Z vztrajanjem v preizkušnjah slavimo Jehova

»Če ste, dobro delajoč in pri tem trpeč, stanovitni, to je prijetno pri Bogu.« (1. PETROV 2:20)

1. O katerem vprašanju moramo pravi kristjani razmisliti, ker želimo živeti v skladu s svojo posvetitvijo?

KRISTJANI smo se posvetili Jehovu in želimo izpolnjevati njegovo voljo. Da bi živeli v skladu s posvetitvijo, si po svojih najboljših močeh prizadevamo hoditi po stopinjah našega Vzornika, Jezusa Kristusa, in pričevati za resnico. (Matevž 16:24; Janez 18:37; 1. Petrov 2:21) Toda Jezus in drugi zvesti so za svojo vero dali življenje in umrli mučeniške smrti. Ali to pomeni, da lahko vsi kristjani pričakujemo, da bomo morali za svojo vero umreti?

2. Kako kristjani gledamo na preizkušnje in trpljenje?

² Kristjani smo spodbujeni, naj ostanemo zvesti do smrti, kar nujno ne pomeni smrti zaradi naše vere. (2. Timoteju 4:7; Razodetje 2:10) Čeprav smo za svojo vero pripravljeni trpeti, in če je treba tudi umreti, nam misel na to ni prav nič prijetna. Ne uživamo v trpljenju in tudi bolečina ali ponižanje nam ni v veselje. Ker pa do preizkušenj in preganjanja bo prišlo, moramo skrbno razmisliti, kako se lahko z vsem tem spoprimemo.

Zvesti v preizkušnjah

3. Katere biblijske zglede, kako so se nekateri spoprijeli s preganjanjem, lahko navedete? (Glej okvir »Kako so se spoprijeli s preganjanjem« na naslednji strani.)

³ V Bibliji najdemo številne pripovedi, ki kažejo, kako so Božji služabniki v preteklosti ravnali, ko so se znašli v smrtni nevarnosti. Njihovi različni odzivi so lahko za vodilo današnjim kristjanom, če bi se kdaj tudi sami morali spoprijeti s podobnimi izzivi. Preberite si pripovedi, zapisane v okvirju »Kako so se spoprijeli s preganjanjem«, in razmislite, kaj se lahko iz njih naučite.

4. Kaj lahko rečemo o odzivu Jezusa in drugih zvestih služabnikov, ko so se znašli v preizkušnjah?

⁴ Čeprav so se Jezus in drugi zvesti Božji služabniki na preganjanje različno odzivali, odvisno pač od okoliščin, je povsem jasno, da svojega življenja niso po nepotrebnem tvegali. Ko so se znašli v nevarnosti, so bili pogumni, vendar previdni. (Matevž 10:16, 23) Njihov cilj je bil pospeševati oznanjevalsko delo in ostati značajni do Jehova. To, kako so se odzvali v različnih okoliščinah, je za zgled kristjanom, ki se danes spoprijemajo s preizkušnjami in preganjanjem.

5. Kakšno preganjanje je v 1960-ih letih izbruhnilo v Malaviju in kako so se tamkajšnji Priče nanj odzvali?

⁵ Jehovovo ljudstvo v novodobnem času se zaradi vojn, prepovedi ali odkritega preganjanja pogosto znajde v skrajni stiski in revščini. V 1960-ih letih so na primer surovo preganjali Jehovove priče v Malaviju. Uničevali so jim kraljestvene dvorane, domove, zaloge hrane in podjetja – domala vse, kar so imeli. Pretepali so jih in doživljali so še druge strašne reči. Kaj so bratje in sestre storili? Tisoče jih je moralo zapustiti svoje vasi. Mnogi so se zatekli v goščavo, drugi pa so začasno prebegnili v sosednji Mozambik. Resda je veliko zvestih izgubilo življenje, toda nekateri so se odločili zbežati z nevarnega področja, kar je bila v takšnih okoliščinah očitno razumna izbira.  S tem so posnemali Jezusov in Pavlov zgled.

6. Česa Priče v Malaviju niso zanemarili kljub hudemu preganjanju?

⁶ Čeprav so se morali bratje in sestre v Malaviju odseliti ali skrivati, so iskali teokratično vodstvo in se mu podrejali ter po svojih najboljših močeh še naprej podtalno opravljali krščanske dejavnosti. Kakšen je bil rezultat? Tik pred prepovedjo leta 1967 so dosegli najvišje število kraljestvenih oznanjevalcev, in sicer 18.519. Leta 1972, čeprav je prepoved še vedno trajala in jih je predtem mnogo zbežalo v Mozambik, so zopet poročali novo najvišje število oznanjevalcev, 23.398. V strežbi so mesečno preživeli povprečno več kot 16 ur. Ti zvesti bratje in sestre so s svojim ravnanjem nedvomno slavili Jehova, zaradi česar jih je on v tem skrajno težavnem času blagoslavljal. *

7., 8. Zakaj se nekateri odločijo, da ne bodo zbežali, čeprav zaradi nasprotovanja doživljajo težave?

 ⁷ Po drugi strani pa se nekateri bratje in sestre, ki živijo v državah, kjer imajo zaradi nasprotovanja težave, morda odločijo, da se ne bodo preselili, četudi bi se lahko. S preselitvijo bi morda rešili nekatere težave, vendar bi verjetno nastale nove. Ali bi na primer lahko ostali povezani s krščansko bratovščino in se obvarovali duhovne osamitve? Ali bi jim uspelo ohraniti dobre duhovne navade, medtem ko bi se skušali ustaliti, morda v bogatejši državi ali takšni, kjer je laže priti do gmotnih dobrin? (1. Timoteju 6:9)

⁸ Drugi se za to, da se ne bodo preselili, odločijo iz skrbi za duhovno dobro svojih bratov. Raje ostanejo in se spoprimejo z razmerami, tako da lahko še naprej oznanjujejo na domačem področju in spodbujajo sočastilce. (Filipljanom 1:14) Nekateri, ki so se tako odločili, so lahko celo pripomogli k pravnim zmagam v svoji deželi. *

9. O katerih dejavnikih mora posameznik premisliti, ko se odloča, ali naj se zaradi preganjanja preseli ali naj ostane?

⁹ To, ali bo kdo ostal ali se preselil, je nedvomno stvar osebne odločitve. Takšno odločitev bi seveda morali sprejeti šele po tem, ko bi v molitvi prosili Jehova za vodstvo. Vendar ne glede na to, kaj izberemo, bi morali v mislih imeti besede apostola Pavla: »Vsakdo izmed nas [bo] zase odgovor dajal Bogu.« (Rimljanom 14:12) Kot smo že omenili, Jehova od vsakega služabnika zahteva, da ostane zvest v kakršni koli okoliščini. Nekateri se s preizkušnjami in preganjanjem spoprijemajo danes, drugi pa se bodo morda v prihodnje. Vsi bomo tako ali drugače preizkušeni in nihče  ne bi smel pričakovati, da bo pri tem izvzet. (Janez 15:19, 20) Kot posvečeni Jehovovi služabniki se ne moremo ogniti vesoljnemu spornemu vprašanju glede posvetitve Jehovovega imena in opravičenja njegove suverenosti. (Ezekiel 38:23; Matevž 6:9, 10)

»Nikomur ne vračajte hudega za hudo«

10. Kakšen pomemben zgled so nam dali Jezus in apostoli glede spoprijemanja s pritiski in nasprotovanjem?

¹⁰ Naslednje pomembno načelo, ki se ga lahko naučimo iz ravnanja Jezusa in apostolov, ko so bili pod pritiskom, je to, da se preganjalcem nikoli ne maščujemo. Nikjer v Bibliji ne najdemo nikakršnega namiga, da bi Jezus ali njegovi sledilci sodelovali v nekakšnem odporniškem gibanju ali pa se kdaj zatekli k sili, da bi se bojevali zoper preganjalce. Nasprotno, »nikomur ne vračajte hudega za hudo«, je apostol Pavel svetoval kristjanom. »Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod‘.« Še več, »ne daj se hudemu premagati, ampak premaguj v dobrem hudo«. (Rimljanom 12:17–21; Psalm 37:1–4; Pregovori 20:22)

11. Kaj je neki zgodovinar dejal o stališču zgodnjih kristjanov do države?

¹¹ Zgodnji kristjani so si te nasvete vzeli k srcu. Zgodovinar Cecil J. Cadoux je v svoji knjigi The Early Church and the World opisal stališče kristjanov do države v obdobju med letoma 30 in 70 n. š. Takole piše: »Nobenega neposrednega dokaza nimamo, da bi se takratni kristjani kdaj preganjanju uprli s silo. Največ, kar so naredili, je bilo to, da so svoje vladarje energično grajali ali pa jih zmedli z begom. Njihov običajni odziv na preganjanje ni prestopil meje mirnega, vendar odločnega zavračanja tistih vladnih ukazov, ki so bili po njihovem mnenju v nasprotju s poslušnostjo Kristusu.«

12. Zakaj je boljše prenašati trpljenje kakor se maščevati?

¹² Ali je takšna navidezna pasivnost zares modra? Ali ne postane človek zaradi takšnega odziva lahek plen tistim, ki mu strežejo po življenju? Ali se ne bi bilo pametno braniti? S človeškega gledišča je morda že videti tako. Toda Jehovovi služabniki smo prepričani, da je najmodrejše v vseh zadevah upoštevati Jehovovo vodstvo. V mislih imamo Petrove besede: »Če ste, dobro delajoč in pri tem trpeč, stanovitni, to je prijetno pri Bogu.« (1. Petrov 2:20) Prepričani smo, da Jehova zelo dobro pozna okoliščine in ne bo dopustil, da bi se stvari vlekle v nedogled. Zakaj smo lahko glede tega gotovi? Jehova je svojemu ljudstvu v babilonskem ujetništvu dejal: »Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice mojega očesa.«  (Zaharija 2:12, Ekumenska izdaja [2:8, AC]) Koliko časa bi pustili, da se nam kdo dotika očesa? Jehova bo ob pravem času priskrbel rešitev. O tem ni nobenega dvoma. (2. Tesaloničanom 1:5–8)

13. Zakaj se je Jezus sovražnikom brez upiranja pustil prijeti?

¹³ V tem si lahko vzamemo za zgled Jezusa. Ko je svojim sovražnikom v Getsemanskem vrtu dopustil, da so ga prijeli, tega ni storil, ker se ne bi mogel braniti. Pravzaprav je enemu od svojih učencev dejal: »Ali [. . .] meniš, da ne morem prositi Očeta svojega, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legijonov angelov? Kako bi se pa izpolnila pisma, ki pričajo, da mora tako biti?« (Matevž 26:53, 54) Za Jezusa je bilo najpomembnejše, da izpolni Jehovovo voljo, četudi je to pomenilo, da bo moral trpeti. Povsem je zaupal besedam iz Davidovega preroškega psalma: »Ne zapustiš duše moje v državi smrti, ne daš, da vidi ljubljenec tvoj trohnobo.« (Psalm 16:10) Leta kasneje je apostol Pavel o Jezusu dejal: »Za namenjeno mu veselje [je] pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.« (Hebrejcem 12:2)

Veselje zaradi posvečevanja Jehovovega imena

14. Kaj je bilo veselje, ki je Jezusa podpiralo v vseh preizkušnjah?

¹⁴ Kaj je bilo veselje, ki je Jezusa podpiralo v najtežjih preizkušnjah? Med vsemi Jehovovimi služabniki je bil Jezus, Božji ljubljeni Sin, gotovo Satanova glavna tarča. Zato bi s tem, ko bi v preizkušnjah ohranil značajnost, priskrbel najboljši odgovor na Satanovo zasmehovanje  Jehova. (Pregovori 27:11) Ali si lahko predstavljate, kakšno radost in zadovoljstvo je moral Jezus občutiti po vstajenju? Kako vesel je moral biti, ko je videl, da je izpolnil vlogo, ki jo je imel kot popoln človek pri opravičenju Jehovove suverenosti in posvetitvi Njegovega imena! Tudi to, da sedi ‚na desnici Božjega prestola‘, je zanj nedvomno izredna čast in največji vir veselja. (Psalm 110:1, 2; 1. Timoteju 6:15, 16)

15., 16. Kakšno kruto preganjanje so prestali Priče v Sachsenhausnu in kaj jim je pri tem vlivalo moč?

¹⁵ Tudi kristjanom je v veselje, da lahko posvečujejo Jehovovo ime, s tem da podobno kot Jezus vztrajajo v preizkušnjah in preganjanju. Zgled tega je na primer doživetje Prič, ki so trpeli v zloglasnem sachsenhausenskem koncentracijskem taborišču in preživeli mučen pohod smrti ob koncu druge svetovne vojne. Med pohodom je tisoče zapornikov pomrlo zaradi izpostavljenosti slabemu vremenu, bolezni, lakote ali pa so jih esesovci med potjo surovo pobili. Preživelo je vseh 230 Prič, zato ker so ostali tesno drug ob drugem in si za ceno lastnega življenja med seboj pomagali.

¹⁶ Kaj je tem Pričam vlivalo moč, da so zdržali takšno kruto preganjanje? Takoj ko so bili na varnem, so svoje veselje in hvaležnost Jehovu izrazili v listini z naslovom »Resolucija 230 Jehovovih prič iz šestih držav, zbranih v gozdu blizu Schwerina v Mecklenburgu«. V njej so zapisali: »Dolgo težavno obdobje preizkušenj je za nami in tistih, ki so preživeli, ki so bili tako rekoč potegnjeni iz ognjene peči, se ni navzel niti vonj po ognju. (Glej Daniel 3:27.) Nasprotno, polni so moči od Jehova in željno čakajo na nove Kraljeve ukaze glede pospeševanja teokratičnih interesov.« *

17. S kakšnimi preizkušnjami se Božje ljudstvo spoprijema danes?

¹⁷ Podobno kot teh 230 zvestih morda tudi sami doživljamo preizkušnje vere, čeprav se še nismo »do krvi uprli«. (Hebrejcem 12:4, SSP) Toda preizkušnje so lahko zelo različne. Morda je to posmehovanje sošolcev ali pa pritisk vrstnikov, da bi zagrešili nemoralo in druga napačna dejanja. Poleg tega lahko včasih doživljamo hude pritiske in preizkušnje tudi zato, ker smo odločeni zdrževati se krvi, poročiti se le v Gospodu ali v razdeljeni družini vzgojiti otroke v veri. (Dejanja 15:29; 1. Korinčanom 7:39; Efežanom 6:4; 1. Petrov 3:1, 2)

18. Kakšno zagotovilo imamo, da lahko zdržimo celo najtežje preizkušnje?

¹⁸ Naj se nad nas zgrne takšna ali drugačna preizkušnja, vemo, da trpimo zato, ker dajemo na prvo mesto Jehova in njegovo Kraljestvo, kar si štejemo v resnično prednost in veselje. Opogumljajo nas Petrove tolažilne besede: »Če vas psujejo zaradi imena Kristusovega, blagor vam; zakaj Duh slave in Duh Božji počiva nad vami.« (1. Petrov 4:14) V moči Jehovovega duha lahko zdržimo celo najtežje preizkušnje, vse v slavo in hvalo Jehovu. (2. Korinčanom 4:7; Efežanom 3:16; Filipljanom 4:13, SSP)

[Podčrtne opombe]

Ali lahko pojasnite?

• Kako kristjani gledamo na trpljenje in preganjanje?

• Kaj se lahko naučimo iz odziva Jezusa in drugih zvestih, ko so se znašli v preizkušnjah?

• Zakaj je modro, da se ne maščujemo, ko nas preganjajo?

• Kaj je bilo veselje, ki je Jezusa podpiralo v preizkušnjah in kaj se lahko iz tega naučimo?

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir/slike na strani 15]

Kako so se spoprijeli s preganjanjem

• Preden so Herodovi vojaki prispeli v Betlehem, da bi pobili vse dečke, stare dve leti in manj, sta Jožef in Marija pod angelskim vodstvom pobegnila z malim Jezusom v Egipt. (Matevž 2:13–16)

• Jezusa so sovražniki v času njegove strežbe velikokrat skušali ubiti zaradi njegovega energičnega pričevanja. Vsakič jim je ušel. (Matevž 21:45, 46; Lukež 4:28–30; Janez 8:57–59)

• Ko so vojaki in stražniki prišli v Getsemanski vrt, da bi prijeli Jezusa, se jim je dal javno prepoznati, ko jim je dvakrat rekel: »Jaz sem.« Svoje sledilce je celo ustavil, ko so ga želeli braniti, in pustil drhali, da ga je odpeljala. (Janez 18:3–12)

• Petra in druge so v Jeruzalemu prijeli, pretepli in jim ukazali, naj nehajo govoriti o Jezusu. Vendar ko so jih spustili, so odšli in »niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus«. (Dejanja 5:40–42)

• Savel, ki je kasneje postal apostol Pavel, je zvedel za zaroto Judov v Damasku, da ga hočejo umoriti. Zato so ga bratje ponoči v košari spustili skozi odprtino v mestnem obzidju. Tako je pobegnil. (Dejanja 9:22–25)

• Leta kasneje se je Pavel odločil, da se bo sklical na cesarja, čeprav nista ne upravitelj Fest ne kralj Agripa na njem našla »nič smrti ali spon vrednega«. (Dejanja 25:10–12, 24–27; 26:30–32)

[Slike na strani 16, 17]

Čeprav je tisoče zvestih malavijskih Prič zaradi surovega preganjanja moralo pobegniti, so še naprej z veseljem opravljali kraljestveno službo

[Slike na strani 17]

Veselje zaradi posvečevanja Jehovovega imena je te zveste podpiralo med nacističnim pohodom smrti in v koncentracijskih taboriščih

[Vir slike]

Pohod smrti: KZ-Gedenkstätte Dachau, courtesy of the USHMM Photo Archives

[Slike na strani 18]

Preizkušnje in pritiski so lahko zelo različni