Naučimo se umetnosti taktnega ravnanja

PEGGY je opazila, da je njen sin govoril s svojim mlajšim bratom zelo neprijazno. »Ali misliš, da bi se lahko še kako drugače pogovarjal s svojim bratom?« ga je vprašala. »Poglej, kako je vznemirjen!« Zakaj mu je to povedala? Sina je skušala naučiti, da bi ravnal taktno in bil pozoren do občutkov drugih.

Apostol Pavel je svojega mlajšega spremljevalca Timoteja spodbudil, naj bo »do vseh blag [oziroma takten]«. Tako ne bo teptal čustev drugih. (2. Timoteju 2:24, SSP) Kaj pa je taktnost? Kako se lahko v tem izboljšamo? In kako lahko še drugim pomagamo, da bi razvili to lastnost?

Kaj je taktnost?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je takt definiran kot »občutek za primerno ravnanje, vedenje pri občevanju z ljudmi«. Beseda takt se je prvotno nanašala na dotik. Prav kakor lahko občutljivi prsti zaznajo, ali je nekaj lepljivo, mehko, gladko, vroče oziroma kosmato, tako lahko takten človek zazna občutke drugih in sprevidi, kako na druge vpliva s svojimi besedami oziroma ravnanjem. Toda to ni zgolj veščina; iskreno si moramo želeti, da drugih ne bi prizadeli.

V biblijski pripovedi o Elizejevem služabniku Gehaziju je zapisan primer človeka, ki ni bil takten. Neki sunamljanki je ravnokar v naročju umrl sin, zato se je odpravila k Elizeju po tolažbo. Gehaziju je na vprašanje, ali ji gre dobro, odvrnila: »Dobro.« Toda ko je prišla do preroka, ‚pristopi Gehazi, da bi jo odrinil‘. Vendar Elizej je dejal: »Pusti jo! kajti njena duša je v bridkosti.« (2. kraljev 4:17–20, 25–27)

Kako je lahko Gehazi ravnal tako nepremišljeno in netaktno? Resda žena ob njegovem vprašanju ni odkrila svojih občutkov. Toda konec koncev večina ljudi svojih čustev ne razkrije kar vsakomur. Vseeno pa so se čustva te žene nekako kazala navzven. Elizej jih je očitno sprevidel, toda Gehazi jih ni ali pa jih ni hotel. To nam dobro ponazarja, zakaj je ponavadi kdo netakten. Če človek preveč misli na pomembnost svoje naloge, se mu zlahka zgodi, da spregleda ali pa se ne zmeni za potrebe ljudi, s katerimi se srečuje. Takšen človek je podoben vozniku avtobusa, ki je toliko obremenjen s tem, ali bo prišel pravočasno, da potnikom sploh ne ustavlja.

Da ne bi bili tako netaktni kakor Gehazi, si moramo prizadevati, da smo do ljudi prijazni, saj ne vemo, kako se v resnici počutijo. Vedno bi morali biti pozorni na znake, ki odkrivajo človekova čustva, in se odzvati s prijazno besedo ali dejanjem. Kako se lahko v tem izboljšamo?

Skušajmo razumeti občutke drugih

Jezus je izredno sprevidel občutke drugih ter kako z njimi prijazno in najbolje ravnati. Nekoč je večerjal v hiši farizeja Simona, ko je k njemu pristopila žena, »ki je bila v mestu grešnica«. Tudi sedaj ni bilo slišati besed,  toda veliko se je lahko opazilo. ‚Prinesla je alabastrovo steklenico mazila, in se ustopila jokaje odzadaj k nogam Jezusovim ter začela močiti noge njegove s solzami in jih otirati z lasmi svoje glave, in mu poljubljala noge in jih mazilila z mazilom.‘ Jezus je doumel, kaj je vse to pomenilo. In čeprav Simon ni rekel niti besede, je Jezus sprevidel, da si je sam pri sebi mislil: »Ako bi bil ta prorok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je.« (Lukež 7:37–39)

Ali si lahko predstavljate, kakšno škodo bi Jezus povzročil, če bi to ženo odrinil ali pa Simonu dejal: »Kako moreš biti tako brezsrčen! Mar ne vidiš, da se kesa?« Namesto tega mu je taktno povedal ponazoritev o možu, ki je nekemu človeku odpustil velik dolg, drugemu pa veliko manjšega. »Kateri od njiju ga bo bolj ljubil?« je Jezus vprašal. Simonu tako ni dal občutka, da ga obsoja, temveč ga je lahko pohvalil za pravilen odgovor. Nato mu je prijazno pomagal prepoznati veliko znakov, ki so odkrivali ženine resnične občutke in izraze kesanja. Jezus se je obrnil k ženi in ji blago pokazal, da razume njene občutke. Povedal ji je, da so ji grehi odpuščeni in zatem dejal: »Vera tvoja te je rešila, pojdi v miru!« Kako so jo morale te taktne besede okrepiti v odločenosti, da dela to, kar je prav! (Lukež 7:40–50) Jezus je bil takten, ker je opazil, kako se ljudje počutijo, in se odzval s sočutjem.

Tudi mi se lahko naučimo taktnosti in nato še drugim pomagamo razumeti tiho govorico čustev, prav kakor je Jezus pomagal Simonu. Včasih lahko izkušeni strežniki učijo taktnosti tiste, ki so v krščanski strežbi še novi. Po kakem obisku, kjer so se pogovarjali o dobri novici, lahko analizirajo znake, po katerih so prepoznali čustva teh, ki so jih srečali. Ali je bil posameznik plašen, skeptičen, vznejevoljen ali zaposlen? Kako bi mu lahko kar najbolj prijazno pomagali? Tudi starešine lahko priskočijo na pomoč bratom in sestram, ki so morda netaktno prizadeli drug drugega. Pomagajte jim, da bi razumeli občutke sokristjana. Ali je užaljen oziroma ima občutek, da se drugi ne menijo zanj ali da so ga napačno razumeli? Kako bi mu lahko s prijaznim dejanjem pomagali, da bi se počutil bolje?

Starši bi morali svojim otrokom pomagati, da razvijajo sočutje, saj jih bo to spodbudilo k taktnemu ravnanju. Peggyjin sin, ki smo ga omenili na začetku, je opazil bratov zardeli obraz, našobljene ustnice in solzne oči ter dojel bolečino, ki jo je brat čutil. Prav kakor je njegova mati upala, mu je bilo žal in se je odločil, da se spremeni. Oba Peggyjina fanta sta dobro izkoristila to, kar sta se naučila v otroštvu, in leta kasneje sta postala uspešna v pridobivanju učencev in dobra pastirja v krščanski občini.

Pokažimo, da razumemo

Taktnost pa je še posebej pomembna, kadar imamo proti komu razlog za pritožbo. Tako hitro se lahko zgodi, da poteptamo človekovo dostojanstvo. Na začetku je vedno najboljša določna pohvala. Drugega ne kritizirajte, temveč se osredotočite na problem. Pojasnite mu, kako je njegovo ravnanje vplivalo na vas in kaj natanko bi želeli, da se spremeni. Nato pa bodite pripravljeni poslušati. Morda ste ga le narobe razumeli.

Ljudem je všeč, ko vidijo, da razumemo njihovo gledišče, četudi se z njim ne strinjamo.  Jezus je Marti taktno povedal, da razume njene skrbi. Rekel ji je: »Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo.« (Lukež 10:41) Podobno bi morali ravnati mi, ko nam kdo omeni svoj problem. To, da ga razumemo, lahko taktno pokažemo s tem, da problem ali pritožbo ponovimo s svojimi besedami, ne pa, da mu svetujemo, še preden nam pove do konca. Tako na ljubezniv način pokažemo, da ga res razumemo.

Prepoznajmo, česa ne smemo reči

Ko je kraljica Estera želela svojega moža prositi, naj razveljavi zaroto, s katero je Haman hotel uničiti Jude, je zadeve taktno uredila tako, da je bil njen mož dobro razpoložen. Šele nato je spregovorila o tej kočljivi zadevi. Poučno pa je tudi opaziti, česa ni rekla. Taktno se je ognila omembi, da je njen mož soodgovoren za hudobni načrt. (Estera 5:1–8; 7:1, 2; 8:5)

Podobno naj bi ravnali, ko obiščemo neverujočega moža kake krščanske sestre. Namesto da bi mu takoj pokazali Biblijo, zakaj ne bi najprej taktno poizvedli, kaj ga zanima? Kadar v kraljestveno dvorano pride kak neformalno oblečen neznanec ali pa se kdo vrne po dolgem času, mu raje zaželimo dobrodošlico, kot pa da bi pripomnili, kako je oblečen oziroma kako dolgo ga ni bilo. In ko opazimo, da ima novozainteresirani posameznik napačno gledišče, bo morda najbolje, da ga ne popravimo kar takoj. (Janez 16:12) Zaradi taktnosti bomo torej tudi ljubeče prepoznali, česa ne smemo reči.

Besede, ki zdravijo

Če se naučimo taktnega govorjenja, nam bo to pomagalo biti z drugimi v dobrih odnosih tudi takrat, ko bi kdo narobe razumel naše motive ter bil zagrenjen in užaljen. Ko so se na primer Efraimci ‚[skušali, NW] hudo prepirati‘ z Gideonom, jim je ta med drugim taktno in jasno razložil, kaj se je v resnici zgodilo ter jim pošteno povedal svoje mnenje o tem, kar so dosegli. Ravnal je taktno, saj je spoznal, zakaj so bili razburjeni, in zaradi njegove skromnosti so se počutili bolje. (Sodniki 8:1–3, SSP; Pregovori 16:24)

Vedno skušajte razmišljati o tem, kako boste s svojimi besedami vplivali na druge. Ob prizadevanju, da ravnate taktno, boste lahko občutili radost, ki je opisana v Pregovorih 15:23: »Veselje napravi možu odgovor ust njegovih; kajti beseda o pravem času, o kako dobra!«

[Slika na strani 31]

Starši lahko svoje otroke učijo, da čutijo z drugimi

[Slika na strani 31]

Izkušeni krščanski strežniki lahko nove učijo taktnosti