Evzebij – »oče cerkvene zgodovine«?

LETA 325 n. š. je rimski cesar Konstantin pozval vse škofe v Nicejo. Njegov namen je bil: rešiti sporno vprašanje, o katerem se je veliko razpravljalo, in sicer glede odnosa med Bogom in njegovim Sinom. Med navzočimi je bil tudi mož, ki velja za najbolj učenega v tistem času, Evzebij iz Cezareje. Evzebij je marljivo preučeval Sveto pismo in zagovarjal krščanski monoteizem.

V Encyclopædii Britannici piše, da je nicejskemu koncilu »predsedoval Konstantin, ki je dejavno vodil razprave in sam predlagal [. . .] odločilno formulo za odnos med Kristusom in Bogom, ki so jo potem vnesli v kredo, kakršnega je na koncu izdal koncil, namreč da sta ‚oba iz iste substance‘ [. . .]. Cesar je škofe ustrahoval, in tako so vsi, razen dveh, podpisali kredo, čeprav jih je večina to storila proti svojemu prepričanju.« Ali je bil Evzebij eden teh, ki se ni podpisal? Kaj se lahko naučimo iz stališča, ki ga je zavzel? Preglejmo Evzebijevo preteklost – njegovo usposobljenost in dosežke.

Njegova znamenita dela

Evzebij se je verjetno rodil v Palestini okoli leta 260 n. š. V mladih letih se je družil s Pamfilijem, nadzornikom cerkve v Cezareji. Vpisal se je na Pamfilijevo teološko šolo in postal marljiv učenec. S pridom je uporabljal njegovo bogato knjižnico. Evzebij se je povsem predal študiju, še posebej preučevanju Biblije. Postal je tudi zvest Pamfilijev prijatelj, zaradi česar je kasneje o sebi govoril kot o »Pamfilijevem Evzebiju«.

Evzebij je o svojih namenih dejal: »Moj namen je poročati o naslednikih svetih apostolov ter o času, ki je minil od dni našega Rešitelja pa do danes, spregovoriti o tem, kako je v zgodovini cerkve prišlo do mnogih in pomembnih dogodkov, ter omeniti tiste, ki so vodili in nadzirali cerkev v najuglednejših župnijah, in tiste, ki so v vsakem rodu ustno ali pisno objavljali Božjo besedo.«

Evzebij je poznan po zelo cenjenem delu z naslovom Zgodovina krščanske Cerkve. Deset zvezkov, ki jih je izdal okoli leta 324 n. š., velja za najpomembnejšo zapisano cerkveno zgodovino starega veka. Zaradi tega dosežka je postal znan kot oče cerkvene zgodovine.

Evzebij je poleg Zgodovine Cerkve napisal tudi Kroniko, v dveh zvezkih. V prvem zvezku je povzel svetovno zgodovino. Ta zvezek  je v četrtem stoletju postal standardno besedilo, na katero so se obračali glede svetovne kronologije. V drugem zvezku je navedel datume zgodovinskih dogodkov. Z vzporednimi stolpci je prikazal, kako so si sledile kraljevske rodbine različnih narodov.

Evzebij je napisal še dve zgodovinski deli, Palestinski mučenci in Konstantinovo življenje. V prvem opisuje obdobje med letoma 303 n. š. in 310 n. š. ter razpravlja o takratnih mučencih. Evzebij naj bi bil očividec teh dogodkov. Kasnejše delo, ki je bilo izdano po smrti cesarja Konstantina leta 337 n. š., in sicer kot zbirka štirih knjig, vsebuje dragocene zgodovinske podrobnosti. Vendar je to delo predvsem nekakšen slavospev, in ne zgolj zgodovina.

Med Evzebijeva apologetska dela spada odgovor Hierokleju, takratnemu rimskemu guvernerju. Ko je Hieroklej pisal proti kristjanom, je Evzebij odgovoril v njihovo obrambo. Poleg tega je za to, da bi podprl Božje avtorstvo Svetega pisma, napisal 35 knjig, ki veljajo za najpomembnejše in najbolj dovršeno tovrstno delo. V prvih 15 knjigah skuša opravičiti to, da so kristjani sprejeli svete spise Hebrejcev. V naslednjih 20 pa dokazuje, da so kristjani povsem upravičeno šli preko judovskih predpisov ter privzeli nova načela in navade. Te knjige skupaj predstavljajo izčrpno obrambo v prid krščanstva, kot ga je razumel Evzebij.

Evzebij je živel kakih 80 let (ok. 260–ok. 340 n. š.) in postal eden najplodnejših piscev starega veka. Njegova dela zajemajo dogodke prvih treh stoletij našega štetja do časa cesarja Konstantina. V zadnjih letih svojega življenja ni le pisal, temveč je tudi služboval kot cezarejski škof. Čeprav je Evzebij poznan predvsem kot zgodovinar, pa je bil tudi apologet, topograf, pridigar, kritik in razlagalec.

Imel je dva namena

Zakaj se je Evzebij lotil takih velikih projektov, ki se jih dotlej ni še nihče? Zato ker je bil prepričan, da živi na prehodu v novi vek. Menil je, da so se v predhodnih rodovih zgodili pomembni dogodki in jih je treba zapisati za kasnejše rodove.

Naslednji razlog za Evzebijevo pisanje je bil apologetske narave. Prepričan je bil, da je krščanstvo ustanovil Bog. Toda nekateri se s tem niso strinjali. Evzebij je zapisal: »Moj namen je tudi navesti imena, število in pogostost tistih, ki so iz ljubezni do novosti zabredli v najhujše zmote in se sami razglašajo za odkritelje spoznanja, ki se po krivem tako imenuje, ter kakor kruti volkovi neusmiljeno plenijo Kristusovo čredo.«

Ali se je Evzebij imel za kristjana? Očitno se je, saj je o Kristusu govoril kot o ‚našem Rešitelju‘. Dejal je: »Moj namen je [. . .] poročati o nesrečah, ki so se nemudoma zgrnile na ves judovski narod zaradi njihovih zarot proti našemu Rešitelju, in napisati, kako in kdaj so pogani napadli Božjo besedo, ter opisati značaj tistih, ki so se v različnih obdobjih kljub krvi in mučenju bojevali zanjo, kakor tudi o priznanjih v današnjih dneh in milostljivi in ljubeznivi pomoči, ki jim jo je vsem naklonil naš Rešitelj.«

 Njegovo obsežno raziskovanje

Knjig, ki jih je Evzebij prebral in navajal iz njih, je zelo veliko. Za mnoge pomembne posameznike iz prvih treh stoletij našega štetja izvemo le iz Evzebijevih del. Koristne pripovedi, ki osvetljujejo pomembna gibanja, zasledimo samo v njegovih delih. Virov, iz katerih je črpal, danes ni več na voljo.

Evzebij je gradivo zbiral marljivo in temeljito. Kaže, da se je skrbno trudil, da je zanesljiva poročila ločil od nezanesljivih. Vseeno pa njegovo delo ni brez pomanjkljivosti. Ljudi in njihovo ravnanje včasih napačno razlaga in celo napačno razume. Tu in tam je nenatančen, kar se tiče kronologije. Manjkalo pa mu je tudi ustvarjalnosti pri predstavljanju gradiva. Vendar kljub očitnim pomanjkljivostim veljajo njegova številna dela za neprecenljiv zaklad.

Ljubitelj resnice?

Evzebij se je ukvarjal z nerešenim vprašanjem o odnosu med Očetom in Sinom. Ali je Oče obstajal pred Sinom, kot je Evzebij verjel? Ali pa sta obstajala sočasno? »Če je njun obstoj sočasen,« je spraševal, »kako je lahko Oče oče in Sin sin?« Svoje verovanje je celo podprl s svetopisemskimi stavki. Navajal je Janezov evangelij 14:28, kjer piše, da ‚je Oče večji od Jezusa‘, in Janezov evangelij 17:3, kjer je za Jezusa rečeno, da ga je »poslal« edini resnični Bog. Z besedami iz Lista Kološanom 1:15 in Janezovega evangelija 1:1 je dokazoval, da se Logos oziroma Beseda nanaša na ‚podobo Boga nevidnega‘, na Božjega Sina.

Toda presenetljivo je, da je Evzebij na koncu nicejskega koncila podprl nasprotno gledišče. Čeprav je na temelju Svetega pisma verjel, da Bog in Kristus ne obstajata sočasno, se je postavil na cesarjevo stran.

Pouk za nas

Zakaj je Evzebij na nicejskem koncilu popustil in podprl nesvetopisemski nauk? Ali je to storil iz političnih razlogov? Zakaj se je koncila sploh udeležil? Čeprav so bili pozvani vsi škofi, pa se je dejansko odzvala le peščica (300). Ali je bil Evzebij morda zaskrbljen za svoj družbeni položaj? In zakaj ga je cesar Konstantin tako zelo spoštoval? Evzebij je na koncilu sedel na cesarjevi desnici.

Evzebij se očitno ni zmenil za Jezusovo zapoved, naj njegovi sledilci ‚ne bodo od sveta‘. (Janez 17:16; 18:36) »Prešeštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga?« je vprašal učenec Jakob. (Jakob 4:4) In kako primeren je Pavlov opomin: »Ne vlecite tujega jarma z neverniki«! (2. Korinčanom 6:14) Ostanimo ločeni od sveta, medtem ko ‚častimo [Očeta] z duhom in resnico‘. (Janez 4:24, NW)

[Slika na strani 31]

Na freski upodobljen nicejski koncil

[Vir slike]

Scala/Art Resource, NY

[Slika na strani 29]

Courtesy of Special Collections Library, University of Michigan