Življenjska zgodba

Jehova vedno skrbi za nas

PRIPOVEDUJE ENELESI MZANGA

Bilo je leta 1972. Deset mlajših moških, članov malavijske mladinske zveze, je vdrlo v našo hišo, me zgrabilo in zvleklo na bližnje polje sladkornega trsta. Pretepli so me in me pustili ležati na tleh, prepričani, da sem mrtva.

Podobne brutalne napade so prenašali tudi številni drugi Jehovove priče v Malaviju. Zakaj so jih preganjali? Kaj jim je pomagalo, da so vzdržali? Prosim, dovolite mi, da vam povem življenjsko zgodbo moje družine.

RODILA sem se 31. decembra 1921 v verni družini. Moj oče je bil pastor osrednje afriške prezbiterijanske cerkve. Odrasla sem v Nkhomi, v mestecu blizu Lilongweja, glavnega mesta Malavija. Pri 15-ih sem postala žena Emmasa Mzange.

Nekega dne nas je obiskal očetov prijatelj, ki je bil prav tako pastor. Opazil je, da blizu našega doma živijo Jehovove priče in nas opozoril, naj se ne zapletemo z njimi. Rekel nam je, da so Priče obsedeni z demoni, in da lahko demoni obsedejo tudi nas, če ne bomo previdni. To opozorilo nas je tako prestrašilo, da smo se preselili v drugo vas, kjer si je Emmas našel delo v neki trgovini. A smo kaj kmalu ugotovili, da po naključju tudi zraven našega novega doma živijo Jehovove priče!

Vendar je nedolgo zatem Emmasa velika ljubezen do Biblije navedla, da je spregovoril z enim od Prič. Po prepričljivih odgovorih, ki jih je dobil na svoja številna vprašanja, se je strinjal, da Pričevalec z njim prične biblijski pouk. Sprva sta preučevala v trgovini, kjer je Emmas delal, kasneje pa vsak teden pri nas  doma. Vsakič ko so prišli Jehovove priče, sem odšla iz hiše, ker sem se jih bala. Emmas je kljub temu Biblijo še naprej preučeval in se aprila 1951, kakih šest mesecev po pričetku biblijskega pouka, krstil. Vendar mi tega ni povedal, ker se je bal, da bi ta novica razdrla najin zakon.

Trije mučni tedni

Nekega dne pa mi je prijateljica Ellen Kadzalero povedala, da se je moj mož krstil kot Jehovova priča. Kar razganjalo me je od besa! Od takrat naprej z njim nisem govorila, pa tudi hrane mu nisem pripravljala. Poleg tega mu nisem več prinašala in grela vode za kopanje, kar po naših običajih velja za ženino dolžnost.

Emmas me je po tem, ko je tri tedne prenašal takšno ravnanje, prijazno prosil, naj sedem k njemu, nato pa mi je povedal, zakaj se je odločil postati Priča. Prebral in pojasnil mi je več svetopisemskih stavkov, med drugim tudi Prvi list Korinčanom 9:16. To me je močno ganilo in menila sem, da moram tudi jaz sodelovati pri oznanjevanju dobre novice. Zato sem se odločila, da začnem preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Tega večera sem mojemu ljubečemu možu na njegovo veliko olajšanje pripravila okusno večerjo.

Z resnico seznaniva družino in prijatelje

Ko so najini starši izvedeli, da se druživa z Jehovovimi pričami, so nama zelo nasprotovali. Moji domači so nama poslali pismo, v katerem so sporočili, da ne želijo več najinih obiskov. Njihov odziv naju je užalostil, vendar sva zaupala v Jezusovo obljubo, da bova imela veliko duhovnih bratov, sester, očetov in mater. (Matevž 19:29)

Pri preučevanju Biblije sem hitro napredovala in se avgusta 1951, samo tri mesece in pol za možem, krstila. Čutila sem, da moram o resnici spregovoriti s svojo prijateljico Ellen. Na srečo se je strinjala, da z njo preučujem Biblijo. Maja 1952 se je krstila in postala moja duhovna sestra, kar je okrepilo najino prijateljstvo. Še danes sva najboljši prijateljici.

Emmas je leta 1954 dobil nalogo, da kot okrajni nadzornik obiskuje občine. Takrat sva že imela šest otrok. V tistih časih je potujoči nadzornik, ki je imel družino, en teden preživel na obisku v določeni občini, naslednji teden pa je ostal doma, da bi bil skupaj s svojo ženo in otroci. Vendar je Emmas vedno poskrbel, da sem med njegovo odsotnostjo jaz z otroki vodila družinski biblijski pouk. Trudila sva se, da je bilo preučevanje karseda zanimivo. Poleg tega sva jim o najini ljubezni do Jehova in do resnice iz njegove Besede govorila z iskreno prepričanostjo. Kot družina smo sodelovali tudi pri oznanjevalskem delu. Takšno duhovno šolanje je najinim otrokom okrepilo vero in jih pripravilo na preganjanje, ki nas je čakalo.

Začne se versko preganjanje

Malavi je leta 1964 postal neodvisna država. Ko so funkcionarji vladajoče stranke izvedeli za našo politično nevtralnost, so nas skušali prisiliti, da bi kupili strankarsko člansko izkaznico. * Ker z Emmasom tega nisva hotela storiti, so nam člani mladinske zveze uničili  polje koruze – naš glavni vir hrane za naslednje leto. Med sekanjem koruze so prepevali: »Vsi, ki nočejo kupiti Kamuzujeve [predsednik Banda] izkaznice, bodo jadikovali, ker jim bodo termiti pojedli njihovo zeleno koruzo.« Kljub tej izgubi hrane nas ni preplavil brezup. Čutili smo, da Jehova skrbi za nas. Ljubeče nas je okrepil. (Filipljanom 4:12, 13)

Nekega poznega večera v avgustu leta 1964 sem bila z otroki sama doma. Spali smo že, ko me je prebudilo oddaljeno petje. Bil je Gulewamkulu, strah zbujajoča skrivna organizacija plemenskih plesalcev, ki napadajo ljudi in se pretvarjajo, da so duhovi umrlih prednikov. Poslala jih je mladinska zveza, da bi nas napadli. Hitro sem zbudila otroke in še preden so napadalci prišli do hiše, smo zbežali v goščavo.

Iz skrivališča smo zagledali močno svetlobo. Gulewamkulu je zažgal našo s slamo krito hišo. Zgorela je do temeljev, skupaj z vso našo lastnino. Ko so napadalci zapuščali tleče pogorišče našega doma, smo jih slišali reči: »Temu Pričevalcu smo zakurili izvrsten ogenj, tako da se bo lahko pogrel.« Kako hvaležni smo bili Jehovu, da smo se rešili na varno! Resda so nam uničili vso lastnino, vendar pa niso uničili naše odločenosti, da zaupamo Jehovu, in ne ljudem. (Psalm 118:8)

Izvedeli smo, da se je Gulewamkulu tako strašno znesel še nad petimi družinami Jehovovih prič v našem kraju. Kako veseli in hvaležni smo bili bratom in sestram iz sosednjih občin, da so nam priskočili na pomoč! Zgradili so nam domove in nas za več tednov oskrbeli s hrano.

Preganjanje se stopnjuje

Septembra 1967 je bila po vsej državi organizirana akcija, s katero so hoteli zajeti vse Jehovove priče. Da bi nas izsledili, so neusmiljeni in skrajno nasilni mladi moški – člani mladinske zveze in malavijski mladi pionirji – z mačetami hodili po hišah in iskali Priče. Ko so jih našli, so jim hoteli prodati strankarske izkaznice.

Prišli so tudi k naši hiši in vprašali, ali že imamo strankarsko izkaznico. Odvrnila sem: »Ne, nisem je kupila. In ne bom je kupila ne sedaj, ne kdaj drugič.« Nato so naju z možem zgrabili in odvedli na krajevno policijsko postajo, ne da bi imela pri tem možnost kar koli vzeti s seboj. Ko so najini mlajši otroci prišli iz šole domov in naju niso našli, so se zelo prestrašili. K sreči je kmalu zatem prišel domov tudi najin starejši sin Daniel in od soseda izvedel, kaj se je zgodilo. Nemudoma se je s svojimi mlajšimi brati in sestrami napotil na policijsko postajo. Prišli so ravno v trenutku, ko nas je policija naložila na tovornjake, da bi nas odpeljala v Lilongwe. Tako so otroci šli z nama.

Na sedežu policije v Lilongweju so uprizorili navidezni proces. Policisti so nas vprašali: »Ali boste še naprej Jehovove priče?« »Seveda!« smo odvrnili, čeprav smo vedeli, da to pomeni sedemletno zaporno kazen. Kazen za tiste, ki so »vodili« organizacijo, pa je bila 14 let zapora.

Noč smo preživeli brez hrane in počitka, nato pa nas je policija odpeljala v zapor Maula. V jetniških celicah smo bili tako natlačeni, da na tleh ni bilo niti prostora, kjer bi lahko spali! V vsaki od prenatrpanih celic je bilo za stranišče namenjeno le eno vedro. Obroki hrane so bili pičli in slabo pripravljeni. Uprava zapora je po dveh tednih spoznala, da smo miroljubni ljudje, zato nam je dovolila iti na zunanje dvorišče. Ker nas je bilo tako veliko skupaj, smo vsak dan imeli priložnost, da se med seboj spodbujamo in dobro pričujemo drugim zapornikom. Na naše presenečenje so nas zaradi mednarodnega pritiska na malavijsko vlado po treh mesecih zapora izpustili.

 Policisti so nas priganjali, naj se vrnemo domov, a so nam hkrati tudi povedali, da smo Jehovove priče v Malaviju prepovedani. Ta prepoved je trajala od 20. oktobra 1967 do 12. avgusta 1993 – skoraj 26 let. To so bila težavna leta, vendar smo lahko z Jehovovo pomočjo ostali povsem nevtralni.

Zasledovani kot živali

Vlada je oktobra 1972 sprejela odlok, s katerim se je sprožil nov val nasilnega preganjanja. Odlok je določal, da je treba vse Jehovove priče odpustiti z njihovih delovnih mest in da morajo biti vsi Priče, ki živijo na vasi, pregnani s svojih domov. Zasledovani smo bili kot živali.

Takrat je neki mlad krščanski brat prišel k nam domov z nujnim sporočilom za Emmasa: ‚Mladinska zveza te namerava obglaviti, natakniti tvojo glavo na kol in jo odnesti h krajevnim poglavarjem.‘ Emmas je hitro odšel od doma, vendar je pred tem poskrbel, da bi takoj, ko bo to mogoče, za njim prišli tudi mi. Otroke sem naglo poslala proč. Nato pa se je, ravno ko sem tudi sama hotela oditi, pojavilo deset članov mladinske zveze in iskalo Emmasa. Vdrli so v hišo, vendar so ugotovili, da je ušel. Razjarjeni od besa so me zvlekli na bližnje polje sladkornega trsta, kjer so me brcali in pretepali s trstnimi stebli. Nato so odšli, ker so mislili, da sem mrtva. Ko sem prišla k zavesti, sem se splazila nazaj domov.

Tistega večera je Emmas v okrilju noči tvegal življenje, ko se je vrnil, da bi me poiskal. Našel me je hudo pretepeno in s prijateljem, ki je imel avto, sta me nežno odnesla v vozilo. Odpeljala sta me na dom nekega brata v Lilongweju, kjer sem si počasi opomogla, Emmas pa je začel delati načrt, kako zbežati iz države.

Nikjer dobrodošli begunci

Najina hči Dinesi in njen mož sta imela pettonski tovornjak. Zaposlila sta voznika, ki je bil nekoč malavijski mladi pionir, sedaj pa nam je zaradi razmer, v katerih smo se znašli, postal naklonjen. Nam in drugim Pričam se je prostovoljno odločil pomagati. Voznik je več večerov zapored pobiral Priče po vnaprej dogovorjenih skrivališčih. Nato je oblekel svojo uniformo malavijskih mladinskih pionirjev in z natovorjenim tovornjakom peljal mimo več policijskih cestnih zapor. Veliko je tvegal, ko je stotinam Prič pomagal prečkati mejo z Zambijo.

Po nekaj mesecih so nas zambijske oblasti poslale nazaj v Malavi, vendar se nismo mogli  vrniti v svojo domačo vas. Vse, kar nismo vzeli s seboj, so pokradli. S hiše so nam sneli celo pločevinasto streho. Ker ni bilo varnega kraja, kamor bi se lahko zatekli, smo zbežali v Mozambik, kjer smo dve leti in pol ostali v begunskem taborišču Mlangeni. Toda nova oblast v Mozambiku je junija 1975 taborišče zaprla in nas prisilila, da smo se vrnili v Malavi, kjer so bile razmere za Jehovove priče še vedno enake. Nismo imeli druge izbire, kot da že drugič zbežimo v Zambijo. Prispeli smo v begunsko taborišče Chigumukire.

Čez dva meseca se je ob glavni cesti ustavil konvoj avtobusov in vojaških tovornjakov, in v taborišče je vdrlo na stotine do zob oboroženih zambijskih vojakov. Dejali so, da so nam zgradili lepe hiše in priskrbeli prevoz, da bi nam pomagali priti tja. Vedeli smo, da je to laž. Vojaki so pričeli ljudi potiskati na tovornjake in v avtobuse, zato je izbruhnila panika. Poleg tega so začeli z avtomatskimi puškami streljati v zrak in na tisoče naših bratov in sester se je v strahu razbežalo.

V vsej tisti zmedi je množica Emmasa nenamerno zbila na tla in ga pohodila, a mu je eden od bratov pomagal, da se je postavil na noge. Mislili smo, da je to začetek velike stiske. Vsi begunci so se spustili v beg proti Malaviju. Ko smo bili še v Zambiji, smo prišli do neke reke, kjer so se bratje prijeli za roke in s tem naredili več verig. Tako je lahko reko vsakdo varno prečkal. Toda na drugi strani so nas obkolili zambijski vojaki in nas izgnali v Malavi.

Tako smo se znova znašli v Malaviju in nismo vedeli, kam bi šli. Izvedeli smo, da se na političnih shodih in po časopisih ljudi opozarja, naj bodo pozorni na »nove obraze«, ki bi se pojavili v njihovi vasi, s čimer so imeli v mislih Jehovove priče. Zato smo se odločili, da gremo v glavno mesto, kjer ne bomo tako izstopali, kakor bi v vasi. Uspelo nam je najeti majhno hišo, Emmas pa je kot potujoči nadzornik ponovno začel na skrivaj obiskovati občine.

Obiskovanje občinskih shodov

Kaj nam je pomagalo, da smo ostali zvesti? Občinski shodi! V begunskih taboriščih v Mozambiku in Zambiji smo neovirano obiskovali shode, ki smo jih imeli v preprostih, s slamo kritih kraljestvenih dvoranah. V Malaviju pa je bilo obiskovati shode nevarno in težko – a je bilo vselej vredno truda. Da nas ne bi odkrili, so bili shodi ponavadi pozno zvečer in na odročnih krajih. Na shodih govorniku v znak cenjenja nismo ploskali, temveč smo dlani preprosto drgnili drugo ob drugo, saj nismo hoteli zbujati pozornosti.

Krščevalo se je pozno zvečer. Ob neki takšni priložnosti se je krstil tudi najin sin Abiyudi. Po govoru za krst so ga skupaj z drugimi krstnimi kandidati v temi odvedli do močvirja, kjer je bila izkopana plitva jama. Tam so se krstili.

Naš mali dom – varno zavetje

V zadnjih letih vladne prepovedi je bil naš dom v Lilongweju varno zavetje. K nam domov je na skrivaj prihajala pošta in literatura iz zambijskega podružničnega urada. Bratje, ki so bili kurirji, so s kolesi prišli po to pošiljko in jo nato razvozili povsod po Malaviju. Revije Stražni stolp, ki smo jih razdeljevali, so bile tanke, ker so bile tiskane na biblijskem papirju. Zaradi tega so lahko kurirji prepeljali dvakrat toliko revij, kakor bi jih sicer, če bi bile natisnjene na navadnem papirju. Kurirji so razvažali tudi miniaturne Stražne stolpe, v katerih so bili samo preučevalni članki. To miniaturno revijo se je zlahka skrilo v srajčni žep, saj je bila iz ene same pole papirja.

Kurirji so tvegali svojo svobodo in življenje, ko so, včasih tudi v gosti temi, kolesarili  skozi goščavo, otovorjeni s škatlami prepovedane literature. Kljub policijskim barikadam in drugim nevarnostim so prepotovali na stotine kilometrov v vsakršnem vremenu, da bi svojim bratom in sestram dostavili duhovno hrano. Kako pogumni so bili ti dragi kurirji!

Jehova skrbi za vdove

Emmasa je decembra 1992 zadela kap, ko je imel kot potujoči nadzornik govor v eni od občin. Od takrat naprej ni mogel več govoriti. Nekoliko pozneje ga je kap zadela še enkrat in mu eno stran telesa ohromila. Čeprav se mu je bilo z izgubo zdravja težko sprijazniti, mi je ljubeča podpora, ki sva jo prejela od bratov in sester iz naše občine, pregnala brezup. Za svojega moža sem lahko skrbela doma vse do njegove smrti novembra 1994, ko je bil star 76 let. Poročena sva bila 57 let in Emmas je pred svojo smrtjo dočakal konec prepovedi. Toda še vedno žalujem, saj sem izgubila zvestega tovariša.

Ko sem ovdovela, je moj zet prevzel nase odgovornost, da bo poleg žene in petih otrok poskrbel še zame. Na žalost je avgusta 2000 po kratki bolezni umrl. Kako je moji hčerki uspelo, da nam je priskrbela hrano in streho nad glavo? Znova sem spoznala, da Jehova skrbi za nas in da je zares ‚oče sirotam in sodnik vdovam‘. (Psalm 68:5) Jehova nam je po svojih zemeljskih služabnikih priskrbel lepo novo hišo. Kako pa? Ko so bratje in sestre iz naše občine videli, v kako mučnem položaju smo, so nam v samo petih tednih zgradili hišo! Iz drugih občin so nam na pomoč priskočili bratje, ki so zidarji. Ljubezen in dobrota teh Prič nas je prevzela, saj je dom, ki so nam ga zgradili, boljši od mnogih domov, v katerih sami živijo. Občina je s takšnim izkazovanjem ljubezni naši soseščini dobro pričevala. Ko se zvečer odpravim spat, se počutim kot v raju! Zares, naš prekrasni novi dom je zgrajen iz opeke in malte, vendar je bila ta hiša, kot so mnogi opazili, resnično sezidana z ljubeznijo. (Galatom 6:10)

Jehova še naprej skrbi

Čeprav sem včasih čisto na robu obupa, je Jehova dober z menoj. Sedem od mojih devetih otrok je še vedno živih in naša družina sedaj šteje 123 članov. Kako hvaležna sem, da jih velika večina zvesto služi Jehovu!

Danes, pri 82-ih, kar žarim od veselja, ko vidim, kaj je Božji duh dosegel v Malaviju. Samo v zadnjih štirih letih je število kraljestvenih dvoran zraslo iz ene na več kot 600. Poleg tega imamo sedaj v Lilongweju nov podružnični urad ter neovirano uživamo obilje krepilne duhovne hrane. Čutim, da sem zares doživela izpolnitev Božje obljube iz Izaija 54:17, kjer nam je zagotovljeno: »Nobeno orodje [orožje, SSP], narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha.« Po več kot 50 letih služenja Jehovu sem prepričana, da ne glede na to s kakšnimi preizkušnjami se srečujemo, on vedno skrbi za nas.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Moj mož Emmas se je krstil aprila 1951

[Slika na strani 26]

Skupina pogumnih kurirjev

[Slika na strani 28]

Hiša, zgrajena z ljubeznijo