Dajanje, ki ugaja Bogu

JEZUS in njegovi učenci so v Betaniji še z nekaj tesnimi prijatelji, med katerimi so bili tudi Marija, Marta in nedavno obujeni Lazar, uživali ob okusnem obroku. Ko je Marija vzela kakih 300 gramov dragocenega olja in Jezusu pomazilila noge, se je Juda Iškariot razjezil in odločno spregovoril. »Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev [enakovredno približno enoletni plači] in dalo ubogim,« je ugovarjal. Drugi so se hitro začeli podobno pritoževati. (Janez 12:1–6; Marko 14:3–5)

Toda Jezus je odgovoril: »Pustite jo! [. . .] Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vselej.« (Marko 14:6–9) Judovski verski voditelji so učili, da dajanje miloščine ni le vrlina, temveč se s tem lahko celo pokrije grehe. Jezus pa je po drugi strani jasno povedal, da dajanje, ki ugaja Bogu, ni omejeno zgolj na dobrodelne darove revnim ljudem.

Kratek pregled tega, kako so dajali člani zgodnje krščanske občine, nam bo osvetlil nekatere praktične načine, s katerimi lahko pokažemo svoje zanimanje za druge in tako z dajanjem ugajamo Bogu. Poleg tega bomo spregovorili še o posebni vrsti dajanja, ki prinaša največ koristi.

»Dajajte miloščino«

Jezus je svoje učence večkrat spodbudil, naj ‚dajejo miloščino‘ oziroma, kot piše v prevodu New English Bible, naj ‚dajejo za dobrodelnost‘. (Lukež 12:33) Vendar je svaril pred razkazovanjem, s katerim se je le poveličevalo dajalca, ne pa Boga. »Kadar torej daješ miloščino,« je rekel, »ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da jih hvalijo ljudje.« (Matevž 6:1–4) Zgodnji kristjani so ta opomin upoštevali in se ogibali bahanja, ki je bilo značilno za takratne navidez pobožne verske voditelje, ter ljudem v potrebi raje osebno priskočili na pomoč ali jim kaj podarili.

V Lukeževem evangeliju 8:1–3 na primer piše, da so Marija Magdalena, Joana, Suzana in druge žene s ‚svojim imetjem‘ skromno služile Jezusu in njegovim apostolom.  Ti možje niso bili revni, toda odrekli so se življenjskim sredstvom, da bi vse svoje moči usmerili izključno na opravljanje strežbe. (Matevž 4:18–22; Lukež 5:27, 28) Omenjene žene so s tem, da so jim pomagale dokončati njihovo od Boga dano nalogo, pravzaprav slavile Boga. Bog pa je svoje odobravanje pokazal tako, da je v Bibliji ohranil zapis o njihovi usmiljeni radodarnosti, da bi o tem lahko brali vsi prihodnji rodovi. (Pregovori 19:17; Hebrejcem 6:10)

Še ena prijazna žena, ki je bila »polna dobrih del in miloščin«, je bila Tabita oziroma Srna. V obmorskem mestu Jopa, v katerem je živela, je izdelovala obleke za vdove v potrebi. Ni nam znano, ali je ves material kupovala sama ali pa je kratko malo darovala svoje delo in trud. Kakor koli že, s svojimi dobrimi deli se je prikupila tem, ki jim je lahko pomagala, pa tudi Bogu, ki jo je za njeno dobroto usmiljeno blagoslovil. (Dejanja 9:36–41)

Pomemben je pravi motiv

Kaj je te posameznike vzgibavalo, da so dajali? Več kot le sočuten vzgib, ki ga je sprožil kak čustven poziv na pomoč. Vsak sam je čutil moralno odgovornost, da dnevno po svojih najboljših močeh pomaga tem, ki so se spoprijemali z revščino, nadlogami, boleznijo ali drugimi težavami. (Pregovori 3:27, 28; Jakob 2:15, 16) S takšnim dajanjem človek ugaja Bogu. Vzgibava ga predvsem velika ljubezen do Boga in želja, da posnema njegovo usmiljeno in velikodušno osebnost. (Matevž 5:44, 45; Jakob 1:17)

Apostol Janez je ta pomembni vidik dajanja poudaril, ko je vprašal: »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem?« (1. Janezov 3:17) Odgovor je kot na dlani. Ljubezen do Boga ljudi vzgibava k radodarnosti. Bog tiste, ki podobno kot on kažejo radodarnega duha, zelo ceni in nagrajuje. (Pregovori 22:9; 2. Korinčanom 9:6–11) Ali je takšna radodarnost vidna v današnjih dneh? Razmislite o tem, kaj se je pred kratkim zgodilo v neki občini Jehovovih prič.

Dom neke ostarele kristjanke je bil zelo potreben popravila. Ta kristjanka je živela sama in ni imela družine, ki bi ji pomagala. V vseh letih je bil njen dom vedno na voljo za krščanske shode in pogosto je pripravila obrok za vsakega, ki je sprejel njeno povabilo. (Dejanja 16:14, 15, 40) Člani občine so opazili njeno stisko, zato so se sestali, da bi ji priskočili na pomoč. Nekateri so pomagali denarno, drugi pa s svojim delom. V nekaj koncih tedna so prostovoljci na novo prekrili streho, prenovili kopalnico, ometali in prebelili celotno pritličje in v kuhinji namestili  nove omarice. S takšnim dajanjem niso le zadovoljili potreb te kristjanke, temveč so se tako tudi medsebojno zbližali ter s pravim zgledom krščanskega dajanja naredili dober vtis na sosede.

Obstaja zelo veliko načinov, da osebno pomagamo drugim. Ali lahko posvetimo nekaj časa kakšni siroti? Ali lahko ostareli vdovi, ki jo poznamo, nakupimo stvari ali ji kaj sešijemo? Ali lahko komu z omejenimi sredstvi pripravimo kosilo oziroma mu denarno pomagamo? Ni nam treba biti bogati, da bi pomagali. Apostol Pavel je napisal: »Če je dobra volja, prijetna je po tem, kar kdo ima, ne po tem, česar nima.« (2. Korinčanom 8:12) Toda ali je takšno osebno, neposredno dajanje, edina vrsta dajanja, ki ga bo Bog blagoslovil? Ne.

Kaj pa organizirana pomoč?

Včasih trud enega človeka ne zadostuje. Pravzaprav so Jezus in njegovi apostoli imeli skupen sklad za revne, in so sprejemali denarne prispevke ljubečih ljudi, ki so jih srečali pri svojem delu. (Janez 12:6; 13:29) Podobno so tudi občine v prvem stoletju zbirale prispevke, ko je bilo to potrebno, in v večjem obsegu organizirale pomoč. (Dejanja 2:44, 45; 6:1–3; 1. Timoteju 5:9, 10)

Tako se je zgodilo okoli leta 55 n. š. Občine v Judeji je zajela revščina, morda zaradi velike lakote, ki je zavladala malo predtem. (Dejanja 11:27–30) Apostol Pavel, ki se je zmeraj zanimal za revne, je na pomoč pozval občine vse do Makedonije. Osebno je organiziral zbiranje prispevkov in priznanim možem naročil, naj jih dostavijo. (1. Korinčanom 16:1–4; Galatom 2:10) Niti Pavel niti kdor koli drug, ki je pri tem sodeloval, ni za svojo službo prejel plačila. (2. Korinčanom 8:20–22)

Danes Jehovove priče prav tako hitro priskočijo na pomoč, ko udari nesreča. Poleti leta 2001 je na primer silovito neurje povzročilo veliko poplavo v mestu Houston v Texasu (ZDA). Vsega skupaj je bilo do neke mere poškodovanih 723 domov Prič, mnogo od teh precej hudo. Nemudoma so ustanovili odbor za pomoč ob nesreči, ki so ga sestavljali usposobljeni krščanski starešine, da bi ocenili potrebe posameznikov in med tamkajšnje Priče razdelili sredstva pomoči, tako da bi se ti spoprijeli z razmerami in popravili domove. Vse delo so opravili voljni prostovoljci iz sosednjih občin. Neka Pričevalka je bila za to pomoč tako hvaležna, da je denar, ki ji ga je zavarovalnica izplačala za popravilo doma, takoj podarila skladu za pomoč, da bi se tako pomagalo še drugim v potrebi.

 Vendar moramo biti previdni, ko pretehtavamo številne pozive, ki jih dobimo za sodelovanje v organiziranih dobrodelnih akcijah. Nekatere dobrodelne ustanove imajo visoke administrativne ali oglaševalne stroške, in tako predvidenemu cilju namenijo le majhno vsoto zbranega denarja. V Pregovorih 14:15, SSP, piše: »Preprosti [Neizkušeni, NW] verjame vsaki besedi, previdni pa pazi na svoje korake.« Zato je modro, da skrbno preiščemo dejstva.

Najkoristnejše dajanje

Obstaja vrsta dajanja, ki je celo bolj pomembna od dobrodelnosti. Jezus je to nakazal, ko ga je mlad bogat oblastnik vprašal, kaj bi moral storiti, da prejme večno življenje. Jezus mu je rekel: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!« (Matevž 19:16–22) Bodite pozorni, da Jezus ni le dejal: ‚Daj ubogim in prejel boš življenje.‘ Namesto tega je dodal: »Pridi in hodi za menoj!« Povedano drugače, dobrodelna dejanja so sicer hvalevredna in koristna, vendar biti Kristusov učenec zajema več.

Jezus se je najbolj zanimal za to, da je drugim pomagal duhovno. Malo pred svojo smrtjo je Pilatu rekel: »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico.« (Janez 18:37) Čeprav je veliko pomagal ubogim, ozdravljal bolne in hranil lačne, je v prvi vrsti učil svoje učence oznanjevati. (Matevž 10:7, 8) Pravzaprav jim je med svojimi sklepnimi napotki zapovedal: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode.« (Matevž 28:19, 20)

Oznanjevanje seveda ne bo rešilo vseh svetovnih problemov. Kljub temu pa se s tem, ko se vsem ljudem oznanjuje dobra novica o Božjem kraljestvu, poveličuje Boga, saj se s pričevanjem izpolnjuje Njegova volja in se tistim, ki sprejmejo Njegovo sporočilo, odpira pot v večne blagoslove. (Janez 17:3; 1. Timoteju 2:3, 4) Zakaj ne bi, ko vas bodo Jehovove priče naslednjič obiskali, prisluhnili njihovemu sporočilu? Prinašajo vam namreč duhovno darilo. In vedo, da je to najboljše, kar vam lahko dajo.

[Sliki na strani 6]

To, da nam je mar, lahko pokažemo na veliko načinov

[Slika na strani 7]

Naše oznanjevanje dobre novice razveseljuje Boga in odpira pot v večne blagoslove