Življenjska zgodba

Srečen je tisti, čigar Bog je Jehova

PRIPOVEDUJE TOM DIDUR

Mestna dvorana je bila že najeta. Na zbor v Porcupine Plainu v kanadski provinci Saskatchewan naj bi prišlo približno 300 ljudi. V sredo je začelo snežiti, v petek pa je že divjal snežni vihar, ki je povsem onemogočil vidljivost. Temperatura je padla na minus 40 stopinj Celzija. Skupaj z nekaj otroki nas je bilo navzočih 28. Takrat mi je bilo 25 let in bil sem malce zaskrbljen, saj je bil to moj prvi zbor, ko sem služil kot novi okrajni nadzornik. Preden povem, kaj se je zgodilo, mi dovolite, da vam pojasnim, kako sem pričel s to posebno službeno prednostjo.

SEM sedmi od osmih otrok in vsi smo fantje. Najstarejši je bil Bill, sledili so mu Metro, John, Fred, Mike in Alex. Jaz sem se rodil leta 1925, Wally pa je najmlajši. Živeli smo blizu mesta Ukraina v kanadski provinci Manitoba, kjer sta moja starša, Michael in Anna Didur, imela majhno kmetijo. Očka je delal na železnici kot progovni delavec. Koče, ki so bile postavljene ob nekaterih oddaljenih železniških progah, niso bile ravno primeren kraj za vzgajanje velike družine, zato smo ostali na kmetiji. Očka je bil večino časa zdoma, tako da je za nas skrbela mati. Občasno je tudi sama odšla in se mu pridružila za kakšen teden ali več, toda še prej je poskrbela, da smo se naučili kuhati, peči in gospodinjiti. In ker smo bili člani grške katoliške cerkve, je k materinemu zgodnjemu poučevanju spadalo  tudi učenje molitev in sodelovanje pri drugih obredih.

Stik z biblijsko resnico

Želja, da bi razumel Biblijo, se je razvnela že v moji mladosti. Neki sosed, ki je bil Jehovova priča, je redno obiskoval našo družino in nam bral odlomke iz Biblije, ki so se nanašali na Božje kraljestvo, harmagedon in blagoslove novega sveta. Matere ni niti najmanj zanimalo, kar je govoril, toda sporočilo je pritegnilo Mika in Alexa. Pravzaprav ju je to, kar sta spoznala, spodbudilo, da sta med drugo svetovno vojno zaradi ugovora vesti odklonila vojaško služenje. Mike je bil kasneje za kratek čas obsojen na zapor, Alex pa je bil poslan v delovno taborišče v Ontario. Sčasoma sta biblijsko resnico sprejela tudi Fred in Wally, vendar pa tega niso storili moji trije najstarejši bratje. Mati je dolga leta resnici celo nasprotovala, toda pozneje se je na presenečenje vseh postavila na Jehovovo stran. Krstila se je pri 83 letih, umrla pa je 13 let kasneje. Tudi očka je bil pred svojo smrtjo naklonjen resnici.

Ko mi je bilo 17 let, sem odpotoval v Winnipeg, da bi si poiskal delo in bil skupaj s tistimi, ki bi mi lahko pomagali preučevati Biblijo. Takrat so bili Jehovove priče pod prepovedjo, toda shodi so potekali redno. Prvi shod, ki sem se ga udeležil, je bil v nekem zasebnem domu. Ker sem bil vzgojen v grškokatoliški veri, mi je to, kar sem na začetku slišal, zvenelo čudno. A počasi mi je postajalo jasno, zakaj je delitev na duhovščino in laike nesvetopisemska in zakaj Bog ne odobrava, da duhovščina blagoslavlja vojaška prizadevanja. (Izaija 2:4; Matevž 23:8–10; Rimljanom 12:17, 18) Življenje v raju na zemlji se mi je zdelo veliko bolj stvarno in razumno od tega, da bi za vedno odšel v onstranstvo.

S prepričanostjo, da je to resnica, sem se posvetil Jehovu in se leta 1942 v Winnipegu krstil. Leto zatem so v Kanadi preklicali prepoved Jehovovih prič in delo oznanjevanja je dobilo nov zagon. Poleg tega je biblijska resnica še močneje vplivala na moje srce. V občini sem imel prednost služiti kot sluga, sodeloval pa sem tudi pri akcijah javnih shodov ter deloval na nedodeljenem področju. K mojemu duhovnemu napredku je neizmerno prispevalo to, da sem se udeležil velikih zborovanj v Združenih državah.

Povečal sem služenje Jehovu

Leta 1950 sem postal pionir, decembra istega leta pa so me povabili, naj služim kot okrajni nadzornik. Imel sem prednost, da me je blizu Toronta za to šolal Charlie Hepworth, izkušen in zvestovdan brat. Poleg tega sem bil vesel, da sem zadnji teden šolanja preživel s svojim bratom Alexom, ki je že služil kot okrajni nadzornik v Winnipegu.

Moj prvi okrajni zbor, ki sem ga opisal na začetku, se mi je za vedno vtisnil v spomin. Seveda me je skrbelo, kako se bo vse skupaj izšlo. Kakor koli že, območni nadzornik Jack Nathan je poskrbel, da smo vsi ostali zaposleni in radostni. Skupaj z navzočimi smo povzeli program zbora. Povedali smo doživetja, vadili predstavitve po hišah in pokazali, kako se opravljajo ponovni obiski in vodijo biblijski pouki. Peli smo kraljestvene pesmi, na voljo pa je bilo tudi veliko hrane in skoraj vsaki dve uri smo si privoščili kavo in pecivo. Nekateri so spali na klopeh ali kar na odru, drugi pa na tleh. Do nedelje se je vihar malce polegel, tako da je na javnem predavanju bilo 96 navzočih. S  to izkušnjo sem se naučil, kako se spoprijeti s težavnimi razmerami.

Naslednja dodelitev me je popeljala v severno Alberto, Britansko Kolumbijo in Jukonski teritorij, deželo polnočnega sonca. Potovanje po divji aljaški cesti iz Dawson Creeka v Britanski Kolumbiji do Whitehorsa v Jukonu (pot je dolga 1477 kilometrov) in oznanjevanje med potjo je terjalo zdržljivost in previdnost. Snežni plazovi, spolzka gorska pobočja in slaba vidljivost zaradi naletavajočega snega so bili pravi izziv.

Presunilo me je, ko sem videl, kako je resnica prodrla na daljnji sever. Nekega dne sva z Walterjem Lewkowiczem prišla k neki skromni majhni koči blizu mesta Lower Post v Britanski Kolumbiji, ki leži ob aljaški cesti tik ob meji z Jukonskim teritorijem. Vedela sva, da v koči nekdo živi, saj sva skozi okence lahko opazila migotanje luči. Bilo je okrog devetih zvečer, ko sva potrkala na vrata. Moški glas je zaklical, naj vstopiva, in to sva tudi storila. Kako presenečena sva bila, ko sva videla starega možakarja ležati na preprostem ležišču in brati revijo Stražni stolp! Pravzaprav je bila njegova revija novejša od te, ki sva jo ponujala midva. Pojasnil nama je, da jih dobiva z letalsko pošto. Najnovejših revij še nisva imela, saj občine nisva obiskala že več kot osem dni. Možakar se je predstavil kot Fred Berg in čeprav je bil naročnik že nekaj let, ga Jehovove priče niso obiskali še nikoli prej. Primoral naju je, da sva pri njem prenočila. Lahko sva mu povedala veliko svetopisemskih resnic in uredila, da so ga obiskali drugi Pričevalci, ki so redno šli skozi to področje.

Nekaj let sem služil v treh manjših okrajih. Razprostirali so se od mesta Grande Prairie v Alberti na vzhodu do Kodiaka na Aljaski na zahodu, kar je razdalja več kot 3500 kilometrov.

Na čudovit način sem spoznaval, da Jehova svojo srčno dobrotljivost naklanja vsem ljudem, tako v oddaljenih krajih kot kjer koli drugje, in da s svojim duhom vzgibava razum in srce teh, ki so prav naravnani za večno življenje. Eden teh  je bil Henry Lepine iz Dawson Cityja v Jukonu, današnjega Dawsona. Henry je živel na zelo odmaknjenem področju. Pravzaprav območje, kjer je bilo nahajališče zlata, ni zapustil že več kot 60 let. Vendar je Jehova tega štiriinosemdesetletnika s svojim duhom spodbudil, da je odpotoval na okrajni zbor v 1600 kilometrov oddaljen Anchorage, pa četudi še nikoli prej ni bil na občinskem shodu. Nad programom je bil ves navdušen, prevzela pa ga je tudi družba. Po vrnitvi v Dawson City, je ostal zvest vse do svoje smrti. Mnogi njegovi znanci so se spraševali, kaj neki je tega starega moža motiviralo, da se je odpravil na tako dolgo potovanje. Zaradi takšne radovednosti je še nekaj starejših ljudi sprejelo resnico. Tako je Henry posredno odlično pričeval.

Bil sem deležen Jehovove nezaslužene dobrotljivosti

Leta 1955 sem se razveselil povabila, naj obiščem 26. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. To šolanje mi je okrepilo vero in pomagalo, da sem se z Jehovom še bolj zbližal. Po diplomi mi je bilo dodeljeno, da nadaljujem okrajno službo v Kanadi.

Kakšno leto sem služil v provinci Ontario. Nato so me ponovno dodelili na veličastno Aljasko. Pred seboj še zmeraj vidim slikovite ceste, ki se vijejo okoli čistih, kristalnih jezer ter strmo se dvigajočih gorskih verig z zasneženimi vrhovi. V poletnih dnevih se doline in travniki spremenijo v osupljivo preprogo pisanih divjih cvetlic. Zrak je svež, voda pa neoporečno čista. V svojem naravnem okolju se prosto potikajo medvedi, losi, severni jeleni in druge divje živali.

Toda Aljaska je prinašala izzive – ne samo zaradi spremenljivega vremena, temveč tudi zaradi velikanskih razdalj. Okraj, kjer sem služil, se je od vzhoda do zahoda razprostiral kakih 3200 kilometrov. Takrat še ni bilo urejeno, da bi okrajni nadzornik imel avtomobil. Tamkajšnji bratje so se prostovoljno ponudili, da so me peljali iz ene občine v drugo. Včasih pa sem moral za prevoz zaprositi voznike tovornjakov ali turiste.

Nekaj takega se mi je pripetilo na odseku aljaške ceste med križiščem pri mestecu Tok na Aljaski in področjem Scotty Creek v Kanadi. Med eno in drugo carinarnico v teh dveh krajih je bilo kakih 160 kilometrov razdalje. V Toku sem prečkal mejo Združenih držav in dobil prevoz še za kakih 50 kilometrov. Zatem pa ni pripeljal več noben avtomobil in tako sem pešačil približno deset ur ter prehodil več kot 40 kilometrov. Šele kasneje sem izvedel, da so kmalu zatem, ko sem prečkal mejo, na tistem odseku ceste zaustavili ves promet zaradi snežnega plazu, ki se je sprožil nedaleč od mejnega prehoda. Ob polnoči je temperatura padla na približno minus 20 stopinj Celzija, jaz pa sem bil še zmeraj kakih 80 kilometrov stran od najbližjega zatočišča. Nujno sem moral najti zavetje, kjer bi se odpočil.

Šepajoč sem ob cesti zagledal neki zapuščen avtomobil, ki je bil delno prekrit s snegom. Pomislil sem, da bi lahko mrzlo noč preživel,  če bi prišel vanj in prespal na sedežih. Uspelo mi je očistiti dovolj snega, da sem odprl vrata, toda notranjost je bila vse do kovine povsem izpraznjena. Na srečo pa sem nedaleč stran ob cesti odkril zapuščeno kolibo. Po nekaj težavnejših poskusih, da bi prišel noter in zanetil ogenj, sem se le uspel za nekaj uric odpočiti. Zjutraj sem dobil prevoz do naslednje koče, v kateri sem dobil nujno potrebno hrano in si obvezal prste, ki so bili v ranah.

Jehova povzroča rast na severu

Moj prvi obisk Fairbanksa je bil zelo spodbuden. V strežbi smo imeli veliko uspeha in približno 50 jih je prišlo poslušat nedeljsko javno predavanje. Zbrali smo se v majhnem misijonarskem domu, kjer sta živela Vernor in Lorraine Davis. Ljudje so ob poslušanju govora molili glavo iz kuhinje, spalnice in hodnika. Iz tega pozitivnega odziva smo vedeli, da bo oznanjevanje v Fairbanksu bolj utrjeno, če bo tam tudi kraljestvena dvorana. Tako smo z Jehovovo pomočjo kupili veliko zgradbo, ki je bila nekoč plesna dvorana, in jo premestili na primernejše zemljišče. Izkopali smo vodnjak, uredili toalete in napeljali ogrevanje. V enem letu je v Fairbanksu že stala uporabna kraljestvena dvorana. Potem ko smo dvorani dodali še kuhinjo, smo leta 1958 tam imeli območno zborovanje, na katerem je bilo 330 navzočih.

Poleti 1960 sem se z avtomobilom odpravil na dolgo potovanje na svetovni sedež Jehovovih prič v New York, da bi se udeležil posebnega tečaja za vse potujoče nadzornike iz Združenih držav in Kanade. Med tamkajšnjim bivanjem so me brat Nathan Knorr in drugi odgovorni bratje spraševali o možnostih, da bi se na Aljaski ustanovil podružnični urad. Nekaj mesecev kasneje smo se razveselili obvestila, da bo s 1. septembrom 1961 Aljaska imela svojo podružnico. Za nadzorovanje tamkajšnjega dela je bil dodeljen brat Andrew K. Wagner. Z ženo Vero je v Brooklynu služil že 20 let, izkušnje pa sta imela tudi v potujočem delu. Podružnični urad na Aljaski je bil zelo dobrodošel, saj okrajnemu nadzorniku ni bilo več treba toliko potovati in se je tako laže osredotočil na posamezne potrebe občin na oddaljenih področjih.

Na severu je bilo poletje 1962 zelo srečen čas. Posvečena je bila aljaška podružnica, v mestu Juneau pa je potekalo območno zborovanje. V Juneauju in jukonskem Whitehorsu so bile zgrajene nove kraljestvene dvorane, na odmaknjenih področjih pa je nastalo tudi nekaj novih skupin.

Nazaj v Kanado

Že več let sem si dopisoval z Margareto Petras iz Kanade. Reta, kot so jo vedno klicali, je postala pionirka leta 1947, nato je leta 1955 diplomirala na Gileadu, in pionirala v vzhodni Kanadi. Zaprosil sem jo za roko in privolila je. Poročila sva se februarja 1963 v Whitehorsu. Jeseni istega leta sva bila dodeljena v okrajno službo na zahodni del Kanade in tam sva radostno služila naslednjih 25 let.

Leta 1988 so naju iz zdravstvenih razlogov poslali za posebna pionirja v Winnipeg v Manitobo. Med drugim sva pet let skrbela za neko zborsko dvorano. Kolikor je le mogoče, še zmeraj sodelujeva v radostnem delu pridobivanja učencev. V okrajni službi sva vzpostavila mnogo biblijskih poukov, ki so jih nato vodili drugi. Sedaj z Jehovovo nezasluženo dobrotljivostjo pouke pričneva in se dodatno veseliva, ko vidiva, kako učenci napredujejo do posvetitve in krsta.

Prepričan sem, da je služenje Jehovu najboljši način življenja. Živiva smiselno in zadovoljujoče, z vsakim dnem pa se najina ljubezen do Jehova še bolj utrjuje. To naju res osrečuje. Kakršna koli je najina teokratična dodelitev oziroma kamor koli sva dodeljena, se strinjava s psalmistom, ki je dejal: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je GOSPOD [Jehova, NW].« (Psalm 144:15)

[Slike na strani 24, 25]

V okrajni službi

[Slika na strani 25]

Na obisku pri Henryju Lepinu v Dawson Cityju. Stojim na levi.

[Slika na strani 26]

Prva kraljestvena dvorana v Anchorageu

[Slika na strani 26]

Skupaj z Reto leta 1998