Mnogo vprašanj, a malo zadovoljivih odgovorov

NA DAN mrtvih, 1. novembra 1755 zjutraj, je močan potres stresel Lizbono. Večina meščanov je bila ravno takrat v cerkvi. Zrušilo se je na tisoče zgradb, življenje pa je izgubilo več deset tisoč ljudi.

Nedolgo po tej tragediji je francoski pisatelj Voltaire objavil Poème sur le désastre de Lisbonne (Pesnitev o nesreči Lizbone), v kateri je ovrgel izjave, da je Bog s to katastrofo poplačal grehe ljudstva. Trdil je, da takšnih nesrečnih dogodkov ljudje ne moremo niti razumeti niti pojasniti, zato je napisal:

Narava je nema, vprašujemo jo zaman;

Potrebujemo Boga, ki bi govoril človeškemu rodu.

Seveda pa Voltaire ni bil prvi, ki je zastavljal vprašanja o Bogu. Ob tragedijah in nesrečah so se ljudem v vseh obdobjih človeške zgodovine porajala takšna vprašanja. Pred več tisoč leti je očak Job izgubil vse otroke in ga je mučila huda bolezen. Takrat je vprašal: »Čemu je dal Bog siromaku luč in življenje onim, ki so v bridkosti duše?« (Job 3:20) Mnogi se danes sprašujejo, kako je mogoče, da dober in ljubeč Bog ob tolikšnem trpljenju in krivicah navidez nič ne stori.

Lakota, vojna, bolezen in smrt so danes resničnost, zato mnogi brez pomisleka zavrnejo zamisel o Stvarniku, ki mu je mar za človeštvo. Neki filozof, ki ni verjel v Boga, je omenil: »Bog se ne more z ničimer opravičiti, da dopušča trpljenje nekega otroka, [. . .] razen, če seveda ne obstaja.« Ljudje zaradi velikih tragedij, kot je bil holokavst med drugo svetovno vojno, prihajajo do podobnega sklepa. Naj omenimo, kaj je za enega od časopisov povedal neki judovski pisec: »Daleč najpreprostejša razlaga za Auschwitz je, da ni Boga, ki bi posegel v ravnanje človeštva.« Po neki anketi, ki so jo leta 1997 opravili v Franciji, pretežno katoliški deželi, približno 40 odstotkov prebivalcev dvomi o obstoju Boga zaradi genocidov, kakršen se je zgodil v Ruandi leta 1994.

Zapreka za vero v Boga?

Zakaj torej Bog ne poseže, da bi preprečil takšne grozote? Neki katoliški kronist  izjavlja, da je to vprašanje »resna zapreka za vero« mnogih ljudi in vprašuje: »Ali je res mogoče verjeti v Boga, ki nemočno opazuje, kako na milijone nedolžnih ljudi umira in se po svetu načrtno uničuje narodnostne, rasne ali verske skupine, on pa ne naredi ničesar, da bi to preprečil?«

Urednik katoliškega časopisa La Croix podobno komentira: »Naj gre za tragedije v preteklosti, davek, ki ga terja tehnološki napredek, za naravne nesreče, organiziran kriminal ali za smrt ljubljene osebe, v vsakem primeru se ljudje z grozo v očeh obračajo proti nebu. Kje je Bog? Zahtevajo odgovor. Ali ni on Veliki Brezbrižni, Veliki Brezčutni?«

Papež Janez Pavel II. je leta 1984 v papeškem pismu Salvifici Doloris obravnaval to vprašanje. Napisal je: »Čeprav svet človeški duši že sam po sebi tako rekoč odpre oči, da zazna obstoj Boga, njegovo modrost, moč in veličino, pa je videti, kot da zlo in trpljenje včasih že kar drastično zamegljujeta to podobo. To še posebej velja, ko vsak dan ogromno ljudi po nedolžnem trpi in se toliko pregreh ne kaznuje ustrezno.«

Ali je torej obstoj popolnoma ljubečega in vsemogočnega Boga, kot je opisan v Bibliji, združljiv s tolikšnim trpljenjem? Ali kdaj poseže vmes, da posameznikov oziroma skupin ne bi prizadele tragedije? Ali sploh kaj naredi za nas danes? Ali obstaja, če citiramo Voltairea, ‚Bog, ki bi govoril človeškemu rodu‘, in odgovoril na ta vprašanja? Prosimo preberite naslednji članek, v katerem boste našli odgovor.

[Sliki na strani 3]

Ob uničenju Lizbone leta 1755 je Voltaire trdil, da ljudje takšnih dogodkov ne moremo razumeti

[Viri slik]

Voltaire: From the book Great Men and Famous Women; Lizbona: J.P. Le Bas, Praça da Patriarcal depois do terramoto de 1755. Foto: Museu da Cidade/Lisboa

[Slika na strani 4]

Mnogi dvomijo o obstoju Boga zaradi tragičnih posledic genocidov, kakršen se je zgodil v Ruandi

[Vir slike]

AFP PHOTO

[Poudarjeno besedilo na strani 3]

Narava je nema, vprašujemo jo zaman; Potrebujemo Boga, ki bi govoril človeškemu rodu.