Vprašanja bralcev

V mnogih delih sveta je običaj, da se mladoporočenca obdaruje. Katera svetopisemska načela bi morali upoštevati, kadar damo oziroma prejmemo poročno darilo?

Biblija odobrava dajanje daril, če se to stori s pravilnimi nagibi in ob primerni priložnosti. Prave kristjane spodbuja, naj v dajanju posnemajo njihovega velikodušnega Oskrbovalca, Jehova. (Jakob 1:17) Apostol Pavel je sokristjane spomnil: »Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite: take daritve namreč so Bogu po volji.« Tako se kristjane spodbuja, naj bodo radodarni. (Hebrejcem 13:16; Lukež 6:38)

Kako pa je s knjigo želja mladoporočencev, ki jo imajo navado uporabljati v nekaterih deželah? Ponavadi se mladoporočenca pred prihajajočo poroko sprehodita po določeni trgovini, si ogledata izdelke in izbereta tiste, ki si jih želita za darilo. Sorodnike in prijatelje napotita v ustrezno trgovino, da bi tam kupili izdelek, ki sta ga vpisala v knjigo želja mladoporočencev. Iz praktičnega gledišča knjiga želja tem, ki darilo kupujejo, omogoči, da ne porabijo preveč časa pri izbiranju darila, tistim pa, ki darilo prejmejo, prihrani neprijetnost, če bi nepotrebna darila morali vrniti v trgovino.

Za par, ki načrtuje poroko, je uporaba knjige želja mladoporočencev stvar osebne odločitve. Vendar bo kristjan želel biti previden, da se ne bi kakor koli zapletel v navade, s katerimi bi prekršil biblijska načela. Kaj, če bi na primer zaročenca sestavila seznam samo zelo dragih reči? V takšnem primeru tisti z omejenimi sredstvi darila ne bi mogli kupiti oziroma bi lahko menili, da je boljše, če na poroko ne pridejo in se tako ognejo zadregi, če bi prinesli poceni darilo. Neka kristjanka je napisala: »To me vse bolj bremeni. Skušala sem biti radodarna, toda zadnje čase je vse veselje, ki sem ga včasih čutila ob dajanju, izginilo.« Kako žalostno bi bilo, če bi poroka postala vir malodušja!

Vsekakor se povabljencem ne bi smelo vzbuditi občutka, da morajo darilo kupiti v določeni trgovini oziroma v določenem cenovnem razredu, sicer bo zavrnjeno. Navsezadnje je Jezus Kristus rekel, da je v Božjih očeh najdragocenejši darovalčev nagib srca, in ne materialna vrednost darila. (Lukež 21:1–4) Podobno je apostol Pavel glede miloščine za potrebne napisal: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 9:7)

Glede na Biblijo ni nič narobe, če nekako povemo, da smo darovalci, morda tako, da zraven našega darila pustimo še sporočilce. Vendar je v nekaterih krajih običaj, da se pred vsemi pove, kdo je kaj daroval. Takšen običaj lahko vodi do problemov. Darovalci morda želijo ostati anonimni, tako da ne bi nase pritegnili prevelike pozornosti. Takšni posamezniki ravnajo skladno z načelom, zapisanim v Matevževem evangeliju 6:3, kjer je Jezus dejal: »Ti pa kadar daješ miloščino, naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja.« Drugi mogoče menijo, da je dajanje darila osebna stvar, ki bi morala ostati med darovalcem in prejemnikom. Toda kadar se pove, kdo je kaj daroval, se zaradi tega lahko darila med seboj primerja, s čimer bi ‚spodbujali tekmovalnost‘. (Galatom 5:26, NW) Kristjani gotovo ne želijo, da bi se drugi počutili neprijetno ali bili v zadregi, ko bi se pred vsemi objavilo, kdo je kaj podaril. (1. Petrov 3:8)

Da, če ravnamo skladno z načeli iz Božje Besede, bo dajanje daril ostalo vir veselja. (Dejanja 20:35)