Jezus Kristus – dokazi, da je živel na zemlji

ALI verjamete, da je živel mož po imenu Albert Einstein? Morda boste nemudoma pritrdili, toda zakaj? Večina ljudi ga ni nikoli osebno srečala. Pa vendar zanesljiva poročila o njegovih dosežkih dokazujejo, da je zares obstajal. Vpliv njegovega obstoja se kaže v uporabnosti njegovih znanstvenih odkritij. Mnogim na primer koristi elektrika, ki jo proizvaja jedrska energija, katere sprostitev je tesno povezana z Einsteinovo znamenito enačbo E = mc² (energija je enako masa krat svetlobna hitrost na kvadrat).

Enako lahko razmišljamo o Jezusu Kristusu, ki ga priznavajo za najvplivnejšega človeka v zgodovini. To, kar je o njem  zapisanega, in vidni dokazi o vplivu, ki ga je imel, neizpodbitno potrjujejo, da je zares obstajal. Ne glede na to, kako zanimiva je morda nedavna arheološka najdba napisa z Jakobovim imenom, ki smo jo opisali v prejšnjem članku, pa Jezusova zgodovinska verodostojnost ni odvisna od tega ali katerega koli drugega artefakta. Dejstvo je, da lahko dokaze o Jezusovem obstoju najdemo v tem, kar so o Jezusu in njegovih sledilcih zapisali svetni zgodovinarji.

Pričevanje zgodovinarjev

Razmislite denimo o pričevanju Jožefa Flavija, judovskega zgodovinarja iz prvega stoletja, ki je bil farizej. Jezusa Kristusa je omenil v svoji knjigi Judovske starožitnosti. Čeprav nekateri dvomijo o avtentičnosti prvega poročila, kjer Jožef omenja Jezusa kot Mesija, pa profesor Louis H. Feldman z univerze Yeshiva pravi, da le redki dvomijo o pristnosti drugega poročila. Tam je Jožef zapisal: »[Veliki duhovnik Ana] je sklical sinedrijske sodnike in pred njih privedel moža po imenu Jakob, brata Jezusa, imenovanega Kristus.« (Judovske starožitnosti, XX, 200) Da, farizej, član sekte, v kateri je bilo mnogo pripadnikov, ki so odkrito sovražili Jezusa, je priznal obstoj ‚Jakoba, brata Jezusa‘.

Vpliv Jezusovega obstoja se je kazal v dejavnosti njegovih sledilcev. Ko je bil apostol Pavel okoli leta 59 n. š. zaprt v Rimu, so mu judovski prvaki dejali: »Za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.« (Dejanja 28:17–22) Jezusove učence so imenovali ‚ta ločina‘. Če so učencem povsod ugovarjali, potem bi svetni zgodovinarji o njih verjetno poročali, kajne?

Tacit, ki se je rodil okoli leta 55 n. š. in velja za enega največjih svetovnih zgodovinarjev, je kristjane omenil v svojem delu Anali. V pripovedi o tem, kako jih je Neron obtožil, da so podtaknili veliki požar v Rimu leta 64 n. š., je napisal: »Neron je skupini, ki so jo sovražili zaradi njenih sramotnih dejanj, in jo je ljudstvo nazivalo kristjani, naprtil krivdo in ji prizadel najhujše trpljenje. Kristus, od katerega izvira njihov naziv, je med vladanjem Tiberija po roki enega naših namestnikov, Poncija Pilata, izkusil najhujšo kazen.« Podrobnosti te pripovedi se ujemajo z informacijami o Jezusu iz Biblije.

Drug pisec, ki je omenil Jezusove sledilce, je bil Plinij mlajši, guverner Bitinije. Okoli leta 111 n. š. je pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, kako naj ravna s kristjani. Plinij je napisal, da so ljudje, ki so bili po krivem obtoženi, da so kristjani, izrekli priprošnjo bogovom in počastili podobo Trajana, samo da bi dokazali, da niso kristjani. Plinij je nadaljeval: »Vendar pravijo, da se tiste, ki so zares kristjani, ne da prisiliti v noben takšen obred.« To dokazuje, da je Kristus, čigar sledilci so bili zaradi vere vanj pripravljeni žrtvovati svoje življenje, res obstajal.

V The Encyclopædia Britannica (izdaja 2002) so poročila o Jezusu Kristusu in  njegovih sledilcih, ki so jih napisali zgodovinarji iz prvih dveh stoletij, povzeta takole: »Ta med seboj neodvisna poročila dokazujejo, da v starih časih celo nasprotniki krščanstva niso nikoli dvomili o tem, da je obstoj Jezusa zgodovinsko dejstvo, kar so prvič pričeli neutemeljeno spodbijati šele ob koncu 18., v 19. in na začetku 20. stoletja.«

Pričevanje Jezusovih sledilcev

»Skoraj vsi dokazi za zgodovinsko obnovo Jezusovega življenja in usode ter za to, kako so zgodnji kristjani pojasnjevali Jezusovo pomembnost, so navedeni v Novi zavezi,« piše v The Encyclopedia Americana. Skeptiki morda ne priznavajo Biblije kot dokaz Jezusovega obstoja. Kljub temu pa dva dokaza, ki temeljita na svetopisemskih pripovedih, še posebej pomagata utemeljiti, da je Jezus res živel na zemlji.

Kot smo omenili, velike teorije, ki jih je postavil Einstein, dokazujejo njegov obstoj. Podobno so tudi Jezusovi nauki dokaz, da je Jezus res obstajal. Vzemimo na primer dobro znani Jezusov govor na gori. (Matevžev evangelij, poglavja 5–7) Apostol Matevž je zapisal, kakšen učinek je imel ta govor: »Množice [se] silno čudijo nauku njegovemu; zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast.« (Matevž 7:28, 29) Profesor Hans Dieter Betz je glede tega, kako je ta govor učinkoval na ljudi skozi stoletja, opazil: »Vpliv govora na gori na splošno daleč presega meje judovstva in krščanstva ali celo zahodne kulture.« Dodal je še, da ima ta govor »edinstveno vsesplošno privlačnost«.

Razmislite o naslednjih jedrnatih in uporabnih besedah modrosti, ki jih najdemo v govoru na gori: »Če te kdo udari po desnem licu, nastavi mu tudi drugo.« »Pazite, da ne boste izkazovali pravičnosti svoje pred ljudmi.« »Ne skrbite [. . .] za jutri; kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase.« »Ne mečite biserov svojih pred svinje.« »Prosite, in dalo se vam bo.« »Vse [. . .], kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim.« »Pojdite noter skozi tesna vrata.« »Po njih sadovih jih spoznate.« »Vsako dobro drevo [rodi] dober sad.« (Matevž 5:39; 6:1, 34; 7:6, 7, 12, 13, 16, 17)

Nedvomno ste že kdaj slišali katero od teh izjav ali njihovo bistvo. Morda so v vašem jeziku postale pregovori. Vse te izjave so vzete iz govora na gori. Vpliv, ki ga ta govor ima na mnogo ljudi in kultur, zgovorno pričuje, da je obstajal »veliki učitelj«.

Predstavljajmo si, da si je nekdo lik z imenom Jezus Kristus, izmislil. Recimo, da je bil ta človek dovolj pameten, da si je domislil nauke, ki jih pripisujemo Jezusu v Bibliji. Mar ne bi ta človek predstavil Jezusa in njegove nauke tako, da bi bili ljudem na splošno čimbolj sprejemljivi? Vendar je apostol Pavel opazil: »Kajti i Judje zahtevajo znamenj, i Grki iščejo modrosti. Mi pa oznanjujemo Kristusa na križ razpetega [pribitega na kol, NW], Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost.« (1. Korinčanom 1:22, 23) Sporočilo o Kristusu, pribitem na kolu, ni privlačilo niti Jude niti druge narode. Toda ravno takšnega Kristusa so razglašali kristjani v prvem stoletju. Zakaj takšna upodobitev Kristusa, pribitega na kolu? Edino zadovoljivo pojasnilo bi bilo, da so pisci Krščanskih grških spisov zapisali resnico o Jezusovem življenju in smrti.

Drug dokaz, ki podpira Jezusovo zgodovinsko verodostojnost, je moč najti v tem, da so Jezusovi sledilci neutrudno oznanjevali njegove nauke. Le kakih 30 let po tem, ko je Jezus pričel opravljati svojo strežbo, je Pavel lahko rekel, da je bila dobra novica ‚oznanjena vsemu stvarstvu pod nebom‘. (Kološanom 1:23, SSP) Da, Jezusovi nauki so se kljub nasprotovanju razširili po vsem starodavnem svetu. Pavel, ki je bil tudi sam preganjan kot kristjan, je napisal: »Če Kristus ni  vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša.« (1. Korinčanom 15:12–17) Če bi bilo prazno že oznanjevanje Kristusa, ki naj ne bi bil obujen od mrtvih, koliko bolj prazno bi bilo šele oznanjevanje Kristusa, ki naj ne bi nikoli niti obstajal. Kot smo brali v poročilu Plinija mlajšega, so bili kristjani v prvem stoletju za svojo vero v Jezusa Kristusa pripravljeni umreti. Zanj so tvegali življenje, ker je res obstajal; živel je na zemlji, prav kakor je zapisano v evangelijskih pripovedih.

Vidite dokaze

Vera v vstajenje Jezusa Kristusa je bila temeljna za to, da so kristjani lahko oznanjevali. Z očmi razuma lahko tudi vi vidite obujenega Jezusa, tako da opazujete, kakšen vpliv ima danes.

Tik preden so Jezusa pribili na kol, je povedal veličastno prerokbo o svoji prihodnji navzočnosti. Poleg tega je naznanil, da bo obujen in bo sédel na Božjo desnico, kjer bo počakal na čas, ko se bo spoprijel s svojimi sovražniki. (Psalm 110:1; Janez 6:62; Dejanja 2:34, 35; Rimljanom 8:34) Zatem naj bi ukrepal ter Satana in njegove demone izgnal iz nebes. (Razodetje 12:7–9)

Kdaj naj bi se vse to zgodilo? Jezus je svojim učencem povedal ‚znamenje svoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti‘ (NW). To znamenje, ki kaže na njegovo nevidno navzočnost, zajema velike vojne, lakote, potrese, nastop krivih prerokov, porast krivičnosti in hude bolezni. Takšne katastrofalne dogodke naj bi pričakovali, saj izgon Satana Hudiča pomeni »gorje zemlji«. Hudič je prišel v bližino zemlje »z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa«. Poleg tega pa k temu znamenju spada tudi oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu »po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«. (Matevž 24:3–14; Razodetje 12:12; Lukež 21:7–19)

Kakor koščki sestavljanke, ki se prilegajo drug drugemu, so nastopili tudi dogodki, ki jih je Jezus napovedal. Vse od izbruha prve svetovne vojne leta 1914 vidimo sestavljen dokaz nevidne navzočnosti Jezusa Kristusa. Z velikanskim vplivom sedaj vlada kot kralj Božjega kraljestva. Dejstvo, da imate v rokah to revijo, je dokaz, da se danes opravlja delo oznanjevanja Kraljestva.

Da bi še bolj razumeli vpliv Jezusovega obstoja, je potrebno, da preučujete Biblijo. Zakaj ne bi o podrobnostih Jezusove navzočnosti povprašali Jehovovih prič?

[Slike na strani 5]

Jožef, Tacit in Plinij mlajši so omenili Jezusa Kristusa in njegove sledilce

[Vir slike]

Vse tri podobe: © Bettmann/CORBIS

[Slika na strani 7]

Zgodnji kristjani so bili prepričani, da je Jezus res živel