Razumeti namen discipliniranja

NA KAJ pomislite, ko slišite besedo »discipliniranje«? V nekem slovarju je discipliniranje definirano kot »ukrep, da bi se ljudje podrejali pravilom ali predpisom vedenja, ter kaznovanje, kadar se tako ne ravna«. Čeprav to seveda ni edina sprejeta definicija, pa danes veliko ljudi pripisuje vsemu, kar je povezano z discipliniranjem, podoben negativen pomen.

Toda Biblija predstavi discipliniranje v drugačni luči. »Karanja [discipliniranja, NW] GOSPODOVEGA, sin moj, ne zametaj,« je zapisal modri kralj Salomon. (Pregovori 3:11) Te besede se ne nanašajo na katero koli discipliniranje, temveč na ‚GOSPODOVO discipliniranje‘, namreč discipliniranje, ki temelji na Božjih vzvišenih načelih. Samo takšno discipliniranje je duhovno učinkovito in koristno, celo zaželeno. Po drugi strani pa je discipliniranje, katero temelji na človeškem mišljenju, ki je v nasprotju z Jehovovimi vzvišenimi načeli, pogosto žaljivo in zadaja rane. To pojasni, zakaj mnogi na discipliniranje gledajo negativno.

Zakaj se nas spodbuja, naj sprejmemo Jehovovo discipliniranje? Takšno discipliniranje je v Svetem pismu opisano kot izraz Božje ljubezni do človeških stvarjenj. Zato je Salomon nadaljeval: »Kogar GOSPOD ljubi, tega strahuje [kara, NW], in to kakor oče sina, katerega ima rad.« (Pregovori 3:12)

Kakšna je razlika med discipliniranjem in kaznovanjem?

Discipliniranje, kot ga opisuje Biblija, zajema mnogo vidikov – vodstvo, poučevanje, vzgajanje, karanje, korigiranje in celo kaznovanje. Vendar Jehova k discipliniranju vedno vzgibava ljubezen. Cilj takšnega ravnanja je koristiti posamezniku. Jehovovo korekcijsko discipliniranje ni nikoli namenjeno samo kaznovanju.

Po drugi strani pa Bog ne kaznuje vedno zato, da bi korigiral oziroma vzgajal. Adam in Eva sta denimo od tistega dne, ko sta grešila, pričela trpeti posledice svoje neposlušnosti. Jehova ju je izgnal iz rajskega edenskega vrta in začela sta čutiti učinke nepopolnosti, bolezni in staranja. Po stoletjih življenja, polnega bolečin, sta za vedno umrla. Vse to je zares bila Božja kazen, in ne korekcijsko discipliniranje. Ker sta se Adam in Eva namerno uprla in se za to prav nič kesala, ju ni bilo mogoče korigirati.

K drugim primerom Jehovovega izvrševanja kazni spadajo potop v Noetovih dneh, opustošenje Sodome in Gomore ter uničenje egiptovske vojske v Rdečem morju. Namen teh ukrepov ni bil priskrbeti vodstvo, pouk ali vzgojo. Glede takšnega Božjega kaznovanja je apostol Peter zapisal: »Prvemu svetu ni prizanesel, temuč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih; in mesti Sodomo in Gomoro je obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli.« (2. Petrov 2:5, 6)

Kako sta ta primera izvršitve kazni ‚postavljena za zgled tistim, ki bodo brezbožno  živeli‘? Pavel v svojem pismu Tesaloničanom govori o naših dneh kot o času, ko bo Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, »kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju«. Doda še: »Trpeli [bodo] kazen, večno pogubo.« (2. Tesaloničanom 1:8, 9) Očitno je, da takšno kaznovanje ni namenjeno poučevanju ali izboljšanju. Vendar ko Jehova svoje častilce poziva, naj sprejmejo njegovo discipliniranje, ne meri na kaznovanje neskesanih grešnikov.

Pomenljivo je, da Jehova v Bibliji ni opisan predvsem kot kaznovalec. Prav nasprotno, največkrat je opisan kot ljubeč učitelj in potrpežljiv vzgojitelj. (Job 36:22; Psalm 71:17; Izaija 54:13) Da, Božje discipliniranje, ki je namenjeno korigiranju, vedno spremljata ljubezen in potrpežljivost. Kristjani discipliniranje lažje sprejmejo, če razumejo njegov namen. To pa jim pomaga tudi, ko disciplinirajo druge.

Ko ljubeči starši disciplinirajo

Pomembno je, da v družinskem krogu in krščanski občini vsi razumejo namen discipliniranja. To še posebej velja za tiste, ki imajo določeno avtoriteto, denimo starši. V Pregovorih 13:24 piše: »Komur je žal šibe, sovraži sina svojega, kdor ga pa ljubi, kaznuje [disciplinira, NW] ga zgodaj.«

Kako naj bi starši disciplinirali? Biblija pojasnjuje: »Očetje, ne dražite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju.« (Efežanom 6:4, NW) Ta opomin je ponovljen v naslednjih besedah: »Očetje, ne dražite otrok svojih, da ne bodo malosrčni.« (Kološanom 3:21)

Krščanski starši, ki razumejo namen discipliniranja, ne bodo ravnali grobo. Pri discipliniranju lahko upoštevajo načelo iz Drugega lista Timoteju 2:24. Pavel je zapisal: »Hlapec Gospodov pa se ne sme bojevati, ampak krotak bodi do vseh, dober učitelj.« Nenadzorovanih izbruhov jeze, vpitja ter žaljivih oziroma poniževalnih izjav nikakor ne moremo šteti za ljubeče discipliniranje in v življenju kristjana nimajo kaj iskati. (Efežanom 4:31; Kološanom 3:8)

K starševskemu korigiranju spada veliko več kot le hitro in odločno kaznovanje. Večino otrok je treba večkrat opomniti, preden ti popravijo svoje razmišljanje. Zato si  morajo starši vzeti čas, biti potrpežljivi in dobro premisliti, kako jih bodo disciplinirali. Nikoli naj ne pozabijo, da morajo otroke vzgajati v »Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju«. To pomeni vzgojo, ki traja leta.

Krščanski pastirji disciplinirajo s krotkostjo

Ista načela veljajo za krščanske starešine. Kot ljubeči pastirji si prizadevajo čredo izgrajevati, tako da jo poučujejo, vodijo in karajo, ko je to treba. Pri tem imajo vedno v mislih pravi namen discipliniranja. (Efežanom 4:11, 12) Če bi se osredinili samo na kaznovanje, bi prestopnika enostavno ošteli in se s tem zadovoljili. Toda Božje discipliniranje zajema veliko več. Starešine vzgibava ljubezen in si prestopniku vztrajno prizadevajo pomagati. Ker se zanj iskreno zanimajo, se z njim večkrat sestanejo, da ga spodbudijo in vzgajajo.

Starešine morajo glede na opomin iz Drugega lista Timoteju 2:25, 26, SSP, poučevati »s krotkostjo«, tudi ko imajo opravka s posamezniki, ki discipliniranja ne sprejmejo radi. Svetopisemski stavek v nadaljevanju opiše namen discipliniranja: »Da jim morda Bog le nakloni, da se bodo skesali in spoznali resnico, se spet streznili in rešili iz zanke hudiča.«

Včasih je neskesane prestopnike potrebno izobčiti. (1. Timoteju 1:18–20) Celo na takšno odločno dejanje bi se moralo gledati kot na discipliniranje, ne zgolj kaznovanje. Starešine se potrudijo, da vsake toliko časa obiščejo izobčene posameznike, ki so nehali napačno ravnati. Na takih obiskih imajo v mislih pravi namen discipliniranja in posamezniku pokažejo, katere korake mora narediti, da bi se vrnil v krščansko občino.

Jehova je popoln sodnik

Starši, krščanski pastirji in drugi, ki so po Svetem pismu pooblaščeni, da disciplinirajo, bi morali takšno odgovornost jemati resno. Ne smejo si dovoliti, da bi na druge gledali kot na trajno nepoboljšljive. Njihovo discipliniranje se nikoli ne bi smelo spremeniti v maščevalno ali sovražno kaznovanje.

Jehova je v Bibliji res opisan kot tisti, ki bo izrekel strogo in dokončno kazen. Sveto pismo pravzaprav pravi, da je »strašno  [. . .] pasti v roke živega Boga«. (Hebrejcem 10:31) Toda noben človek se v tem ali v katerem koli drugem pogledu ne bi smel nikoli primerjati z Jehovom. In nihče ne bi smel imeti razloga za mnenje, da je strašno pasti v roke starša ali kakega občinskega starešina.

Jehova lahko pri discipliniranju doseže popolno ravnovesje. Ljudje tega ne moremo. Bog lahko vidi, kaj ima posameznik v srcu, in ugotovi, kdaj se ne bo več popravil in si tako zasluži odločno in dokončno kazen. Ljudje pa take sodbe ne moremo izreči. Ko je torej potrebno disciplinirati, bi morali tisti, ki so za to pooblaščeni, to vedno storiti z namenom, da se posameznik popravi.

Sprejeti Jehovovo discipliniranje

Vsi potrebujemo Jehovovo discipliniranje. (Pregovori 8:33, NW) Pravzaprav bi si discipliniranja, ki temelji na Božji Besedi, morali močno želeti. Ko preučujemo Božjo Besedo, nas lahko po njej neposredno disciplinira Jehova. (2. Timoteju 3:16, 17) Včasih pa nas bodo disciplinirali sokristjani. Če se bomo zavedali pravega namena takšnega discipliniranja, nam bo to pomagalo, da ga bomo voljno sprejeli.

Apostol Pavel je priznal: »Vsako strahovanje [discipliniranje, NW] seveda se nam za sedaj ne zdi veselje, ampak žalost.« Nato je dodal: »Pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.« (Hebrejcem 12:11) Jehova nam z discipliniranjem kaže, kako zelo nas ima rad. Najsibo da se disciplinira nas ali pa da mi discipliniramo druge, ohranimo v mislih namen Božjega discipliniranja in upoštevajmo modri biblijski nasvet: »Oprimi se pouka [discipliniranja, NW], ne pusti ga, hrani ga, ker je življenje tvoje.« (Pregovori 4:13)

[Sliki na strani 21]

Neskesani grešniki so deležni Božje kazni, in ne korekcijskega discipliniranja

[Slike na strani 22]

Starešine spodbuja ljubezen, zato si vzamejo čas za raziskovanje in pomoč prestopniku

[Slike na strani 23]

Starši potrpežljivo in ljubeče izvajajo ‚Jehovovo discipliniranje in umsko uravnavanje‘