Kaj se dogaja z dobrodelnostjo?

PO NAPADIH 11. septembra 2001 na mesti New York in Washington (DC) je javnost žrtve tragedije izredno podprla. V dobrodelne ustanove so se zgrnili prispevki v vrednosti 2,7 milijarde dolarjev, da bi se tako pomagalo poskrbeti za družine žrtev. Ljudi po vsem svetu je pretresla obsežnost uničenja, zato so želeli pomagati.

Vendar se je razpoloženje nekaterih prav kmalu pokvarilo, ko so na površje prišle domneve, da so si znane dobrodelne ustanove sredstva nezakonito prisvojile. Sprožil se je plaz ogorčenosti nad poročilom, da je neka velika dobrodelna ustanova nameravala obdržati skoraj polovico od 546 milijonov prejetih dolarjev in jih uporabiti za druge namene. Čeprav je ta ustanova kasneje preklicala svojo odločitev in se opravičila, je neka poročevalka opazila, da »kritiki na ta novi zasuk dogodkov gledajo kot na prepozno in nezadostno potezo, da bi se obnovilo zaupanje,« ki ga je ustanova uživala pred napadi. Kako pa je z vami? Ali se je vaše zaupanje v dobrodelne organizacije zadnje čase kaj omajalo?

Koristno ali potratno?

Prispevanje dobrodelnim ustanovam na splošno velja za nekaj hvalevrednega. Kljub temu pa vsi ne menijo tako. Pred več kot 200 leti je angleški esejist Samuel Johnson napisal: »Ko daš delavcem denar kot plačilo za njihov trud, si veliko bolj prepričan, da delaš dobro, kot če daješ denar zgolj v dobrodelne namene.« Danes imajo nekateri podobne zadržke, in poročila o dobrodelnih organizacijah, ki slabo ravnajo oziroma upravljajo s prispevki, prav nič ne krepijo zaupanja javnosti. Razmislite o dveh nedavnih primerih.

Direktorja neke verske dobrodelne ustanove v San Franciscu so odstavili, potem ko je baje svojemu računovodstvu predložil račun za svojo plastično operacijo in potem ko naj bi dve leti izstavljal račune za prehranjevanje v restavracijah, ki so na teden znašali 500 dolarjev. V Veliki Britaniji so bili organizatorji nekega velikega televizijskega dobrodelnega programa v zadregi, ko se je odkrilo, da se je s 6,5 milijona funtov (okoli 9,6 milijona evrov), ki naj bi jih poslali za pomoč pri gradnji novih sirotišnic v Romuniji, zgradilo samo  12 podpovprečnih hiš, na stotine tisoče funtov pa je nepojasnjeno izginilo. Zaradi takšnih in podobnih negativnih poročil so nekateri darovalci upravičeno postali previdnejši glede tega, koliko bodo prispevali in komu.

Dati ali ne dati?

Vendar bi bilo obžalovanja vredno, če bi dovolili, da bi ravnanje nekaterih posameznikov ali ustanov v nas zatrlo iskreno skrb in sočutje, ki ju čutimo do drugih. V Bibliji piše: »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski.« (Jakob 1:27) Da, dejavno zanimanje za revne in prikrajšane je bistven del krščanstva.

Kljub temu se morda sprašujete: ‚Ali bi moral še naprej prispevati dobrodelnim ustanovam ali pa bi se moral kratko malo potruditi, da z osebnimi darovi pomagam posameznikom?‘ Kakšno dajanje pričakuje Bog? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.