Martin Luther – njegovo življenje in zapuščina

»PRAVIJO, da je bilo o [Martinu Luthru] napisanih več knjig kakor o katerem drugem človeku v zgodovini, razen seveda o njegovem gospodu, Jezusu Kristusu.« Tako je pisalo v reviji Time. Luther je s svojimi besedami in dejanji prispeval k rojstvu reformacije – verskega gibanja, ki je opisano kot »najpomembnejša revolucija v človeški zgodovini«. Tako je pomagal spremeniti versko podobo Evrope in spustiti zastor nad srednjim vekom na tej celini. Položil je tudi temelj sodobnemu nemškemu knjižnemu jeziku. Njegov prevod Biblije je še vedno zdaleč najbolj priljubljen nemški prevod.

Kakšen človek je bil Martin Luther? Kako je lahko tako zelo vplival na razmere v Evropi?

Luther postane učenjak

Martin Luther se je rodil novembra 1483 v Eislebnu v Nemčiji. Čeprav je njegov oče delal v rudniku bakra, je dovolj zaslužil, da je lahko Martinu zagotovil dobro izobrazbo. Leta 1501 se je Martin vpisal na erfurtsko univerzo. V tamkajšnji knjižnici je prvič bral Biblijo. »Ta knjiga mi je bila v nepopisno veselje,« je rekel, »in zaželel sem si, da bi nekega dne postal srečnež, ki bi imel takšno knjigo.«

Pri 22 letih je stopil v avguštinski samostan v Erfurtu. Kasneje je študiral na wittenberški univerzi in doktoriral iz teologije. Luther je menil, da ni vreden Božje naklonjenosti, in včasih so ga občutki krivde pripeljali na rob obupa. Toda s preučevanjem Biblije, molitvijo in poglobljenim premišljevanjem je lahko bolje razumel, kako Bog gleda na grešnike. Spoznal je, da si Božje naklonjenosti ni mogoče prislužiti. Po nezasluženi dobrotljivosti jo lahko uživajo tisti, ki verujejo. (Rimljanom 1:16; 3:23, 24, 28)

Kako je Luther prišel do sklepa, da je njegovo novo razumevanje pravilno? Kurt Aland, profesor zgodnje cerkvene zgodovine in raziskovanja besedil Nove zaveze, je pisal: »V mislih je šel skozi celo Biblijo, da bi ugotovil, ali lahko to novo spoznanje zdrži primerjavo z drugimi biblijskimi odlomki, in ugotovil je, da ga povsod podpirajo.« Nauk o opravičenju oziroma rešitvi  po veri, in ne po delih ali pokori, je ostal Luthrov osrednji nauk.

Ogorčen nad odpustki

Luther je s svojim razumevanjem tega, kako Bog gleda na grešnike, prišel v nesoglasje z Rimskokatoliško cerkvijo. Takrat so ljudje na splošno verjeli, da morajo biti grešniki po smrti nekaj časa kaznovani. Vendar jim je bilo rečeno, da se ta čas lahko skrajša z odpustki, ki jih je s papeževo odobritvijo mogoče dobiti v zameno za denarno plačilo. Prodajalci, kot je bil denimo Johann Tetzel, zastopnik mainškega nadškofa Albrehta, so s prodajo odpustkov navadnim ljudem ogromno zaslužili. Mnogi so na odpustke gledali kot na nekakšno zavarovanje za prihodnje grehe.

Luther je bil nad prodajo odpustkov ogorčen. Vedel je, da ljudje ne moremo sklepati kupčij z Bogom. Jeseni leta 1517 je napisal svojih znamenitih 95 tez, s katerimi je cerkev obtožil finančne, doktrinalne in verske zlorabe. V želji, da bi spodbudil k reformi, ne k uporu, je izvode svojih tez poslal mainškemu nadškofu Albrehtu in nekaj učenjakom. Mnogi zgodovinarji pravijo, da se je leta 1517 oziroma približno takrat rodila reformacija.

Luther pa ni bil edini, ki ga je bolelo napačno ravnanje cerkve. Sto let pred njim je prodajo odpustkov obsodil češki verski reformator Jan Hus. In še pred Husom je Anglež John Wycliffe opozarjal, da nekateri cerkveni običaji niso svetopisemski. Med pobudniki reforme sta bila tudi Luthrova sodobnika Erazem Rotterdamski in Tyndale iz Anglije. Toda po zaslugi tiskarskega stroja s premičnimi črkami, ki ga je v Nemčiji iznašel Johannes Gutenberg, se je Luthrov glas slišalo glasneje in po širšem področju kakor glasove drugih reformatorjev.

Gutenbergova tiskarna je v Mainzu pričela delovati leta 1455. Na prelomu stoletja so bile tiskarne že v 60 nemških mestih in v 12 drugih evropskih deželah. Prvič v zgodovini je bila javnost lahko hitro seznanjena s pomembnimi informacijami. Tako so Luthrovih 95 tez (morda celo brez njegove privolitve) natisnili in razdelili med ljudi. Reforma Cerkve ni bila več omejena na en kraj. Postala je vsesplošno sporno vprašanje, Martin Luther pa je bil nenadoma najbolj znan človek v Nemčiji.

Odziv ‚sonca in lune‘

Evropa je bila že več stoletij v rokah dveh mogočnih institucij: Svetega rimskega cesarstva in Rimskokatoliške cerkve. »Cesar in papež sta spadala skupaj kakor sonce in luna,« je pojasnil Hanns Lilje, nekdanji predsednik Svetovne luteranske zveze. Precej negotovosti je bilo le glede tega, kdo je sonce in kdo luna. Na začetku 16. stoletja sta se obe instituciji že nagibali k svojemu zatonu. Na obzorju pa se je že risala sprememba.

Papež Leon X. se je na 95 tez odzval tako, da je Luthru zagrozil z izobčenjem, če ne bo preklical svojih trditev. Luther je papeževo bulo, v kateri je bila grožnja zapisana, kljubovalno javno sežgal in izdal še več del, ki so odličnike spodbujala k reformi Cerkve tudi  brez papeževe privolitve. Leta 1521 je papež Leon X. Luthra izobčil. Ko je ta ugovarjal, da so ga obsodili brez poštenega zaslišanja, ga je cesar Karel V. pozval pred državni zbor v Wormsu. Luthrovo 15-dnevno potovanje iz Wittenberga v Worms aprila 1521 je bilo podobno zmagoslavni procesiji. Javnost je bila na njegovi strani in povsod so ga želeli videti.

V Wormsu je Luther stal pred cesarjem, knezi in papeževim nuncijem. Na podobnem zaslišanju v Konstanci je bil leta 1415 Jan Hus, ki so ga zatem zažgali ob kolu. Luther pred cerkvijo in cesarstvom svojega pisanja ni hotel preklicati, razen če bi nasprotniki iz Biblije dokazali, da se moti. Toda z njegovim poznavanjem Svetega pisma se ni mogel kosati nihče. Izid zaslišanja so objavili v dokumentu, imenovanem wormski edikt. V njem so Luthra razglasili za izobčenca, prepovedali pa so tudi njegove spise. Sedaj, ko sta ga papež in cesar izobčila, je bilo njegovo življenje v nevarnosti.

Nato je prišlo do osupljivega in nepredvidenega preobrata. Na potovanju nazaj v Wittenberg je Luther postal žrtev navidezne ugrabitve, za katero je poskrbel dobrotnik Friderik Saški. Tako ga sovražniki niso več mogli doseči. Luther je bil skrivaj odpeljan v samoten grad Wartburg, kjer si je zatem ubežnik pustil rasti brado in spremenil identiteto – postal je vitez Junker Jörg.

Veliko povpraševanje po Septembrski Bibliji

Luther, ubežnik pred cesarjem in papežem, je naslednjih deset mesecev preživel v wartburškem gradu. V knjigi Welterbe Wartburg je pojasnjeno, da »je bil čas v Wartburgu med najproduktivnejšimi in najustvarjalnejšimi obdobji v njegovem življenju«. Tam je končal eno svojih največjih stvaritev: v nemščino je na osnovi Erazmovega besedila prevedel Grške spise. To delo, ki ga je brez omembe svojega imena kot prevajalca objavil septembra 1522, je postalo znano kot Septembrska Biblija. Stala je en gulden in pol, toliko, kolikor je hišna pomočnica zaslužila v enem letu. Toda povpraševanje po tej Bibliji je bilo osupljivo veliko. V 12 mesecih je bilo natisnjenih 6000 izvodov v 2 izdajah, v naslednjih 12 letih pa jima je sledilo še vsaj 69 izdaj.

Leta 1525 se je Martin Luther poročil z nekdanjo nuno, Katharino von Bora. Katharina je spretno vodila gospodinjstvo in uspešno skrbela za potrebe svojega gostoljubnega moža. K Luthrovi družini niso spadali le žena in šest otrok, temveč tudi prijatelji, učenjaki in begunci. Luther je pozneje v življenju užival tolikšen ugled kot svetovalec, da so se učenjaki, ki so gostovali v njegovi hiši, opremili s peresom in papirjem ter zapisovali njegove opazke. Te zapiske so zbrali in jih izdali v zbirki Luthers Tischreden (Luthrovo govorjenje pri mizi). To je bila nekaj  časa druga najbolj brana knjiga v nemščini, takoj za Biblijo.

Nadarjen prevajalec in plodovit pisec

Leta 1534 je Luther dokončal prevod Hebrejskih spisov. Znal je usklajevati slog, ritem in besedišče. Tako je nastala Biblija, ki je bila razumljiva navadnim ljudem. Luther je glede svoje metode prevajanja zapisal: »Pogovarjati bi se morali z materjo na njenem domu, otroki na ulici in navadnim človekom na tržnici ter pazljivo poslušati, kako govorijo, zatem pa temu primerno prevajati.« Luthrova Biblija je pomagala položiti temelj knjižnemu jeziku, ki so ga kasneje sprejeli po vsej Nemčiji.

Luthrovo prevajalsko nadarjenost je spremljal pisateljski dar. Pravijo, da je v času svojega pisateljevanja vsaka dva tedna napisal monografijo. Nekatere so bile enako sporne kakor njihov avtor. Če je bil slog Luthrovih zgodnjih spisov oster, pa se ostrina njegovega peresa s starostjo ni prav nič skrhala. Poznejši spisi so bili le še bolj neprizanesljivi. Glede na Lexikon für Theologie und Kirche iz Luthrovih del vejejo »pretirana jeza«, »pomanjkanje ponižnosti in ljubezni« ter »močno razvit čut poslanstva«.

Ko je izbruhnila kmečka vojna in so se kneževine kopale v krvi, so Luthra vprašali za mnenje o uporu. Ali so se kmetje upravičeno pritoževali čez svoje fevdalne gospode? Luther ni skušal pridobiti podpore ljudstva z odgovorom, ki bi ugajal večini. Menil je, da bi Božji služabniki morali ubogati tiste, ki imajo oblast. (Rimljanom 13:1) Upor je odločno obsodil in dejal, da ga je treba zatreti s silo. »Kdor le more, naj zabode, udari, ubije,« je rekel. Hanns Lilje je pripomnil, da je Luthra ta odgovor stal »izjemne priljubljenosti, ki jo je do takrat užival pri ljudeh«. Poleg tega so ga mnogi zaradi poznejših spisov o Judih, ki se niso hoteli spreobrniti h krščanstvu, še posebej zaradi dela Von den Juden und ihren Lügen (O Judih in njihovih lažeh), označili za antisemitističnega avtorja.

Luthrova zapuščina

Reformacija, ki je bila plod delovanja mož, kot so bili Luther, Calvin in Zwingli, je prispevala k oblikovanju novega verskega nazora, imenovanega protestantizem. Luthrova največja zapuščina protestantizmu je bil njegov osrednji nauk o opravičenju po veri. Vsaka od nemških kneževin se je odločila bodisi za protestantsko bodisi katoliško vero. Protestantizem se je razširil in pridobil podporo ljudi v Skandinaviji, Švici, Angliji in na Nizozemskem. Danes ima na stotine milijonov privržencev.

Mnogi, ki ne verujejo v vse tisto, kar je verjel Luther, ga vseeno zelo spoštujejo.  V nekdanji Nemški demokratični republiki, znotraj katere so ležali Eisleben, Erfurt, Wittenberg in Wartburg, so leta 1983 praznovali 500-letnico Luthrovega rojstva. Ta socialistična država ga je razglasila za izredno osebnost v nemški zgodovini in kulturi. Poleg tega je katoliški teolog v 1980-ih letih na kratko opisal Luthrov vpliv in pripomnil: »Po Luthru ni bilo nikogar, ki bi se lahko primerjal z njim.« Profesor Aland pa je zapisal: »Vsako leto izide o Martinu Luthru in reformaciji vsaj 500 novih publikacij – in to v skoraj vseh glavnih jezikih sveta.«

Martin Luther se je odlikoval po bistrem razumu, neverjetnem spominu, mojstrskem obvladovanju besed in po izrednih delovnih navadah. Bil pa je tudi nepotrpežljiv in zaničljiv ter se je na dozdevno hinavščino burno odzival. Ko je v Eislebnu februarja 1546 ležal na smrtni postelji, so ga prijatelji vprašali, ali je ostal zvest naukom, ki jih je učil. »Da,« je odgovoril. Luther je umrl, toda mnogi pri teh naukih še vedno vztrajajo.

[Slika na strani 27]

Luther je nasprotoval prodaji odpustkov

[Vir slike]

Mit freundlicher Genehmigung: Wartburg-Stiftung

[Slika na strani 28]

Luther ni hotel preklicati svojega pisanja, razen če bi nasprotniki iz Biblije dokazali, da se moti

[Vir slike]

From the book The Story of Liberty, 1878

[Sliki na strani 29]

Luthrova soba v wartburškem gradu, kjer je prevajal Biblijo

[Vir slike]

Fotografiji: Mit freundlicher Genehmigung: Wartburg-Stiftung

[Navedba vira slike na strani 26]

From the book Martin Luther The Reformer, 3. izdaja, izdala Toronto Willard Tract Depository, Toronto, Ontario

[Navedba vira slike na strani 30]

From the book The History of Protestantism (Vol. I)