Spoznati skrivnost zadovoljnosti

Apostol Pavel je v svojem spodbudnem pismu kristjanom v Filipih napisal: »Jaz sem se namreč naučil, zadovoljen biti s tem, kar imam. [. . .] Sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju.« (Filipljanom 4:11, 12)

V čem je bila skrivnost Pavlove zadovoljnosti? Glede na današnje visoke življenjske stroške in ekonomsko nestabilnost bi pravim kristjanom nedvomno koristilo, če bi se naučili biti zadovoljni, tako da bi se lahko še naprej osredotočali na svojo službo Bogu.

PAVEL je nekoliko prej v tem pismu opisal svojo nekdanjo uspešno življenjsko pot. Dejal je: »Če kdo drug misli, da lahko zaupa v meso, smem jaz to še bolj: obrezan sem bil osmi dan, sem iz izraelskega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec Cerkve, po pravičnosti v postavi neoporečen.« (Filipljanom 3:4–6, SSP) Poleg tega je imel Pavel kot goreč Jud še pooblastilo in podporo višjih duhovnikov v Jeruzalemu. Z vsem tem sta se Pavlu v judovski stvarnosti obetala moč in ugled – na političnem, verskem in nedvomno tudi finančnem področju. (Dejanja 26:10, 12)

Toda ko je Pavel postal goreč krščanski strežnik, so se stvari drastično spremenile. Zaradi dobre novice se je voljno odrekel uspešni poklicni poti in vsemu, kar je prej veljalo za pomembno. (Filipljanom 3:7, 8) Kako bo sedaj skrbel zase? Ali bo kot strežnik dobival kakšno plačilo? Kako bo poskrbljeno za njegove osebne potrebe?

Pavel je svojo strežbo opravljal brez kakršnega koli plačila. Da ne bi bil v breme tistim, ki jim je služil, se je v Korintu pridružil Akvilu in Priscili pri izdelovanju šotorov, poleg tega pa je za svoje preživljanje poprijel tudi za druga dela. (Dejanja 18:1–3; 1. Tesaloničanom 2:9; 2. Tesaloničanom 3:8–10) Pavel je opravil tri obsežna misijonarska potovanja, potoval pa je tudi v občine, ki jih je bilo treba obiskati. Ker je bil povsem zaposlen v Božji službi, ni imel veliko gmotnih dobrin. Ponavadi so za njegove potrebe poskrbeli bratje in sestre. Toda včasih je zaradi neugodnih razmer trpel revščino in pomanjkanje. (2. Korinčanom 11:27; Filipljanom 4:15–18) Kljub temu se Pavel nad svojim neprijetnim položajem ni nikoli pritoževal  in ni hlepel po tem, kar so imeli drugi. Voljno in veselo se je trudil v prid sokristjanom. Pravzaprav je on sam citiral dobro znane Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« Kako odličen zgled za vse nas! (Dejanja 20:33–35, SSP)

Kaj pomeni biti zadovoljen

Glavni dejavnik, ki je prispeval k Pavlovi sreči, je bil njegov občutek zadovoljnosti. Kaj pa pomeni biti zadovoljen? Preprosto povedano to, da je človek zadovoljen z osnovnimi rečmi. Glede tega je Pavel svojemu tovarišu v strežbi, Timoteju, dejal: »Je pa velik dobiček pobožnost [bogovdanost, NW], združena z zadovoljnostjo. Zakaj ničesar nismo prinesli na svet, ker tudi odnesti ne moremo ničesar; če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:6–8)

Upoštevajte, da je Pavel zadovoljnost povezal z bogovdanostjo. Priznal je, da prava sreča izvira iz bogovdanosti, namreč iz tega, da na prvo mesto v življenju dajemo službo Bogu, in ne gmotne dobrine oziroma bogastvo. ‚Hrana in odeja‘ sta bili zgolj sredstvi, ki sta Pavlu omogočali, da si je še naprej prizadeval za bogovdanostjo. Torej je bila Pavlova skrivnost zadovoljnosti v tem, da se zanaša na Jehova, ne glede na okoliščine.

Danes mnogi ljudje te skrivnosti ne poznajo ali pa se zanjo ne zmenijo, zato so zelo zaskrbljeni in nesrečni. Namesto da bi razvijali zadovoljnost, raje zaupajo denarju in temu, kar si z njim lahko kupijo. Oglaševalna industrija in javna občila dajejo ljudem občutek, da ne morejo biti srečni, če nimajo najnovejših in najrazkošnejših izdelkov in naprav – in to kar takoj. Zato se mnogi pričnejo gnati za denarjem in gmotnimi  dobrinami. Namesto da bi iskali srečo in zadovoljstvo, »padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin«. (1. Timoteju 6:9, 10)

Spoznali so skrivnost

Ali je v današnjem času res mogoče živeti bogovdano ter najti srečo in zadovoljstvo? Da, to je mogoče. Pravzaprav je danes na milijone ljudi, ki počnejo prav to. Naučili so se skrivnosti, kako so lahko srečni, ne glede na to, koliko gmotnih dobrin imajo. Ti ljudje so Jehovove priče, ki so se posvetili Bogu, izpolnjujejo njegovo voljo in po vsem svetu poučujejo ljudi o njegovem namenu.

Razmislite denimo o teh, ki se prostovoljno izšolajo in kot misijonarji odpotujejo v tujo deželo, da bi oznanjevali dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž  24:14) Pogosto se zgodi, da v deželi, v katero so poslani, življenjski standard ni tako visok, kot so ga bili vajeni. Ko so na primer zgodaj leta 1947 misijonarji prispeli v neko azijsko državo, so bile posledice vojne še zmeraj očitne in le malo domov je imelo električno razsvetljavo. V mnogih deželah so misijonarji spoznali, da tam perilo namesto v električnem pralnem stroju perejo kos za kosom na deski ali kakšnem kamnu ob reki. Toda tja so prispeli, da bi ljudi učili biblijsko resnico, zato so se krajevnim razmeram prilagodili in se lotili strežbe.

Drugi pričnejo služiti polnočasno ali pa se preselijo na področja, ki se jih z dobro novico še ni doseglo. Adulfo že več kot 50 let služi kot polnočasni strežnik na različnih koncih Mehike. Takole pravi: »Podobno kot apostol Pavel sva se tudi midva z ženo naučila prilagajati trenutnim razmeram. Neka občina, ki sva jo obiskovala, je bila na primer zelo oddaljena od katerega koli mesta ali tržnice. Bratje in sestre so se za vsak obrok zadovoljili že z eno tortiljo, malo masti in soli ter skodelico kave. To je bila vsa hrana, ki so jo imeli na voljo – tri tortilje na dan. Tako sva se naučila živeti prav kakor tisti bratje in sestre. V svojih 54 letih polnočasnega služenja Jehovu sem doživel že veliko podobnih izkušenj.«

Florentino se spominja, kako so se morali on in njegova družina prilagoditi težavnim razmeram. Svojih zgodnjih dni se takole spominja: »Moj oče je bil uspešen trgovec. V lasti je imel veliko zemljišča. Še vedno se spominjam blagajne, ki smo jo imeli v trgovini z živili. V njej je bil predal, širok približno 50 centimetrov in globok 20 centimetrov, v njem pa so bili štirje predelki. Tam smo shranjevali dnevne prihodke. Ob koncu dneva je bil predal zmeraj prepoln kovancev in bankovcev.

Nato pa smo naenkrat doživeli finančni zlom, in iz bogastva padli v revščino. Izgubili smo vse, razen doma. Poleg tega je eden od mojih bratov imel nesrečo in postal paraplegik. Nič ni bilo več tako, kot je bilo prej. Nekaj časa sem prodajal sadje in meso. Obiral sem tudi bombaž in grozdje, kosil lucerno in sodeloval pri namakanju polj. Nekateri so me klicali ‚deček za vse‘. Mama nas je pogosto tolažila z besedami, da imamo resnico, duhovno bogastvo, ki ga ima le malo ljudi. Tako sem spoznal, kako je živeti v obilju in kako je, če imaš malo ali skoraj nič. Zdaj ko Jehovu služim polnočasno približno 25 let, lahko rečem, da me dan za dnem radosti to, da vem, da sem izbral najboljši način življenja – polnočasno služenje Jehovu.«

Biblija jasno pove, da »podoba tega sveta mineva«. Zato nas tudi spodbuja: »Naj bodo tisti, [. . .] ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali.« (1. Korinčanom 7:29–31, SSP)

Zdaj je torej čas, da skrbno preiščete svoje življenje. Če živite z omejenimi sredstvi, pazite, da ne boste postali jezni, celo polni zagrenjenosti in zavisti. Po drugi strani pa bi bilo modro, da gmotno imetje, ne glede na to, koliko ga imate, postavite na primerno mesto v svojem življenju, tako da vam to ne bi zagospodovalo. Prav kakor je opomnil apostol Pavel, ne bi smeli ‚staviti upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje‘. Če boste tako ravnali, potem boste tudi vi lahko rekli, da ste spoznali skrivnosti zadovoljnosti. (1. Timoteju 6:17–19)

[Slika na strani 9]

Pavel je sam poprijel za delo, tako da ne bi bil drugim v breme

[Slike na strani 10]

Na tisoče jih je že našlo srečo v življenju ‚bogovdanosti, združene z zadovoljnostjo‘