Mladi, živite, kakor je vredno Jehova

NEKATERI mladi kristjani morajo začasno živeti stran od svoje družine in domače občine. Nekaj mladih odide proč zato, da bi povečali svojo strežbo. Drugi pa morajo zapustiti dom zaradi nevtralnosti do zadev tega sveta. (Izaija 2:4; Janez 17:16) V nekaterih deželah ‚cesar‘ značajne mlade obsodi na zapor ali pa morajo ti opravljati kakšna javna dela. * (Marko 12:17; Titu 3:1, 2)

Ti mladi so lahko med prestajanjem zaporne kazni zaradi nevtralnosti za daljše obdobje zaprti skupaj s prestopniki. Četudi drugi mladi živijo stran od doma iz drugačnih razlogov, so morda podobno prisiljeni delati v nezdravem okolju. Kako se lahko ti mladi kristjani ali drugi, ki so prisiljeni živeti v podobnih razmerah, uspešno spoprimejo s pritiski in zahtevami, ko si prizadevajo ‚živeti tako, kakor se spodobi pred Bogom‘? (1. Tesaloničanom 2:12, SSP) Kako jim lahko njihovi starši pomagajo pripraviti se na kakršne koli neprijetne razmere, ki bi se lahko pojavile? (Pregovori 22:3)

Svojevrstni izzivi

»Živeti stran od zaščitniške skrbi staršev in ljubečega nadzora starešin, ki so me dobro poznali, je bilo zame težko in bilo me je strah,« pravi 21-letni Tákis, ki je moral 37 mesecev živeti zdoma. * Doda še: »Tu in tam sem se počutil skrajno nebogljenega.« Dvajsetletni Pétros je moral živeti zdoma več kot dve leti. Prizna: »Prvič v svojem življenju sem se moral povsem sam odločati glede zabave in družbe, in moje odločitve niso bile zmeraj modre.« Nato pa pristavi: »Včasih sem bil zaskrbljen zaradi večje odgovornosti, ki jo je prinesla večja svoboda.« Tássos, krščanski starešina, ki je redno v stiku z mladimi kristjani v takšnih razmerah, je opazil: »Neprevidne in ranljive mlade lahko hitro zavedejo nečisto govorjenje, uporništvo in nasilno ravnanje neverujočih vrstnikov.«

Mladi kristjani, ki živijo in delajo med ljudmi, ki ne spoštujejo biblijskih načel, se morajo upirati skušnjavi, da bi posnemali nemoralna in nesvetopisemska početja svojih vrstnikov. (Psalm 1:1; 26:4; 119:9) Ohranjati dobro navado osebnega preučevanja, obiskovanja shodov in oznanjevanja se morda zdi težko. (Filipljanom 3:16) Tudi postavljanje duhovnih ciljev in prizadevanje, da se jih doseže, morda ni enostavno.

Zvesti mladi kristjani prav gotovo želijo s svojim vedenjem in govorom ugajati Jehovu. Zvestovdano si prizadevajo poslušati spodbudno povabilo njihovega nebeškega Očeta: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« (Pregovori 27:11) Zavedajo se, da  s svojim spodobnim vedenjem in ravnanjem vplivajo na to, kako ljudje gledajo na Jehova in njegovo ljudstvo. (1. Petrov 2:12)

Pohvalno je, da se večina teh mladih po svojih najboljših močeh trudi posnemati brate in sestre iz prvega stoletja, za katere je apostol Pavel molil: »Da bi živeli, kakor je vredno Gospoda in njemu všeč, da bi uspevali v vsakršnem dobrem delu [. . .], da bi bili polni potrpežljivosti in velikodušnosti.« (Kološanom 1:9–11, Ekumenska izdaja) V Bibliji je zapisanih več zgledov bogaboječih mladih, ki so v tujem, neprijaznem in malikovalskem okolju uspeli živeti, kakor je vredno Boga. (Filipljanom 2:15)

Jehova je bil z Jožefom

Jožef, ljubljeni sin Jakoba in Rahele, se je v rosnih letih znašel daleč stran od varnega doma svojega bogaboječega očeta. Bil je prodan v suženjstvo v Egipt. Jožef je bil odličen zgled marljivega, zanesljivega in moralnega mladeniča. Kljub temu da je služil pri Potifarju – človeku, ki ni častil Jehova – je bil vesten in delaven, tako da mu je gospodar navsezadnje zaupal vse hišne posle. (1. Mojzesova 39:2–6) Ohranil je značajnost do Jehova in ko je zaradi tega pristal v zaporu, ni sklenil: »Le zakaj sem ostal značajen?« Celo v zaporu je kazal dobre lastnosti in kmalu skrbel za mnogo tamkajšnjih del. (1. Mojzesova 39:17–22) Bog je Jožefa blagoslovil, in kot piše v Prvi Mojzesovi knjigi 39:23, ‚GOSPOD je bil z njim‘.

Kako enostavno bi bilo za Jožefa, ki je bil stran od bogaboječe družine, da bi se s svojim ravnanjem prilagodil poganom, ki so živeli okrog njega, in se zgledoval po nemoralnem življenju Egipčanov! Toda upošteval je Božja načela in kljub velikim skušnjavam ohranil svojo čistost. Ko ga je Potifarjeva žena neprestano nagovarjala, naj ima z njo spolne odnose, je odločno odvrnil: »Kako bi [. . .] jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« (1. Mojzesova 39:7–9)

Današnji mladi Priče morajo biti pozorni na biblijska opozorila glede neprimerne družbe, nemoralne zabave, pornografije in ponižujoče glasbe. Zavedajo se, da ‚so na vsakem kraju oči GOSPODOVE, gledajoč dobre in hudobne‘. (Pregovori 15:3)

Mojzes je zavrnil »užitek od greha«

Mojzes je odraščal v malikovalskem in užitka željnem okolju na faraonovem dvoru. V Bibliji o njem piše: »Po veri se je Mojzes [. . .] branil imenovan biti sin hčere Faraonove,  ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha.« (Hebrejcem 11:24, 25)

Prijateljstvo s svetom lahko prinese nekatere koristi, toda takšno prijateljstvo je le začasno. V najboljšem primeru lahko traja samo omejen čas, ki je ostal temu svetu. (1. Janezov 2:15–17) Mar ne bi bilo boljše posnemati Mojzesov zgled? V Bibliji piše, da je bil »stanoviten [. . .], kakor da bi videl Nevidnega«. (Hebrejcem 11:27) Osredotočal se je na duhovno dediščino svojih bogaboječih prednikov. Živel je za Jehovov namen, saj si je izpolnjevanje Božje volje postavil za življenjski cilj. (2. Mojzesova 2:11; Dejanja 7:23, 25)

Ko se bogaboječi mladi znajdejo v brezbožnem in nenaklonjenem okolju, lahko svojo vez z Jehovom okrepijo tako, da osebno preučujejo, s čimer bodo bolje spoznali »Nevidnega«. Če bodo polno zaposleni s krščanskimi dejavnostmi, kot je redno obiskovanje shodov in oznanjevanje, bodo laže osredinjali svoje misli na duhovne stvari. (Psalm 63:6; 77:12) Prizadevati bi si morali, da bi razvijali tako močno vero in upanje, kot ju je imel Mojzes. Dobro je, da svoje misli in dejanja osredinijo na Jehova in se veselijo, ker so njegovi prijatelji.

S svojim govorom je hvalila Boga

Lep zgled je daleč od doma dala tudi izraelska deklica, ki so jo Sirci v dneh Božjega preroka Elizeja ujeli in odpeljali. Postala je dekla pri ženi sirskega vojaškega poveljnika Naamana, ki je bil gobav. Svoji gospodarici je rekla: »Ah, da bi bil gospod moj pri proroku, ki je v Samariji! Potem bi ga ozdravil njegovih gob!« Naaman se je zaradi njenega pričevanja odpravil k Elizeju v Izrael in bil očiščen gob. Še več, postal je celo Jehovov častilec. (2. kraljev 5:1–3, 13–19)

Zgled te deklice kaže, kako pomembno je, da mladi govorijo Bogu v čast celo takrat, ko so stran od svojih staršev. Če bi ta deklica imela navado govoriti »nespametno« oziroma »prostaško«, ali bi ji bilo potem lagodno  spregovoriti, kot je to storila, ko se je pojavila priložnost? (Efežanom 5:4, SSP; Pregovori 15:2) Níkos, mladenič v svojih 20-ih letih, ki je bil zaprt zaradi nevtralnosti, se spominja: »Ko sem bil z nekaterimi drugimi mladimi brati zaprt v nekem zaporu, kjer se opravlja kmečka dela, stran od starševske in občinske avtoritete, sem opazil, da je bil naš govor vse slabši. S tem nikakor nismo hvalili Jehova.« Na srečo se je Níkosu in drugim pomagalo, da so glede tega upoštevali Pavlov nasvet: »Nesramnost pa in sleherna nečistost ali lakomnost naj se še imenuje ne med vami, kakor se spodobi svetim.« (Efežanom 5:3)

Jehova jim je bil resničen

Resničnost Jezusovega načela, da zvestoba v majhnih rečeh pripelje do zvestobe v velikih rečeh, so dokazali trije Danielovi hebrejski tovariši v starem Babilonu. (Lukež 16:10) Ko so se znašli v težavnem položaju, ko naj bi jedli hrano, ki je bila po Mojzesovi postavi prepovedana, bi se lahko opravičevali, da so ujetniki v tuji deželi in zato nimajo druge izbire. Toda kako so bili blagoslovljeni, ker so ostali zvesti tudi v navidez majhni stvari! Izkazali so se za bolj zdrave in modrejše od vseh drugih ujetnikov, ki so jedli kraljeve dobrote. Zvestoba v teh majhnih rečeh jih je nedvomno okrepila, da so pozneje pri večji preizkušnji, ko naj bi se priklonili pred mališko podobo, ostali značajni. (Daniel 1:3–21; 3:1–30)

Jehova je bil tem trem mladeničem zelo resničen. Kljub temu da so živeli stran od svojega doma in središča Božjega čaščenja, so bili odločeni, da ostanejo neomadeževani od tega sveta. (2. Petrov 3:14) Odnos z Jehovom jim je bil tako dragocen, da so bili za to pripravljeni žrtvovati svoje življenje.

Jehova vas ne bo zapustil

Ko mladi živijo stran od ljudi, katere imajo radi in jim zaupajo, je razumljivo, da se morda počutijo nezaščitene, negotove in zaskrbljene. Vendar preizkušnje in nadloge lahko premagajo s popolnim prepričanjem o  tem, da jih »Jehova ne bo zapustil«. (Psalm 94:14, NW) Če ti mladi ‚trpijo za pravičnost‘, jim bo Jehova pomagal, da bodo še naprej hodili »po poti pravičnosti«. (1. Petrov 3:14; Pregovori 8:20)

Jehova je Jožefa, Mojzesa, izraelsko deklico in tri zveste mlade Hebrejce ves čas krepil in bogato blagoslavljal. Danes tiste, ki ‚bijejo dobri boj vere‘, podpira s svojim svetim duhom, Besedo in organizacijo, ter jim obljublja nagrado »večnega življenja«. (1. Timoteju 6:11, 12) Da, živeti, kakor je vredno Jehova, je mogoče in vsekakor tudi modro. (Pregovori 23:15, 19)

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 25]

STARŠI, PRIPRAVITE SVOJE OTROKE!

»Kakor pšice v roki junakovi, tako so otroci mladih let.« (Psalm 127:4) Puščica ne zadene cilja kar naključno. Prav vešče jo je treba usmeriti. Podobno tudi otroci ne bodo pripravljeni spoprijemati se z resničnim življenjem daleč od doma, če jih straši na to ne bodo ustrezno pripravili. (Pregovori 22:6)

Mladi so nagnjeni k temu, da se naglo odzovejo ali pa se prepustijo ‚mladostnim poželenjem‘. (2. Timoteju 2:22) Biblija svari: »Šiba in strah dajeta modrost, deček pa, sam sebi prepuščen, dela sramoto materi svoji.« (Pregovori 29:15) Če otrok nima postavljenih mej, ne bo pripravljen na zahteve in pritiske življenja stran od doma.

Krščanski starši bi morali svojim otrokom jasno in odgovorno povedati, kakšne so težave, pritiski ter resničnost življenja v tej stvarnosti. Ne da bi bili pesimistični oziroma negativni, jim lahko opišejo neprijetne razmere, s katerimi se lahko mlad človek sreča, ko mora živeti proč od doma. Takšna vzgoja, ki je združena z Božjo modrostjo, »dá preprostim pamet, mladeniču spoznanje in razsodnost«. (Pregovori 1:4)

Starši, ki Božje vrednote in moralna načela vcepljajo v srce svojih otrok, jih tako usposabljajo, da lahko premagujejo življenjske izzive. Za uspeh so lahko odločilni reden družinski biblijski pouk, odprta komunikacija in iskreno zanimanje za dobro otrok. Straši bi morali biti pri pobožnem vzgajanju otrok uravnovešeni, pa tudi pozitivni in razumni ter jih tako pripravljati na to, da bodo kasneje v življenju samostojni. Z lastnim zgledom lahko svoje otroke učijo, da je mogoče živeti v svetu, toda ne biti del njega. (Janez 17:15, 16)

[Slika na strani 23]

Nekateri mladi kristjani so morali zapustiti svoj dom

[Sliki na strani 24]

Mladi lahko posnemajo Jožefa, tako da se uprejo skušnjavi in ostanejo moralno čisti

[Sliki na strani 26]

Posnemajte izraelsko deklico, ki je z govorom slavila Jehova