Služiti edinstveni jezikovni skupini v Koreji

POLETI leta 1997 se je neka zelo navdušena, a precej tiha skupina zbrala na območnem zborovanju Jehovovih prič. To je bilo prvo tovrstno zborovanje v Koreji za gluhe in slušno prizadete ljudi. Najvišje število navzočih je bilo 1174. Celoten program, skupaj z govori, intervjuji in dramo, je bil predstavljen v korejskem znakovnem jeziku in projiciran na velik zaslon, ki ga je bilo moč videti iz celotne zborske dvorane. To je bil vrhunec mnogoletnega trdega dela številnih prostovoljcev.

V zemeljskem raju bo nastopil čas, ko se bodo ‚gluhim odprla ušesa‘. (Izaija 35:5) Vsi, ki želijo živeti v tem raju, tudi gluhi, morajo najprej vstopiti v duhovni raj, v bogato duhovno stanje Božjega blagoslovljenega ljudstva. Postati morajo posvečeni in krščeni Priče za Jehova in se od njega poučevati. (Miha 4:1–4)

Skromni začetki

Resda se je gluhim pomalem oznanjevalo že v 1960-ih letih, toda šele v 1970-ih je pričelo nekaj teh gluhih obiskovati shode Jehovovih prič v Seulu, glavnem mestu Koreje. Kak krščanski brat, ki je znal hitro pisati, je na tablo zapisoval glavne točke govorov in omenjene svetopisemske stavke.

Leta 1971 je v mestu Taejon neki Pričevalec začel svojega gluhega sina in njegove gluhe prijatelje poučevati o kraljestvenem sporočilu. Iz te skupine je izšlo več gorečih posameznikov, ki so sedaj glavna opora na področjih v znakovnem jeziku. (Zaharija 4:10)

Mladi, ki se voljno dajejo na razpolago

Če naj bi gluhi začeli spoznavati Jehova in Jezusa ter tako stopili na pot življenja, bi se morali znatno potruditi tudi drugi prostovoljci.  (Janez 17:3) Zato se je veliko Jehovovih prič naučilo znakovnega jezika in so blagoslovljeni z izkušnjami, ki so jih obogatile.

Petnajstletni Park In-sun si je postavil za cilj, da se nauči znakovni jezik. Zato je pričel kot vajenec delati v neki tovarni, v kateri je bilo zaposlenih 20 gluhih ljudi. Osem mesecev je z njimi tesno sodeloval, da bi se naučil jezika in spoznal njihov način razmišljanja. Naslednje leto je postal redni pionir oziroma polnočasni kraljestveni oznanjevalec in deloval s skupino gluhih, ki so se zanimali za biblijsko resnico. Skupina se je hitro večala in kmalu je nedeljske shode obiskovalo več kot 35 ljudi. (Psalm 110:3)

Zatem so bili v Seulu prvič organizirani krščanski shodi, ki so potekali izključno v znakovnem jeziku. Brat Park In-sun je v tej vedno večji skupini služil kot posebni pionir. Do tedaj je postal že zelo vešč znakovnega jezika. V nekaterih mesecih je z gluhimi ljudmi vodil 28 biblijskih poukov na domu. Mnogi od teh so napredovali in postali Jehovove priče.

Zaradi tega zelo dejavnega prostovoljnega dela je bila oktobra 1976 v Seulu ustanovljena prva občina v znakovnem jeziku, v kateri je bilo 40 oznanjevalcev in dva redna pionirja. To je spodbudilo dejavnost tudi v drugih korejskih mestih. Veliko gluhih ljudi je bilo lačnih dobre novice in so čakali, da se jih obišče.

Delovati med gluhimi

Morda se sprašujete, kako so oznanjevalci prišli do gluhih. S številnimi so prišli v stik z napotili drugih ljudi. Obrnili so se tudi na lastnike krajevnih prodajaln riža, ki so jim priskrbeli imena in naslove gluhih. Pri oskrbovanju s takšnimi informacijami so bili prav tako koristni nekateri vladni uradi. Marljivo delovanje na področjih, kjer so živeli gluhi, je bilo tako uspešno, da so sčasoma nastale štiri občine v znakovnem jeziku. Veliko mladih kristjanov je bilo spodbujenih, da se naučijo tega jezika.

Podružnični urad Jehovovih prič je v te občine dodelil posebne pionirje, ki so znali znakovni jezik. Pred nedavnim so bili v te občine poslani tudi diplomanti Strežnospopolnjevalne šole, da bi člane občin duhovno krepili.

Obstajajo pa tudi težave, ki jih je treba premagati. Bratje in sestre, ki služijo na tem področju si morajo prizadevati razumeti kulturo gluhih. Ti so v svojih mislih in dejanjih zelo odkriti oziroma iskreni. To druge včasih preseneti in lahko povzroči nesporazume. Poleg tega morajo Priče pri vodenju biblijskih poukov na domu gluhim ljudem pomagati, da postanejo bolj vešči znakovnega jezika, in jih spodbujati, da razširijo svoj program branja in preučevanja.

Gluhi se med vsakodnevnimi dejavnostmi spoprijemajo s težavami, ki jih drugi povečini ne poznajo. Komuniciranje v državnih pisarnah in zdravstvenih ustanovah, kakor tudi preprosto trgovanje, zanje pogosto  postanejo veliki problemi. Ker pa Priče iz bližnjih občin gluhim ljubeče pomagajo, ti v krščanski občini okušajo, kaj pomeni prava bratovščina. (Janez 13:34, 35)

Uspešno neformalno pričevanje

V Pusanu, največjem korejskem južnem pristaniškem mestu, je neki Pričevalec naključno srečal dva gluha človeka, ki sta na košček papirja zapisala: »Všeč nama je misel o raju. Želela bi izvedeti svetopisemske stavke, ki govorijo o večnem življenju.« Brat si je zapisal njun naslov in se dogovoril, da ju bo obiskal. Ko se je oglasil, je našel polno sobo gluhih ljudi, ki so čakali, da se seznanijo s kraljestvenim sporočilom. Ta doživljaj ga je spodbudil, da se je pričel učiti znakovni jezik. Kmalu je bila v Pusanu ustanovljena občina v znakovnem jeziku.

Neki brat iz te občine je opazil dva gluha človeka, kako se pogovarjata v znakovnem jeziku, in ju ogovoril. Izvedel je, da sta bila pravkar na nekem verskem shodu, zato ju je povabil, naj še isti dan ob dveh popoldan prideta v kraljestveno dvorano. Prišla sta, in z njima se je pričel biblijski pouk. Kmalu zatem sta skupaj s svojimi 20 gluhimi prijatelji obiskala območno zborovanje. V tej skupini jih je nekaj posvetilo svoje življenje Jehovu. Dva sta postala  občinska starešina, eden pa služi kot strežni služabnik v občini v znakovnem jeziku.

Odločenost je nagrajena

Ker nekateri gluhi ljudje živijo precej daleč od občin v znakovnem jeziku, to pogosto zahteva veliko truda in odločenosti, da bi se jim redno priskrbelo duhovno hrano iz Biblije. Neki 31-letni moški se je na primer preživljal z ribarjenjem ob nekem otoku. Za biblijsko sporočilo je slišal od svojega mlajšega brata, ki je prišel v stik z Jehovovimi pričami. Ta gluhi ribič je v prizadevanju, da bi potešil svojo duhovno lakoto, s čolnom potoval 16 kilometrov na južno obalo Koreje v mesto Tongyoung. Tja je šel zato, da bi se srečal s posebnim pionirjem iz občine v znakovnem jeziku, ki je bila v mestu Masan. Ta posebni pionir je vsak ponedeljek prepotoval 65 kilometrov, samo da bi lahko z gluhim ribičem vodil biblijski pouk.

Da bi se gluhi biblijski učenec udeležil nedeljskih shodov v Masanu, je moral 16 kilometrov potovati s čolnom, nato pa še nadaljnjih 65 kilometrov z avtobusom. Za svojo odločenost je bil poplačan. V nekaj mesecih se je izboljšal v znakovnem jeziku, se naučil več korejskih znakov in, kar je najpomembnejše, spoznal edini način, s katerim se lahko zbliža z Jehovom. Ker je uvidel, kako pomembni so shodi in redno oznanjevanje, se je preselil na področje občine v znakovnem jeziku. Ali je bilo to enostavno? Ne. Moral je opustiti ribarjenje, s katerim je na mesec zaslužil do 3500 evrov, toda njegova odločenost je bila nagrajena. Potem ko je napredoval v resnici, se je krstil in sedaj skupaj s svojo družino srečno služi Jehovu.

Prevajanje za gluhe

Dobra novica o Kraljestvu se pogosto prenaša z govorjeno besedo. Vendar da bi se sporočilo iz Božje Besede preneslo še točneje, je nujno, da se biblijske nauke predstavi v trajnejši obliki. Zato so v prvem stoletju izkušeni starešine pisali knjige in pisma. (Dejanja 15:22–31; Efežanom 3:4; Kološanom 1:2; 4:16) V današnjem času je za obilico duhovne hrane poskrbljeno po knjigah in drugih krščanskih publikacijah. Te publikacije se prevaja v stotine jezikov, tudi v različne znakovne jezike. Za prevajanje v korejski jezik skrbi prevajalski oddelek v tamkajšnjem podružničnem uradu. V video oddelku pripravljajo videokasete v znakovnem jeziku. S tem se duhovno oskrbuje gluhe oznanjevalce dobre novice in zainteresirane posameznike v občinah po vsej Koreji.

Čeprav so že mnogi postali vešči znakovnega jezika in pomagajo pri pripravljanju videokaset, so ponavadi najboljši prevajalci otroci gluhih staršev. Znakovnega jezika se učijo že od otroštva. Ne le da pravilno kretajo, temveč s svojimi kretnjami in izrazom obraza sporočilo prisrčno pomensko obarvajo in poudarijo, s čimer dosežejo um in srce.

Kot smo omenili, sedaj v Koreji redno potekajo zborovanja in zbori v znakovnem jeziku. Da bi se za vse to poskrbelo, je potrebno veliko dela, truda in sredstev. Vendar navzoči takšne priprave cenijo. Ko se ti zbori končajo, mnogi ostanejo še nekaj časa, da bi bili v zdravi družbi in se pogovarjali o odlični duhovni hrani, ki so jo prejeli. Jasno je, da služenje v tej edinstveni skupini prinaša izzive, toda zaradi duhovnih blagoslovov je vredno truda.

[Slika na strani 10]

Videokasete v znakovnem jeziku, pripravljene v Koreji: »Kaj Bog zahteva od nas«, »Ceniti našo duhovno dediščino«, »Svarilni zgledi za današnje dni« in »Spoštujmo Jehovovo oblast«

[Slike na strani 10]

Od spodaj v smeri urinega kazalca: snemanje videokasete v znakovnem jeziku v korejski podružnici; pripravljanje znakov za teokratične izraze; prevajalski tim za znakovni jezik; pomoč prevajalcu med snemanjem videokasete