‚Dve gospe sta potrkali na najina vrata‘

»MINILI sta dve leti odkar sva doživela brezmejno žalost ob izgubi najine deklice.« Tako se prične odprto pismo, objavljeno v časopisu Le Progrès, ki izhaja v francoskem mestu Saint-Étienne.

»Mélissa je bila stara tri mesece in imela strašno okvaro, trisomijo 18. S takšno tragedijo, ki je videti res krivična, se nikoli zares ne sprijazniš. Bila sva vzgojena v katoliški veri, toda vedno znova naju je preganjala misel: ‚Bog, če obstajaš, zakaj dopuščaš, da se dogajajo takšne stvari?‘« Razumljivo je, da se je mati, ki je napisala to pismo, počutila obupano in nemočno. V pismu nadalje piše:

»Kmalu za vsem tem sta na najina vrata potrkali dve gospe. Takoj sem ju prepoznala kot Jehovovi priči. Hotela sem ju že vljudno odsloviti, toda potem sem opazila brošuro, ki sta jo ponujali. Brošura je obravnavala vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje. Tako sem se odločila, da ju povabim noter, in jima dokažem, da se motita. Menila sem, da je moja družina zares več kot dovolj trpela in da smo že siti puhlih fraz kot ‚Bog nam jo je dal in Bog nam jo je vzel‘. Pričevalki sta ostali malce več kot eno uro. Poslušali sta me z velikim sočutjem in ko sta odhajali, sem se počutila veliko boljše, zato sem se strinjala, naj še prideta. To se je zgodilo pred dvema letoma. Nisem postala Jehovova priča, toda z njimi sem začela preučevati Biblijo in obiskujem njihove shode, kolikor le lahko.«