Življenjska zgodba

Služenje drugim mi lajša trpljenje

PRIPOVEDUJE JULIÁN ARIAS

Leta 1988, ko sem bil star 40 let, je bilo videti, da mi je poklicna kariera zagotovljena. Bil sem območni direktor nekega multinacionalnega podjetja. S službo je prišel razkošen avto, dobra plača in luksuzna pisarna v središču Madrida. V podjetju so celo namigovali, da me bodo imenovali za državnega direktorja podjetja. Takrat se mi še sanjalo ni, da se mi bo življenje v kratkem močno spremenilo.

V TISTEM letu me je zdravnik nekega dne presenetil z novico, da imam multiplo sklerozo, neozdravljivo bolezen. Bil sem pobit. Ko pa sem kasneje bral, kaj multipla skleroza lahko povzroči človeku, sem bil prestrašen. * Zdelo se je, kot da mi bo pregovorni Damoklejev meč visel nad glavo do konca mojih dni. Kako naj poskrbim za svojo ženo Milagros in za najinega triletnega sina Ismaela? Kako naj se s tem spoprimemo? Medtem ko sem še vedno tipal za odgovori na ta vprašanja, me je doletel še en močan udarec.

Kakšen mesec za tem, ko mi je zdravnik povedal za bolezen, me je nadrejeni poklical v svojo pisarno in me obvestil, da podjetje potrebuje ljudi »dobrega videza«. In nekdo z uničujočo boleznijo – pa čeprav v njeni začetni fazi – ne ustreza takšnemu videzu. Zato me je šef kar pri priči odpustil. Moje svetne kariere je bilo nenadoma konec!

 Pred svojo družino sem se skušal pokazati pogumnega, toda želel sem biti na samem, da bi razmislil o novih okoliščinah in temeljito premislil o svoji prihodnosti. Trudil sem se bojevati proti vse močnejšim občutkom depresije. Najbolj me je bolelo to, da sem v očeh podjetja kar čez noč postal nekoristen.

V slabosti najti moč

K sreči pa sem se v tem temačnem času lahko zanesel na več virov moči. Kakih 20 let pred tem sem postal Jehovova priča. Zato sem o svojih občutkih in o negotovi prihodnosti iskreno molil k Jehovu. Moja žena, ki je istega prepričanja kot jaz, mi je bila v veliko oporo, podpirali pa so me tudi nekateri tesni prijatelji, katerih prijaznost in sočutje sta se izkazala za neprecenljivo. (Pregovori 17:17)

Pomagalo mi je tudi to, da sem čutil odgovornost do drugih. Sina sem želel dobro vzgojiti, ga poučevati, se z njim igrati in ga izuriti v oznanjevalskem delu. Torej se nisem smel vdati. Vrhu tega sem bil starešina v eni od občin Jehovovih prič in tamkajšnji bratje in sestre so potrebovali mojo pomoč. Kakšen zgled pa bi bil drugim, če bi dovolil, da mi trpljenje spodkoplje vero?

Življenje se mi je neogibno spremenilo tako telesno kot ekonomsko – v nekaterih pogledih na slabše, v drugih pa na boljše. Nekoč sem slišal nekega zdravnika reči: »Bolezen človeka ne uniči, temveč ga spremeni.« In spoznal sem, da vse spremembe niso negativne.

Kot prvo mi je moj ‚trn v mesu‘ pomagal, da sem bolje razumel zdravstvene težave drugih ljudi in z njimi sočustvoval. (2. Korinčanom 12:7) Še nikoli prej nisem tako dobro razumel besed iz Pregovorov 3:5: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj.« In kar je najpomembnejše, nove razmere so me naučile, kaj je v življenju zares pomembno in kaj resnično zadovoljuje ter daje občutek samospoštovanja. V Jehovovi organizaciji je bilo še vedno veliko reči, ki sem jih lahko delal. Odkril sem, kaj v resnici pomenijo Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, SSP)

Novo življenje

Kmalu po tem, ko so mi diagnosticirali bolezen, sem bil povabljen na neki seminar v Madrid, kjer smo bili krščanski prostovoljci poučeni, kako vzpostaviti sodelovanje med zdravniki in njihovimi pacienti, ki so Priče. Kasneje smo bili organizirani v odbore za stike z bolnišnicami. Zame je bil ta seminar ravno ob pravem času. Odkril sem boljšo kariero, kariero, ki prinaša precej večje zadovoljstvo od katere koli plačane zaposlitve.

Na seminarju smo izvedeli, da je naloga nanovo ustanovljenih odborov za stike z bolnišnicami ta, da obiskujejo bolnišnice, se pogovarjajo z zdravniki in pripravljajo predstavitve zdravstvenim delavcem, vse to pa z namenom, da bi se ohranjalo dobro sodelovanje in preprečevalo nesoglasja. Odbori pomagajo Sopričam najti zdravnike, ki so pripravljeni zdravstvene postopke izvesti brez uporabe krvi. Ker nisem strokovnjak na tem področju, sem se seveda moral veliko naučiti o medicinskih izrazih, zdravniški etiki in o bolnišničnem sistemu. Kljub temu sem se s seminarja vrnil domov kot nov človek, oborožen z novim izzivom, ki me je navduševal.

 Obiskovanje bolnišnic – vir zadovoljstva

Čeprav me je bolezen počasi in neizprosno pohabljala, sem imel kot član odbora za stike z bolnišnicami vedno več odgovornosti. Začel sem dobivati invalidsko pokojnino, tako da sem imel na voljo čas za obiskovanje bolnišnic. Kljub občasnim razočaranjem, so bili ti obiski lažji in bolj nagrajujoči, kakor sem pričakoval. Čeprav sem sedaj na invalidskem vozičku, to vseeno ne predstavlja prevelike ovire. Vedno me spremlja še en član odbora. Poleg tega so se zdravniki navajeni pogovarjati z ljudmi na invalidskem vozičku, in včasih je videti, da mi prisluhnejo z večjim spoštovanjem, ko vidijo, koliko napora terja od mene to, da jih obiščem.

V zadnjih desetih letih sem obiskal na stotine zdravnikov. Nekateri so nam bili že skoraj od začetka pripravljeni pomagati. Dr. Juan Duarte – srčni kirurg v Madridu, ki je ponosen na to, da spoštuje pacientovo vest – nam je bil nemudoma na voljo. Od takrat je brez krvi operiral že več kot 200 Prič iz mnogih delov Španije. Z leti je pričelo brez uporabe krvi operirati vse več zdravnikov. Nekaj zaslug pri tem so imeli naši redni obiski, vendar je do izboljšanja prišlo tudi zaradi napredka medicine in dobrih rezultatov v brezkrvni kirurgiji. Prepričani smo, da je Jehova blagoslovil naša prizadevanja.

Še posebej me je spodbudil odziv nekaterih srčnih kirurgov, ki so specializirani za operiranje otrok. Dve leti smo obiskovali ekipo dveh kirurgov in njunih anestezistov. Oskrbovali smo jih z medicinsko literaturo, ki je pojasnjevala delo drugih zdravnikov na tem področju. Naš trud je bil poplačan leta 1999 med zdravniško konferenco o otroški kardiovaskularni kirurgiji. Oba kirurga – katera je spretno usmerjal kirurg iz Anglije, ki je prav tako sodeloval z nami – sta izvedla skrajno težko operacijo pri dojenčku Jehovovih prič, ki mu je bilo treba zamenjati aortno zaklopko. * Veselil sem se skupaj s staršema, ko je eden od kirurgov prišel iz operacijske sobe in nas obvestil, da je operacija uspela in da so spoštovali vest družine. Sedaj ta dva zdravnika redno iz vse Španije sprejemata paciente, ki so Priče.

Kar me v takšnih primerih zares navdaja z zadovoljstvom, je občutek, da sem svojim krščanskim bratom lahko v pomoč. Takrat ko se povežejo z odborom za stike z bolnišnicami, so ponavadi v enem od najtežjih obdobij v svojem življenju. Čaka jih operacija, zdravniki v krajevni bolnišnici pa jih nočejo oziroma ne morejo operirati brez krvi. Toda ko bratje izvedo, da so tukaj v Madridu kirurgi iz vseh vej medicine, ki so pripravljeni pomagati, si pošteno oddahnejo. Videl sem že, kako se je nekemu bratu zaskrbljen izraz na obrazu razjasnil že samo s tem, da smo bili v bolnišnici ob njem.

Svet sodnikov in zdravniške etike

V zadnjih letih smo člani odborov za stike z bolnišnicami obiskovali tudi sodnike. Ob  teh obiskih smo jim podarili publikacijo z naslovom Family Care and Medical Management for Jehovah’s Witnesses, ki je bila narejena posebej za to, da takšne uradnike seznani z našim stališčem glede uporabe krvi in razpoložljivostjo brezkrvnih nadomestkov. Takšni obiski so bili sila potrebni, ker v Španiji prej ni bilo nič nenavadnega, če so sodniki zdravnikom odobrili, da so pacientu lahko dali transfuzijo proti njegovi volji.

Sodniški prostori so impresivni in na mojem prvem obisku sem se počutil zelo majhnega, ko sem se v svojem invalidskem vozičku vozil po hodnikih. Da je bilo vse skupaj še slabše, se mi je pripetila manjša nezgoda, iz vozička sem se namreč prekopicnil na tla in pristal na kolenih. Nekaj sodnikov in odvetnikov, ki je videlo mojo zadrego, mi je prijazno priskočilo na pomoč, vendar sem se pred njimi počutil prav neumno.

Čeprav so bili sodniki negotovi glede tega, zakaj smo jih pravzaprav obiskovali, so z nami večinoma ravnali prijazno. Prvi sodnik, ki sem ga obiskal, je že prej premišljeval o našem stališču in je dejal, da bi se z nami o tem rad podrobno pogovoril. Ob naslednjem obisku me je osebno odpeljal v svoje prostore in me pozorno poslušal. Uspeh tega prvega obiska je druge člane in mene spodbudil, da smo se znebili strahov. Kmalu smo doživeli nadaljnje dobre rezultate.

Istega leta smo izvod publikacije Family care dali tudi nekemu drugemu sodniku, ki nas je prijazno sprejel in nam obljubil, da jo bo prebral. Dal sem mu svojo telefonsko številko, na katero bi me lahko v nujnem primeru poklical. Čez dva tedna je klical in povedal, da ga je neki krajevni kirurg prosil za pooblastilo, da bi Priči, ki je morala na operacijo, dal transfuzijo. Sodnik je izrazil željo, da mu pomagamo najti rešitev, pri kateri bi se upoštevalo prošnjo Priče, naj ji ne dajo krvi. Brez večjih težav smo našli drugo bolnišnico, kjer so kirurgi uspešno izvedli operacijo brez krvi. Sodnik je bil navdušen, ko je izvedel, kako se je izteklo, in nam je zagotovil, da bo tudi v prihodnje iskal podobne rešitve.

Pri obiskih v bolnišnicah smo se pogosto dotaknili vprašanj v zvezi z zdravniško etiko, saj smo želeli, da zdravniki upoštevajo pravice  in vest pacienta. V neki bolnišnici v Madridu, kjer so bili pripravljeni sodelovati, so me povabili, da se udeležim njihovega tečaja o etiki. Zaradi tega tečaja sem lahko mnogim strokovnjakom s tega medicinskega področja predstavil naše na Bibliji temelječe stališče. Poleg tega mi je tečaj tudi pomagal doumeti, pred koliko težkih odločitev so zdravniki postavljeni.

Eden od učiteljev na tečaju, profesor Diego Gracia, ki za španske zdravnike redno organizira prestižni tečaj o etiki, katerega vodi kak strokovnjak, je postal odločen zagovornik naše pravice do privolitve po pojasnilu v zvezi s transfuzijo krvi. * Ker smo s profesorjem Graciem imeli redne stike, je nekaj predstavnikov podružničnega urada Jehovovih prič v Španiji povabil, da so naše stališče pojasnili njegovim podiplomskim študentom, med katerimi so bili tudi takšni, ki veljajo za najboljše zdravnike v državi.

Pogledati resnici v oči

Seveda to zadovoljujoče delo v korist sovernikov ni rešilo vseh mojih osebnih problemov. Bolezen neusmiljeno napreduje. Vendar pa moj razum na srečo ostaja nedotaknjen. Po zaslugi moje žene in sina, ki se nikoli ne pritožujeta, še vedno lahko opravljam svoje odgovornosti. Brez njune pomoči in podpore bi bilo to nemogoče. Sam si ne morem zapeti niti gumba na hlačah ali si obleči plašča. Še prav posebej uživam, ko vsako soboto oznanjujem s sinom Ismaelom, ki me potiska naokoli v invalidskem vozičku, tako da se lahko pogovarjam s stanovalci. Poleg tega lahko še vedno skrbim za obveznosti, ki jih imam kot občinski starešina.

V zadnjih 12 letih sem doživel nekaj travmatičnih trenutkov. Včasih mi to, ko vidim, kako moja invalidnost vpliva na družino, povzroča večjo bolečino kot sama bolezen. Vem, da trpijo, čeprav tega ne povedo. Nedolgo tega sta mi v razdobju enega leta umrla tašča in oče. Istega leta sem tudi spoznal, da se ne bom več mogel premikati naokoli brez invalidskega vozička. Moj oče, ki je živel z nami, je umrl zaradi neke druge uničujoče bolezni. Zanj je skrbela Milagros in ob tem je imela občutek, kot da opazuje, kaj se bo v prihodnosti zgodilo z mano.

Po drugi strani pa je pozitivno to, da je naša družina združena, ko se skupaj spoprijemamo s težavami. Iz direktorja sem se sicer prelevil v invalida, vendar je sedaj moje življenje pravzaprav boljše, saj se povsem posvečam služenju drugim. Dajanje lahko lajša naše trpljenje, Jehova pa drži svojo obljubo in nas krepča, ko smo v potrebi. Prav zares lahko pritrdim Pavlovim besedam: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13, SSP)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 24]

Ženino mnenje

Za ženo je z duševne, čustvene in telesne plati težko živeti z zakoncem, ki ima multiplo sklerozo. Pri tem, kaj nameravam početi, moram biti razumna in pripravljena odriniti nepotrebne skrbi glede prihodnosti. (Matevž 6:34) Vendar pa lahko življenje, ki je polno trpljenja, v človeku odkrije tisto, kar je v njem najboljšega. Najin zakon je sedaj močnejši, moj odnos z Jehovom pa tesnejši. Zelo me krepijo tudi življenjske zgodbe drugih, ki so v podobnih stresnih okoliščinah. Tudi jaz imam enak občutek zadovoljstva, kot ga ima Julián zaradi svojega koristnega služenja bratom, in spoznala sem, da nas Jehova nikoli ne zapusti, čeprav nam lahko vsak nov dan prinese nove izzive.

[Okvir na strani 24]

Sinovo mnenje

Moj oče je s svojo zdržljivostjo in pozitivnostjo zame izvrsten zgled, in počutim se koristnega, ko ga vozim naokoli. Zavedam se, da ne morem vedno početi tega, kar bi si želel. Sedaj sem najstnik, vendar bi rad, ko odrastem, služil kot član odbora za stike z bolnišnicami. Iz biblijskih obljub vem, da je trpljenje samo začasno in da mnogi bratje in sestre trpijo bolj kakor mi.

[Slika na strani 22]

Žena mi je vir moči

[Slika na strani 23]

Pogovor s srčnim kirurgom dr. Juanom Duartom

[Slika na strani 25]

S sinom se veseliva skupnega dela v strežbi