Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Aleksander VI. – papež, ki ga Rim ne bo pozabil

Aleksander VI. – papež, ki ga Rim ne bo pozabil

Aleksander VI. – papež, ki ga Rim ne bo pozabil

»KATOLIČANI Aleksandra VI. ne moremo dovolj resno obsoditi.« (Geschichte der Päpste seit dem Ausgang des Mittelalters) »Njegovo zasebno življenje je povsem neodpustljivo [. . .]. Priznati moramo, da ta pontifikat Cerkvi ni nikakor v čast. Sodobniki Borgijcev so bili sicer vajeni podobnih prizorov, vendar so na zločine, ki jih je zagrešila ta družina, gledali s skrajno grozo, katere odmev se še po več kot štirih stoletjih ni povsem polegel.« (L’Église et la Renaissance, 1449–1517)

Zakaj so ugledna zgodovinska dela o Rimskokatoliški cerkvi do papeža in njegove družine tako neprizanesljiva? Kaj so storili, da so si zaslužili takšno kritiko? V Rimu je od oktobra 2002 do februarja 2003 potekala razstava z naslovom I Borgia—l’arte del potere (Borgijci – umetnost oblasti). Za obiskovalce je to bila priložnost, da premislijo o posebnih pravicah, ki si jih je papeštvo lastilo, in še posebej, kako je to delal Rodrigo Borgia oziroma Aleksander VI. (papež 1492–1503).

Vzpon na oblast

Rodrigo Borgia se je rodil leta 1431 pomembnejši družini v Játivi v kraljevini Aragoniji (danes pokrajina v Španiji). Njegov stric, Alfonso Borgia, škof v Valencii, je nadzoroval nečakovo šolanje in poskrbel, da se mu je še kot najstniku podelilo cerkvene nadarbine (cerkvene službe, povezane z dohodki). Rodrigo se je pri 18 letih pod pokroviteljstvom Alfonsa, ki je bil tedaj že kardinal, preselil v Italijo in tam študiral pravo. Ko je Alfonso postal papež Kalist III., je Rodriga in še enega nečaka imenoval za kardinala. Pere Lluís Borgia pa je prejel guvernerstvo nad več mesti. Rodriga so kmalu postavili za podkanclerja cerkve, na položaj, ki ga je obdržal med službovanjem različnih papežev. To mu je omogočilo, da si je priskrbel številne visoke nadarbine, nakopičil bajno bogastvo, imel velikansko oblast in užival razkošno življenje kot kak vladar.

Rodrigo je bil izobražen mož, dober govornik, zaščitnik umetnosti in spreten v doseganju svojih ciljev. Toda imel je številne nedovoljene zveze. S svojo življenjsko partnerko je imel štiri otroke in še mnoge druge z drugimi ženskami. Čeprav ga je papež Pij II. pokaral zaradi nagnjenja k »najbolj razuzdanemu« veseljačenju in »razbrzdanemu užitku«, se Rodrigo ni spremenil.

Po smrti papeža Inocenca VIII. leta 1492 so se kardinali cerkve zbrali, da izvolijo naslednika. Neovrgljivo je, da je Rodrigo Borgia s svojimi sijajnimi ponudbami in odkritim cinizmom od drugih kardinalov kupil zadostno število glasov, da je iz konklave lahko izšel kot papež Aleksander VI. Kako je kardinalom plačal za njihove glasove? Tako da jim je podelil cerkvene položaje, dvorce, gradove, mesta, opatije in škofije z velikanskimi dohodki. Gotovo lahko razumete, zakaj je neki cerkveni zgodovinar vladanje Aleksandra VI. imenoval »dnevi nizkotnosti in škandala za rimsko Cerkev«.

Nič boljši od svetnih vladarjev

Aleksander VI. je uveljavil svojo duhovno oblast, ki jo je imel kot poglavar cerkve, in pomagal razrešiti spor med Španijo in Portugalsko glede razdelitve novoodkritih področij v Amerikah. Zaradi svoje posvetne moči je postal upravnik papeške države, ki je imela področja v osrednji Italiji, in upravljal kraljestvo prav kakor kateri koli renesančni vladar. Vladanje Aleksandra VI. je tako bilo, podobno kot obdobja drugih papežev pred in za njim, zaznamovano s podkupljivostjo, nepotizmom in več kot enim domnevnim umorom.

V tem burnem času so se tekmujoče sile bojevale za italijanska področja in papež tega ni le pasivno opazoval. S političnimi taktikami in zvezami, ki jih je sklepal in razveljavljal, je hotel do skrajnosti povečati svojo moč, pospešiti napredovanje svojih otrok in družino Borgijcev povzdigniti nad vse druge. Njegov sin Juan se je poročil s sestrično kralja Kastilije in postal vojvoda Gandíe v Španiji. Drug sin, Jofré, se je poročil z vnukinjo neapeljskega kralja.

Ko je papež potreboval zaveznika, da bi utrdil odnose s Francijo, je razveljavil zaroko svoje 13-letne hčere Lucrezie z aragonskim plemičem in jo dal sorodniku milanskega vojvoda. Ko zakon ni bil več politično ugoden, ga je z izgovorom razveljavil in Lucrezia se je poročila s članom nasprotne dinastije, Alfonsom Aragonskim. Medtem je Lucreziin častihlepni in neusmiljeni brat Cesare Borgia sklenil zavezništvo z Ludvikom XII. Francoskim in tako je sestrin nedavno sklenjeni zakon z Aragoncem postal ovira. Rešitev? V nekem viru piše, da so Lucreziinega nesrečnega soproga Alfonsa »ranili štirje možje, ki so ga na stopnicah bazilike sv. Petra skušali ubiti. Med okrevanjem ga je zadavil eden Cesarejevih služabnikov.« Papež, ki je hlepel po novih strateških zavezništvih, je Lucrezii, ki je tedaj imela 21 let, uredil tretjo poroko, in sicer s sinom vplivnega vojvoda Ferrare.

Cesarejevo napredovanje je opisano kot »zgodba brezvestnosti, obarvane s krvjo«. Oče ga je postavil za kardinala, ko mu je bilo 17 let. Toda Cesare je bil primernejši za vojskovanje kakor za cerkvene zadeve, saj je bil podobno kot nekateri drugi prekanjen, častihlepen in pokvarjen. Potem ko se je odpovedal cerkveni službi, se je poročil s francosko princeso in si tako pridobil vojvodstvo Valentinoisa. Nato je s podporo francoskih čet pričel pohod obleganja in morjenja, da bi pod svojo oblast pridobil severni del Italije.

Papež je za to, da bi Cesareju zagotovil vojaško podporo Francije, ki jo je ta potreboval pri doseganju svojih ciljev, odobril prikladno, vendar škandalozno razvezo Ludvika XII. Francoskega. Ludvik XII. se je tako lahko poročil z Ano Bretanjsko in svojemu kraljestvu dodal njeno vojvodstvo. Pravzaprav je papež, kot piše v nekem priročniku, »žrtvoval ugled Cerkve in strogost načel, da bi za člane svoje družine pridobil svetne prednosti«.

Papeževa razvpitost obsojena

Borgijci so si s svojo razvpitostjo nakopali sovražnike in kritiko. Papež se za kritike navadno ni zmenil, vendar pa Girolama Savonarola ni mogel spregledati. Savonarola je bil dominikanski menih, vnet pridigar in politični voditelj Firenc. Obsodil je sprijenost papeškega dvora, pa tudi samega papeža in njegovo politiko. Zahteval je njegovo odstavitev in reformo cerkve. Vpil je: »Cerkveni voditelji, [. . .] zvečer greste k svojim priležnicam, zjutraj pa k zakramentom.« Kasneje je rekel: »[Ti voditelji] imajo podobo vlačuge, njihov sloves je v škodo Cerkvi. Oni, vam povem, ne verjamejo v krščansko vero.«

Papež je Savonarolu, v poskusu da ga podkupi in tako prisili k molku, ponudil službo kardinala, vendar jo je ta zavrnil. Ne glede na to, ali je Savonarola doživel pogubo zaradi protipapeške politike ali pa svojih pridig, so ga nazadnje izobčili, aretirali, mučili do spovedi, nato pa ga obesili in zažgali.

Pomembni vprašanji

Ob teh zgodovinskih dogodkih se pojavljata pomembni vprašanji: Kako lahko pojasnimo te papeževe spletke in vedenje? Kako jih pojasnjujejo zgodovinarji? Razlage so različne.

Mnogi trdijo, da je treba na Aleksandra VI. gledati z vidika časa, v katerem je živel. Njegove politične in cerkvene dejavnosti so bile domnevno pogojene z željo po tem, da ohrani mir, obdrži ravnovesje med tekmujočimi državami, okrepi prijateljske vezi z zavezniki, ki bi branili papeštvo, ter s prizadevanjem, da bi se krščanski monarhi še naprej združeno upirali turški nevarnosti.

Kaj pa njegovo vedenje? »V vsakem obdobju se v Cerkvi najdejo slabi kristjani in nevredni duhovniki,« pravi neki učenjak. »Da nas kaj takega ne bi presenetilo, je to napovedal že Kristus; svojo Cerkev je celo primerjal z njivo, na kateri rasteta dobra pšenica in ljuljka, ali pa z mrežo, v kateri so dobre in slabe ribe, podobno kot je med svojimi apostoli prenašal Juda.« *

Isti učenjak nadaljuje: »Prav kakor okrnjen okvir ne zmanjša vrednosti dragulja, tako tudi duhovnikova pregrešnost pravzaprav ne more škoditi [. . .] nauku, ki ga uči. [. . .] Zlato ostaja zlato, ne glede na to, ali ga deli čista ali nečista roka.« Neki katoliški zgodovinar trdi, da bi v primeru Aleksandra VI. iskreni katoličani morali upoštevati nasvet, ki ga je Jezus dal svojim učencem glede pismarjev in farizejev: ‚Delajte po tem, kar vam govorijo, a ne po tem, kar delajo.‘ (Matevž 23:2, 3) Toda ali se vam takšne razlage zares zdijo prepričljive?

Ali je to pravo krščanstvo?

Jezus je povedal enostavno načelo, po katerem se lahko preizkusi kakovost tistih, ki se izpovedujejo za kristjane: »Po njih sadovih jih spoznate. Se li bere s trnja grozdje ali z osata smokve? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, in slabo drevo ne more roditi dobrega sadu. Torej po njih sadovih jih spoznate.« (Matevž 7:16–18, 20)

Kako so verski voditelji skozi stoletja ustrezali vzorcu pravega krščanstva, ki ga je začrtal Jezus in po katerem so živeli njegovi pravi sledilci, in kako mu ustrezajo danes? Razmislimo samo o dvojem – sodelovanju v politiki in življenjskem slogu.

Jezus ni bil svetni vladar. Živel je tako preprosto, da ni imel niti kje ‚nasloniti svoje glave‘, kot je priznal. Njegovo Kraljestvo ‚ni bilo od tega sveta‘ in tudi njegovi učenci naj ne bi bili ‚od sveta, kakor on ni bil od sveta‘. Jezus se tako ni vmešaval v politične zadeve svojih dni. (Matevž 8:20; Janez 6:15; 17:16; 18:36)

Toda ali ni res, da je verskim organizacijam že stoletja v navadi druženje s političnimi vladarji, da bi tako segle po moči in gmotnem dobičku, čeprav to preproste ljudi peha v trpljenje? Ali ni tudi res, da mnogi izmed njihove duhovščine živijo v razkošju, čeprav množice tistih, ki naj bi jim kot duhovniki pomagali, morda živijo v bedi?

Jezusov polbrat Jakob je dejal: »Prešeštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdorkoli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik.« (Jakob 4:4) Zakaj ‚sovražnik Bogu‘? V Prvem Janezovem listu 5:19 piše: »Ves svet leži v Hudobnem.«

Glede moralnosti Aleksandra VI. je neki zgodovinar, ki je živel v dneh Borgijcev, zapisal: »Živel je razuzdano. Ni poznal ne sramu, ne iskrenosti, ni imel ne vere, ne religije. Bil je nenasitno pohlepen, neizmerno ambiciozen, neusmiljeno krut in vneto si je prizadeval za napredovanjem svojih številnih otrok.« Seveda pa Borgia ni bil edini visoki cerkveni dostojanstvenik, ki je tako ravnal.

Kaj o takšnem vedenju piše v Svetem pismu? »Ali [. . .] ne veste, da krivičniki ne podedujejo kraljestva Božjega?« je vprašal apostol Pavel. »Ne motite se: ne nečistniki, ne [. . .] prešeštniki, ne [. . .] lakomniki [. . .] ne podedujejo kraljestva Božjega.« (1. Korinčanom 6:9, 10)

Eden od objavljenih ciljev nedavne razstave v Rimu o Borgijcih je bil »umestiti te velike osebnosti v njihov zgodovinski okvir [. . .], razumeti, nikakor pa ne opravičevati ali obsojati«. Pravzaprav je bilo obiskovalcem prepuščeno, da pridejo do lastnega sklepa. Do kakšnega sklepa pa ste prišli vi?

[Podčrtna opomba]

^ odst. 20 Za točni razlagi teh prilik glej Stražni stolp, 1. februar 1995, strani 5–6, ter 15. junij 1992, strani 17–22.

[Slika na strani 26]

Rodrigo Borgia, papež Aleksander VI.

[Slika na strani 27]

Lucrezio Borgia je njen oče uporabil, da bi kar najbolj povečal svojo moč

[Slika na strani 28]

Cesare Borgia je bil častihlepen in pokvarjen

[Slika na strani 29]

Girolama Savonarola niso mogli utišati, zato so ga obesili in zažgali