)

Postavina zaveza je bila res odpravljena leta 33 n. š., vendar se obdobje Božje posebne naklonjenosti in pozornosti do Judov ni končalo tega leta. * To obdobje se je nadaljevalo do leta 36 n. š., ko je Peter oznanjeval bogaboječemu Italijanu Korneliju, njegovi družini in drugim Nejudom. (Dejanja 10:1–48) Zakaj je torej Bog to obdobje naklonjenosti podaljšal?

»[Mesija] mora za mnoge veljavnost zaveze zadržati za en teden,« piše v Danielu 9:27, NW. Zaveza, katere veljavnost je bila zadržana za sedem let oziroma »en teden«, namreč od Jezusovega krsta in pričetka njegove javne strežbe leta 29 n. š., je bila abrahamska zaveza. Da bi bil človek del te zaveze, je moral biti kratko malo potomec Abrahama. S to enostransko zavezo pa posameznik še ni imel posvečenega odnosa z Jehovom. Zato judovski verniki, ki so bili sicer kot naravni Judje deležni posebne pozornosti in so se po Petrovem govoru na binkošti leta 33 n. š. krstili, niso mogli več trditi, da so v posvečenem odnosu z Bogom, ko postavina zaveza ni več veljala. Bogu so se morali osebno posvetiti.

Za Jude in spreobrnjence, ki so se na binkoštni dan leta 33 n. š. krstili, pa je bila osebna posvetitev pomembna še iz enega razloga. Apostol Peter je svoje poslušalce spodbudil, naj se pokesajo in krstijo v Jezusovem imenu. Za to so morali opustiti navade sveta in priznati Jezusa kot Gospoda in Mesija, kot Velikega duhovnika in kot takega, ki v nebesih sedi na Božji desnici. Za svojo rešitev so morali klicati ime Boga Jehova po Jezusu Kristusu, kar je med drugim pomenilo, da so morali verjeti v Kristusa in ga priznavati za svojega Voditelja. Celoten temelj za to, da je kdo z Bogom v dobrem odnosu in so mu odpuščeni grehi, se je sedaj spremenil. Verujoči Judje kot posamezniki so morali sprejeti to novo ureditev. Kako? Tako, da so se Bogu posvetili in to javno pokazali s potopitvijo pod vodo v imenu Jezusa Kristusa. Krst v vodi je simboliziral njihovo posvetitev Bogu, s čimer so po Jezusu Kristusu prišli z Njim v nov odnos. (Dejanja 2:21, 33–36; 3:19–23)

[Podčrtna opomba]